© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
01.09.2015 16:46:59

Petdeset, enainpetdeset ...

"Ko izgubiš, nima veljave. Ko zmagaš, ima velik pomen," je pred meseci zanimivo razmišljanje o superpokalnem tekmovanju podal eden vplivnejših mož v slovenskem nogometu. Kakšnih konkretnejših zaključkov po uvodnih šestdesetih minutah domače rokometne sezone resnično ne gre vleči, morda bi si veljalo le še enkrat sposoditi naslov brezčasne protivojne mojstrovine Ericha Marie Remarqua. Na zahodu nič novega.

Celjani so zabeležili še 51. zaporedno zmago v domačih tekmovanjih, še desetič zapored so premagali sosedskega rivala, v svoje vitrine pa so pospravili še šesto lovoriko. Nadalje, trener Branko Tamše je še enkrat ugnal matičen klub, proti njemu pravzaprav sploh še ni izgubil, organizator igre Miha Zarabec pa je po lanskih MVP nagradah v prvenstvu ter pokalu postal še najkoristnejši igralec superpokala in je domov tokrat odnesel smučke.

To je s celjskega zornega kota tisti svetlejši, pozitivnejši del sobotnega večera pod portoroškim milim nebom, večera oziroma dneva, ki je bil nekakšna revija slovenskega rokometa in ki so mu mnogi bolj ali manj upravičeno pritisnili pridevnik spektakularni. Tisti temnejši pa je nastopil tam nekje proti koncu prvega polčasa, ko je Blaž Janc odšepal z zaradi kondenza spolzkega in zaradi tega nevarnega igrišča. Najbrž se ob tem pred očmi ni stemnilo le enemu najobetavnejših slovenskih rokometašev, ampak tudi njegovemu trenerju Tamšetu. Skrb, izrisana na obrazu celjskega stratega, je (bila) razumljiva, Janc je kljub mladosti eden od stebrov ekipe aktualnih prvakov, navsezadnje gre za lani najboljšega strelca pivovarjev.

Tamše ga je dolgo čakal, najboljši desni zunanji kadetskega svetovnega prvenstva se je treningom pridružil šele v sredo, komaj dobro pa ga je Tamše dočakal, že ga je znova izgubil. Je pa ponedeljek vendarle prinesel nekaj olajšanja, pregled z magnetno resonanco je namreč razgnal tiste najbolj črne oblake, ki so se zgrnili nad še ne 19-letnega Janca.

Najhujšemu scenariju so se oziroma se je izognil, križne vezi v kolenu namreč niso strgane, ni pa še docela jasno, za kakšno poškodbo gre. Povedano drugače, ali gre za ukleščen meniskus, bodo pokazale dodatne preiskave, tako da za zdaj tudi ni natančno jasno, koliko časa bo mladi as odsoten z igrišč. Najbrž bo primoran izpustiti uvodnih nekaj tednov sezone, kar pa je seveda še vedno neprimerno boljše kot najmanj pol leta, kar bi mu prinesle strgane vezi. Na igrišča bi se lahko morda vrnil že pred gostovanjem v Istanbulu 19. septembra, uvodnih nekaj prvenstvenih krogov, med drugim tudi petkovo gostovanje na Kodeljevem, pa bo breme na desnem krilu v prvi vrsti padlo na ramena Gala Marguča.

Sreča v nesreči bi lahko zapisali, ob tem velja omeniti, da je najboljši strelec nedavnega kadetskega SP zadnji dve leti praktično ves čas v pogonu, problem v tej luči predstavlja tudi ali predvsem dejstvo, da je podobno kot mlajši od bratov Marguč še drugič zapored izpustil skoraj celotne klubske priprave, seveda tudi tisti prvi, bazični del. Brez vaj za utrjevanje, ampak le nekaj treningov za uigravanje z ekipo in znova na teren, v tekmovalni ritem, med sezono pa je seveda ob natrpanem urniku zamujeno težko nadoknaditi. V tej luči ne čudi vse več pozivov, da bi evropska in svetovna prvenstva v mlajših kategorijah premaknili na začetek poletja, neposredno po koncu klubske sezone.