Krim vsej turbulenci navkljub

Lahko bi si vnovič sposodili oziroma priredili tisto od Ericha Marie Remarqua. Na zahodu nič novega. A vendarle ni bilo tako, pa čeprav so bile Ljubljančanke še enkrat tiste, ki so na koncu prvenstva odpirale penino.

Toda če so se v preteklosti znale sprehoditi do naslova, so tokrat trepetale in garale do zadnjih minut, veselje po zadnjem zvoku sirene pa je bilo temu primerno. Dvakratne evropske prvakinje so zmagale v Zagorju in se enaindvajsetega naslova državnih prvakinj veselile kot majhni otroci. Veselje, ki na svoj način govori o treh stvareh. Kako nizko je padel nekdanji evropski velikan, kako turbulentno pot je prehodil v zadnjih dveh sezonah in kako veliko breme je pred velikim finalom počivalo na ramenih krimovk. V igri ni bil "zgolj" naslov, v igri je bila tudi vozovnica za ligo prvakinj, poraz in pot skozi morebitne kvalifikacije bi bila po drugi strani peklensko težka misija, ni jih malo, ki menijo, da misija nemogoče za današnji Krim, ki je in bo še nekaj časa plačeval za grehe iz preteklosti.

Kamen, ki se je odvalil od srca Marte Bon in njenih varovank, je bil temu primerno velik. "Seveda se mi je odvalil kamen od srca. Situacija je morda bolj zahtevna, kot jo predstavljamo v javnosti. Vloženega je bilo veliko dela, dobro smo se pripravili taktično in psihično, vedeli smo, da je Zagorje v določenih vidikih celo v prednosti. Dlje časa igra v podobni sestavi, za sabo nima tako turbulentne sezone, a računala sem, da bomo vseeno zadržali bolj hladne glave kot oni, in to se je tudi zgodilo. Vesela sem za igralke, klub, zase," je razlagala Bonova, ki ni razmišljala, kaj bi prinesel morebitni neuspeh. "Ne vem, o tem nisem hotela razmišljati, enostavno sem verjela, da se mora končati, kot se je."

Zagorke po drugi strani niso izkoristile nepričakovanih daril v podobi izstopa Pirana in senzacionalne zmage Mlinotesta na Galjevici. Izpustile so priložnost generacije, vprašanje je, kdaj, če sploh kdaj, se jim bo ponudila nova. Tudi zato so igralke še dolgo po tekmi nemo sedele na klopi ter solznih oči premlevale, kje in kdaj so zapravile zgodovinsko priložnost. "V nogah in rokah imajo več takšnih tekem, in to je odločilo. Ne moremo si privoščiti večjega števila kvalitetnih igralk, saj je naš proračun takšen, kot je, je petkrat ali šestkrat nižji od Krimovega. Na koncu je odločila rotacija, nismo več imeli sveže igralke, posledično pa padeš tudi v glavah, saj ni več kisika v možganih ter ne razmišljaš več tako, kot si na začetku. Psihično smo bili sicer dobro pripravljeni, delali smo tudi z bioenergetikom, razdelali smo scenarije, a na koncu sta odločila Krimova širina in več močnih tekem v nogah. Lani smo jih morda imeli, ko smo igrali regionalno ligo, letos jih nismo, čez slabo slovensko ligo smo šli brez velikega truda, in to se je poznalo," je svoj pogled podal trener domačih Bojan Voglar.

To je bilo izenačeno srečanje v sijajnem vzdušju, enkrat so potegnile ene, drugič druge, še osem minut pred koncem je bil izid poravnan, tehtnico pa sta na stran gostij v odločilnem obdobju nagnili Miša Marinček in Tamara Mavsar, ki sta vnovič dokazali, da je lovorika za najboljšo vratarko in igralko lige vsekakor romala v prave roke. V sobotnem večeru, ko se je iskala karta več, kot radi rečemo. No, slednje ni res, saj na vratih niso zavrnili nikogar, ki si je želel ogledati odločilnih šestdeset minut v boju za naslov prvaka, zato bi bila morda bolj primerna tista, da je zagorska dvorana pokala po šivih. Skratka, to je bil večer, ki bi jih v slovenskem ženskem rokometu želeli še več. A želje so eno, realnost pa nekaj povsem drugega.