Ko smo se pred tedni nazadnje slišali, ga je klub iz Bresta poškodovanega že rinil proti izhodnim vratom, a vseeno je upal, da bo na koncu prevladal zakon, razum, da ne rečemo človeškost. Toda pred dnevi, na predvečer začetka sezone, pravzaprav pet pred dvanajsto, se je David Špiler z odpovedjo v roki znašel na cesti. Vprašanja, kot že rečeno, niso bila potrebna. V njegovem glasu in besedah je bilo zaznati gnev, jezo, razočaranje, predvsem pa šok in nejevero.
Da se ti kaj takega lahko pripeti tudi v klubu, ki želi biti nekaj in nekdo na mednarodnem prizorišču. V klubu, v katerem je bil še včeraj čislan rokometaš ter eden od stebrov moštva, je čez noč postal persona non grata. "Da, res je kratka pot od junaka do bedaka. Do poškodbe so me nosili po rokah, ko sem se poškodoval, pa so me taisti ljudje zavrgli kot zadnjo smet. Zame je bilo to nepojmljivo, ko sem prejel njihovo pismo, sem bil prepričan, da gre za zapoznelo prvoaprilsko šalo."
A ni bila neslana šala, vse pa se je začelo kuhati marca na tekmi lige SEHA s skopskim Metalurgom, ko si je univerzalni zunanji igralec poškodoval ramo. "Po vseh pregledih, ki smo jih naredili v Brestu in Minsku, so me poslali še v Zagreb, češ da naj tam naredim dodatne preglede. Slednji so razkrili, da je zadeva strgana in da bom moral ramo operirati. Rečeno, storjeno, operacija v Zagrebu je lepo uspela, nakar sem po sezoni od kluba dobil obvestilo, da želijo z menoj prekiniti pogodbo. Seveda se s tem nisem mogel strinjati, ker je bilo šele tri mesece po poškodbi in sem vedel, da potrebujem še najmanj tri mesece za vrnitev na igrišča ter posledično močnejše argumente pri iskanju novega kluba. Rekel sem, da to nikakor ne pride v poštev, v klubu pa so potem v naslednjih tednih iskali luknjo v pogodbi in jo po njihovem tudi našli v nekem grdem načinu, da ne uporabim kakšne močnejše besede. Dejali so, da me v Zagreb na operacijo niso poslali oni in da ne vedo, kje sem bil tiste štiri mesece, dokler se nisem vrnil v Brest. In na podlagi tega so mi vročili odpoved. Seveda so točno vedeli, kje sem bil, vse sem delal v soglasju s klubom."
EHF, ZBUDI SE
V tej igri sprenevedanj, podtikanj in laži se je znašel na cesti, pa čeprav ima oziroma je imel čvrsto pogodbo za prihodnjo sezono. Zdaj bo na sodišču poskušal dokazati, da je bil res klub tisti, ki ga je poslal v Zagreb. Na predvečer nove sezone se bo moral podati tudi v iskanje novega kluba, pri vsem skupaj pa ga boli tudi ali predvsem način.
"Če bi bil zdrav, potem morda še, potem bi se lahko pogovarjali o sporazumni ločitvi. Pogodbe se razdirajo že pred koncem, to je pač šport, posel, "dasvidanja", pa gremo vsak svojo pot, a znebiti se poškodovanega igralca na tako aroganten, grd način, to pa je nesprejemljivo in nezaslišano. Mislim, da se takšne stvari v rokometu, v nobenem športu ne bi smele dogajati. Nisem še slišal za kaj podobnega, sploh pa ne v klubu, ki si želi vidno vlogo igrati tudi v ligi prvakov. Mislim, da bi se morali zbuditi tisti iz višjih krogov EHF in takšne stvari, če ne že preprečiti, pa vsaj sankcionirati, ko se zgodijo. Naj bo to vsaj opozorilo drugim igralcem, ko bodo kadarkoli stopali v stik s klubi, ki niso urejeni tako, kot bi morali biti."
Prst ob tem usmerja tudi ali pa predvsem v starega znanca slovenskih igrišč, Pavla Baškina, ki je pred slabim desetletjem nosil dres velenjskega Gorenja. Prav spremembe trenerja in vodstva kluba, v kateri je Baškin zasedel mesto športnega direktorja, naj bi prispevala levji delež k temu, da so ga brcnili na cesto. "Moram izpostaviti Baškina, preprosto ne morem verjeti, da se lahko človek tako spremeni, ko pride na oblast. Prav on je bil tisti, ki mi je vrgel največ polen pod noge. Neverjetno, kako se lahko človek spremeni. Za nameček še nekdanji rokometaš, ki bi moral vedeti, kako je biti v naši koži. Lani je bil kot klubski tajnik ustrežljiv, na voljo vsem, ko je prišel na oblast, pa je postal druga oseba. Ne prepoznam ga več." Tista, da moč in oblast pokvarita ljudi, kot prva pride na misel.
