© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Aleš Praznik
Aleš Praznik
19.01.2017 13:08:51

Kolumna Aleša Praznika: Čvrsto povezani do konca

Grega Wernig

Naj začnem tokrat v slogu našega novinarja-ev, čeprav mi je dober rokometni prijatelj, nekoč uslužbenec »nacionalke« že davno tega dejal, da je boj s sodniki in novinarji že vnaprej izgubljen ter s tem tvegam njihovo zamero, a si bom to vseeno dovolil, saj z njimi ne bojujem boja, ampak osvetljujem nekatere stvari.

Gre pa nekako takole. S strani makedonske ekipe je pretila velika nevarnost, še posebej s strani Kirila Lazarova, ki je nekako najboljši strelec s tega položaja na svetu in še vedno član Barcelone, še bolj pa je bil upravičen strah pred makedonskim strategom, ki je s hrvaško reprezentanco pobiral najvišja odličja in bil prekaljen z medsebojnimi obračuni z našim selektorjem v makedonskem prvenstvu in ligi SEHA. Na srečo so slovenski, oprostite, Vujovičevi varovanci uspeli nevtralizirati vse zanke, ki jih je nastavil Lino Červar s svojimi varovanci in tudi skopska, oprostite, nemška sodnika jim nista prišla do živega s svojimi čudnimi odločitvami na začetku srečanja.

Res ne vem kaj sta v teh trenutkih piskala sodnika. Strokovni komentator iz preteklosti pa bi dejal, da bi nam v teh trenutkih zagotovo prav prišla naš najboljši srednji zunanji vseh časov in malo manj dober, a najbolj izkušen vratar. Kritiziranje že videno in slišano na OI v Sidneyu in s pomočjo reporterja osvojitev, ne odličja, ampak »jackpota« v funkciji selektorja po tistem dogajanju. Žal se tokrat ne bo izšlo z »zaključnim« strelom saj je v igri mnogo močnejši rokometni lik na čelu naše reprezentance, kot takrat ob izjemno povezanem in ciljno naravnanem kolektivu, ki mu zaupa.

Ko smo že pri »zaključnem strelu«, še en od biserov naše legende, za katero mnogi zvesti ljubitelji komaj čakajo, da pospravi pisarno, odloži mikrofon in odkoraka v zasluženi pokoj po opravljeni kilometrini na delovnem mestu. Sicer je njegov največji športni uspeh ta, da je bil sošolec na gimnaziji legendarnega slovenskega rokometaša, a ravno za to je tak poznavalec, da si drzne šport celo komentirati med ali po tekmah oziroma po končanih tekmovanjih. V tujini zato pozovejo kredibilne strokovnjake pri nas pa??!! Vprašanje za odgovorne urednike.

Slavisti pa bi to njegovo besedno zvezo, ki jo vsi – novinarji in strokovni komentatorji – veselo povzemajo po izumitelju, lepo poimenovali pleonazem ali po domače po SSKJ besedno preobilje. Met na rokometna vrata je met in pika, kajti tudi strel je le vojaški ali pa lovski izraz. Zaključni pa je lahko le kvečjemu ob izteku časa za igro in zadnjem metu na vrata iz prostega meta. Pokojna učiteljica ali trenerka pravilne slovenske in klene besede na radiu se verjetno obrača v grobu, ko posluša takšne verbalne akrobacije, kot smo jih deležni pri naših športnih prenosih, kot je moderno rečeno s strani naših reporterjev. Ko bomo cenili naš materin jezik in pravilne besedne zveze, bomo tudi naše reprezentante in njihovo petje himne ob zdaj že skoraj pregovorni borbenosti za nacionalne barve bolj cenili in obenem spoštovali njihov trud ter vloženo delo in energijo. S tem se bi verjetno strinjal tudi naš legendarni profesor s Fakultete za šport, veliki borec za slovensko športno terminologijo.

Zdaj pa preidimo na moj slog pisanja in razmišljanja, čeprav pišem prvi del te kolumne še predno je zaključena torkova tekma s Tunizijo in bo še bolj potrjena kakovost naših rokometnih reprezentantov. Zakaj govorim o tem?! Slišal sem namreč, da si nekateri novinarji pripravijo večji del teksta že pred zaključkom tekme s katere poročajo, kar je pa po svoje razumljivo, saj jih preganja čas za oddajo teksta, da se postavim malce tudi na njihovo stran, da le ne izgubim naklonjenosti vseh.

