Nekoč in danes

Med enaindvajseterico reprezentantov, ki se bo v nedeljo zbrala na Obali, so edini, ki si kruh služijo v domovini. Če pokukamo še v kristalno kroglo oziroma si dovolimo vpogled v ne tako daljno prihodnost ter napovemo, da bo januarja med potniki za Katar, med šestnajstimi sinovi puščave, iz slovenske lige le starejši od bratov Žvižej, bržkone ne bomo prav dosti – če sploh kaj – zgrešili.

Nekoč, v ne tako davnih časih, pravzaprav le dve, tri leta nazaj, so bili "domači" še krepko v večini, na EP v Srbijo leta 2012 je Boris Denić denimo popeljal le šesterico legionarjev. A dobre predstave in rezultati niso ostali neopaženi, novi val slovenskih fantov je postal iskana delovna sila, Slovenija ter z njo seveda tudi njen klubski rokomet pa sta po drugi strani zapadla v globoko krizo in ob vztrajnem zategovanju pasu je sledil eksodus, ki je pustil slovensko ligo dodobra osiromašeno, izbrano vrsto pa močnejšo. Vsaj moral bi jo, če se držimo hipoteze, da je legionarski kruh trši, tujina, kjer ni nič podarjenega in samoumevnega, naj bi klesala telo in duha, iz fantov pa napravila može.

Ko je pred skoraj natanko štirimi leti Denić začel svojo samostojno zgodbo na klopi reprezentance, je bilo, kot že rečeno, drugače. Takrat so okostje izbrane vrste sestavljali rokometaši iz Gorenja, Cimosa in Celja. Za začetek kvalifikacij za EP 2012 v Srbiji, kjer je Slovenija nato osvojila šesto mesto, je Denić na zbor enaindvajseterice povabil tudi devet legionarjev, in sicer sta Gorazd Škof in David Špiler prispela iz bližnjega Zagreba, Peter Pucelj iz Sarajeva, Saša Barišić iz Našic, Boštjan Kavaš iz Plocka, Jure Natek iz Magdeburga, Andraž Podvršič iz Kriensa, še najdaljšo pot pa sta morala opraviti Miha Žvižej in Primož Prošt, ki sta takrat nosila dres danskega Silkeborga.

V štirih letih se je torej marsikaj spremenilo, lahko bi rekli celo drastično, tako kar zadeva postavo kot tudi ugled izbrane vrste. V oktobru 2010 je bila to ekipa v nastajanju, ki je po boleči madžarski zaušnici in bolj kot ne nepričakovanem slovesu Noke Serdarušića krenila na novo pot. Danes je to ekipa, ki spada v širši svetovni vrh in ki bo v Katarju bolj ali manj odkrito napadala medaljo. In v kateri mrgoli legionarjev, ki pa ne igrajo več v Našicah, Bosni, Kriensu, ampak v Veszpremu, Montpellieru, Szegedu ... Razlika je očitna.