»Teraš dobro dela! Že lani so igrali dobro, tudi letos,« je o svojem rojaku med obiskom velenjske Rdeče dvorani ob robu dvoboja velenjskega Gorenja in Kriens-Luzerna govoril Aleš Pajović. Bo že držalo, če tako pravi človek, ki je po koncu igralske kariere odlično delal z Grazom, tako zelo, da je spomladi 2019 pred evropskim prvenstvom (tudi) v Avstriji prejel klic avstrijske zveze s ponudbo za službo selektorja tamkajšnje najboljše reprezentance. Vse ostalo je zgodovina, bi lahko dejali - Pajo je nekaj najboljšega, kar se je zgodilo avstrijskemu rokometu.
Benjamin Teraš je zaenkrat nekaj boljšega, kar se je zgodilo ekipi BT Füchse. »Sezona je zaenkrat super. Na začetku niti sami nismo vedeli, kje smo, ampak smo na pripravljalnih tekmah videli, da lahko igramo dobro. Potem se nam je, ob že tako ozkem kadru, poškodovalo še odlično levo krilo Raul Santos, tako da smo na koncu presenetili še sami sebe,« je začel trener avstrijskega prvoligaša, ki si po osmih krogih deli vrh prvenstvene lestvice z Alplo Hardom – prav proti slednjemu so lisjaki v prejšnjem krogu doživeli drugi poraz sezone. Nič tragičnega ali presenetljivega, kajti Füchse z dvema Slovencema na igrišču, organizatorjem igre iz Ormoža Tilnom Kosijem in vratarjem iz Trebnjega Urhom Brano, že drugo sezono po vrsti velja za hit rednega dela sezone; v prejšnji so ga končali na tretjem mestu in v četrtfinalu po podaljšku izpadli proti Aon Fiversu. »Letos je cilj stopničko višje, torej polfinale, tam pa je potem možno vse,« je pristavil Teraš.
S končnico na izpadanje se bodo letos soočili tudi slovenski prvoligaši, zanje bo to nekaj novega. Trener iz Posavja jim na podlagi izkušenj iz Avstrije zna povedati, kaj jih čaka v novem tekmovalnem sistemu. »Več je tekem, kar je dobro, ker 22 je premalo. Razlika v primerjavi z nami je, da gre pri nas najboljših osem ekip takoj v četrtfinale, torej boje na izločanje, medtem ko se v Sloveniji igra še en ligaški del, tako da lahko malo kalkuliraš. Če ocenjujem letošnje ekipe v Sloveniji, je ta sistem zelo pisan na kožo ekipo kot je Slovan. Zelo so se okrepili, ne igrajo Evrope in se bodo zagotovo dobro uigrali. Glede na to, da imajo tako visoke ambicije, jih vidim tudi kot eno redkih ekip v Sloveniji, ki se lahko do 1. marca oziroma konca prestopnega roka še okrepi. Odpisal ne bi niti Velenja, ki ima problem v vsakoletnem odlivu igralcev, zato je težko držati kakovost. Ampak delajo zelo dobro in nikdar ne veš – če v končnico pridejo zdravi, bodo zelo nevarni. Vedno je nevarno tudi Celje, tu pa je seveda še Trebnje. To so štiri ekipe, ki so kandidati za prva štiri mesta,« se s splošnimi ocenami o favoritih strinja naš sogovornik.
Avstrijci nas dohitevajo
Velja za zagnanega in ambicioznega trenerja, še vedno mladega in obetavnega, a hkrati že izkušenega. Zakaj si je kariero zgradil v Avstriji? »Stvar ponudbe in povpraševanja. Bila je težka odločitev, ampak če me vprašate zdaj, mi ni žal. Marsikaj sem se naučil, od kulture in jezika naprej. Ob tem je v Avstriji rokomet v rasti in moram reči, da so nas Avstrijci glede pogojev dela vsaj ujeli, če ne prehiteli, pa čeprav se v Sloveniji v zadnjem času vlaga nekaj več in so finance boljše v primerjavi s prejšnjimi leti. Seveda pa ostaja želja, da bi v Sloveniji še kdaj delal. Ampak iskreno: za vrnitev v slovenski rokomet bi se trenutno odločil samo v primeru možnosti dela pri treh klubih. Celje in Velenje sta tu vedno, potem pa še kakšen tradicionalen klub, ki vlaga in ima dobre pogoje,« se je na slovenski rokomet navezal slovenski 'gastarbajter'.
V Sloveniji imamo trenutno 'veliko četverico', omenil je Celje in Velenje, deloval bi le pri treh … Kam ga torej ne mika, (nazaj) v Trebnje ali Ljubljano?