Vrnil se bom k tekmi z Makedonci. Eden izmed tistih, ki tokrat manjkajo, ve, da smo gesto na mojo pobudo ob igranju himne – roka na rame soigralca – prvič uvedli na mladinskih kvalifikacijah v Ljubljani za EP v Romuniji leta 1995. Ta običaj je prenesen tudi v člansko reprezentanco in je v rabi še danes. Zakaj ta ideja? Slovenci smo močni samo takrat, ko smo povezani in ta gesta ob himni simbolno in mentalno povezuje naše fante pred tekmo. Moram pa poudariti, da takšne povezanosti in odločnosti kot na tem prvenstvu nisem čutil še nikoli, čeprav na daljavo. Moja ocena je, da so zbrani in izbrani sami pozitivno naravnani športniki, brez nepotrebne nečimrnosti in samoljubja ter parol o vzdušju v garderobi na treningu in tekmah, ki se potem večinoma razblinijo ob prvi resni preizkušnji.

Tudi »selfomanije« ni toliko ali je sploh ni, ker pa nisem ravno najzvestejši spremljevalec družabnih omrežij, se morda tudi motim. A zame je najboljši »selfi« v slogu naše hobotnice, z refleksi risa na naših vratih, ki nam že njegov priimek – Skok – sam po sebi veliko pove in upam, da še ni dobil zadnje ure in to ne zlate kot bi dejal za koga drugega naš selektor.

Upam, da je to tudi prvenstvo uveljavitve v preteklosti preveč zapostavljenega, skromnega in vrhunsko vzgojenega fanta z računalniško natančnostjo podaj in metov na nasprotnikova vrata. Tudi našemu, kot delfinu igrivemu pred piransko punto, nebeškemu skakalcu je bila verjetno v preteklosti velikokrat storjena krivica. In vprašati bi se bilo treba ali je problem res bil vedno v njem samem. Tako bi lahko našteval po vrsti in našel pozitivne lastnosti za vse, ki so prispevali svoj delež k maestralni zmagi nad Makedonci. Tudi Miklavčič, ki bi mu sam namenil nekaj minut v moderni zunanji zasedbi Henigman, Mačkovšek, Miklavćić – tudi, če bi bilo bolj tesno, kot proti Islandiji. A Vujo razumem, saj je hotel pokazati svojo moč ali še bolje premoč nad dolgoletnim rivalom.

V slogu našega sponzorja verjamem, da boste vsi, strokovno vodstvo in reprezentanti na igrišču, ostali plebiscitarno povezani za barve svoje domovine do konca prvenstva. Ta generacija si s takšnimi predstavami zasluži pot vse do zaključnih bojev v Parizu. Takrat, ko vas gledamo na ekranu ob petju himne povezane v čvrsto verigo brez šibkega člena, lahko ob vsem naštetem vidimo tudi mišice in višino, vsaj enakovredne v primerjavi s svetovnim vrhom, če že ne…?! Na tej tekmi pa ne morem razumeti potez tako proslavljenega stratega, kot je makedonski, da vztraja pri igri z igralcem več in zaradi tega njegovo moštvo vztrajno dobiva po »betici«, on pa še kar vztraja.

Bravo Vuja, da ne kopiraš teh neumnosti, da ti je bila ena šola proti Islandcem dovolj. Najin nekdanji učitelj je že davno tega razmišljal o zmanjševanju igralcev na igrišču na pet, mi pa zmanjšujemo prostor v rokometu še s sedmim, ki dela samo gnečo. Govora je bilo o dr. Branislavu Pokrajcu, res pravemu doktorju rokometa z akademskim nazivom in enem redkih, ki ima naslov olimpijskega prvaka, tako kot igralec in pozneje še trener. Sam bi pri tem razmišljal bolj v smer, da bi v igro bolj proti nasprotnikovem vratom pomaknil vratarja kot sedmega igralca, podobno kot pri nogometu v zadnjem času (Neuer) ali pa po krajši liniji menjave vključeval sedmega igralca samo kot presenečenje za zaključek napada, kar smo z mladinsko reprezentanco že počeli pred več kot desetimi leti.

Po naši tekmi proti Tuniziji moram začeti od konca proti začetku. Izenačujoči gol Janca po podaji Zarabca je mojstrovina vredna največjih svetovnih mojstrov. To, da dobrih pet minut nismo prejeli zadetka in naredili delni izid 5:0 pa kaže na to, da naša reprezentanca res postaja svetovna velesila, saj so takšnega preobrata sposobni res samo največji mojstri. In to proti reprezentanci Tunizije, ki je izjemno močna na vseh položajih, izkušena in zaradi svojih značilnosti skrajno neugoden tekmec za marsikoga iz svetovnega vrha. To in tekma z Makedonijo me navdajata z neizmernim optimizmom, zahvaljujoč naši nepopustljivosti in povezanosti do zadnjih sekund pred tekmo s Španci za prvo mesto v skupini B.