Meškov je sicer ambiciozen in vsaj navzven finančno dobro stoječi klub z zahoda Belorusije, ki si želi igrati vse vidnejšo vlogo na mednarodnem prizorišču, o čemer zgovorno govorijo že letošnje okrepitve, saj so v svoje vrste zvabili latvijskega velikana Dainisa Krištopansa, ruskega organizatorja igre Pavla Atmana in Španca ruskih korenin Sašo Tjumenceva, zato jih lahko mirne vesti uvrstimo med zmagovalce prestopnega roka.
KDO BO POTEMTAKEM ŠEL NA GLAVO?
A ni vse zlato, kar se sveti, če uporabimo še en pregovor. Da se Baškin, trener Sergej Bebeško ter druščina poigravajo z eksistenco rokometaša ter njegove družine in tudi z ugledom kluba, jim je sicer v današnjem času krutega profesionalizma najbrž kaj malo mar, se pa ob "aferi Špiler" poraja vprašanje, kakšno sporočilo s tem pošiljajo lastnim igralcem. "Fantje so zgroženi, a tudi v strahu. Kakšno sporočilo namreč klub pošilja lastnim rokometašem? Pazite, ne se poškodovati?! In kdo bo šel potem na glavo? Mislim, da je klub zašel v enosmerno ulico, s komerkoli se pogovarjam, vsi so v strahu," pravi Špiler, ki si je slačilnico delil tudi z nekaterimi starimi znanci slovenskih rokometnih igrišč, saj dres beloruskega prvaka nosijo dolgoletni mariborski kapetan Simon Razgor, Nikola Manojlović in Ivan Pešić.
O Pavlu Baškinu
Neverjetno, kako se lahko človek spremeni. Za nameček še nekdanji rokometaš, ki bi moral vedeti, kako je biti v naši koži. Lani je bil kot klubski tajnik pohleven, ustrežljiv, na voljo vsem, ko je prišel na oblast, pa je postal druga oseba. Ne prepoznam ga več.
o odzivu soigralcev
Fantje so zgroženi, a tudi v strahu. Kakšno sporočilo namreč klub pošilja lastnim rokometašem? Pazite, ne se poškodovati?! In kdo bo šel potem na glavo?
Špiler do nadaljnjega ostaja v Belorusiji, od operacije je minilo že skoraj pol leta, rama je zaceljena in po lastnih besedah je na približno devetdesetih odstotkih pripravljenosti. "Treniram na polno, tudi že z žogo. Odpoved sem dobil pred nekaj dnevi, ostajam v Belorusiji, kjer v miru delam po svojem programu, sodelujem z osebnim trenerjem s Hrvaške. Takoj po tistem pismu sem kontaktiral menedžerja, ki mi je začel iskati nov klub, a takrat je nad poškodovano ramo visel še prevelik vprašaj, vsi zainteresirani klubi čakajo, da bom stoodstotno pripravljen. Zdaj je sanacija že tako daleč, da bi lahko začel igrati, zato bomo bolj stopili v akcijo, zdaj sem navsezadnje tudi uradno prost igralec."
Težavo predstavlja dejstvo, da je sezona pred vrati, klubi, vsaj tisti resnejši, imajo že sestavljene igralske mozaike, tako je ena od možnosti bržkone tudi presedeti uvodni del sezone. "Ne bom rekel, da je to najbolj realna, saj se vedno najde klub, a še vedno imam visoke ambicije, zato ne bom šel kar nekam, temveč v klube, ki se borijo vsaj za vrh v domačem prvenstvu."
Po Deniću, Bundalu, Miklavčiču, Mačkovšku in Bombaču je Špiler še en v nizu slovenskih rokometašev, ki so se z dolgim nosom vrnili iz države, ki ji pripada nič kaj laskavi naziv zadnja evropska diktatura. Da nekdanjega člana Celja, Cimosa in Zagreba po tej slabi izkušnji na vzhodu zdaj vleče predvsem in samo na zahod, najbrž ni treba pisati.
"Da, tem banana republikam, če jih lahko tako imenujem, se bom izognil v širokem loku. To sem si sicer rekel že takrat, ko sem podpisal pogodbo, nameraval sem ostati le eno leto, kot neko predhodno obdobje, a klub se mi je zdel urejen, zato sem podaljšal še za dve leti, sploh ker so si me tako srčno želeli zadržati. Niso pa ob tem povedali, da si me želijo, le če sem zdrav," z grenkobo v glasu še dodaja Gorenjec, ki ima z Meškovim neporavnane račune, klub mu namreč med drugim dolguje tudi tri plače iz prejšnje sezone. "Imam pogodbo, ki me ščiti, a, kot kaže, tudi to v podobnih primerih ne pomaga kaj dosti. Da ne govorim o operaciji, za katero so prav tako rekli, da jo bodo plačali, a sem moral na koncu seči v lasten žep."
Čisto za konec je vse skupaj strnil v zanimivo, a hkrati zaskrbljujočo misel. "Na žalost je to še en dokaz, da smo igralci kot stare nogavice. Včasih so se strgane zakrpale, danes pa jih meni nič, tebi nič zavržeš."
