Uspeh proti Ribnici v zadnjem krogu rednega dela lanskega prvenstva seveda ni bil presenetljiv, še toliko manj čudežen, je pa bil presenetljiv, nekateri bi rekli tudi čudežen, način, saj so proti suhorobarjem po uvodni tretjini tekme zaostajali že za enajst golov, a na koncu po redko videnem preobratu vseeno slavili ter Ribničanom pred nosom zaloputnili vrata polfinala. Tokrat je na mino naletel Maribor z nekdanjim selektorjem Borisom Denićem na čelu, tudi tokrat pa je bil način tisti, ki je vreden občudovanja in nekaj več vrstic.
PARADOKS
V svojih trinajstih letih med slovensko elito so Prleki – kljub včasih pogostemu taktiziranju in izbiranju tekem – sicer znali zagreniti življenje že marsikateremu na papirju močnejšemu klubu, a sobotna zmaga nad Mariborom najbrž spada med največje skalpe ormoške zasedbe. Ne le zaradi zmage, ampak tudi ali predvsem načina, favoriziranemu sosedu so namreč odčitali pravo malo lekcijo.
Nič sicer ni kazalo na to, da bi lahko vinarji v prvem krogu pripravili presenečenje in na kolena spravili enega, resda najmanj imenitnega, iz tako imenovane velike trojice. V popolni postavi so se zbrali šele na predvečer začetka prvenstva, v tem ali onem delu priprav so manjkali kadetski reprezentanti Jure Kocbek, Tilen Kosi, Miha Kavčič in Dominik Ozmec, na festivalu olimpijske mladine v Gruziji je bil tudi skoraj celoten strokovni štab (Saša Prapotnik, Uroš Krstič in Izidor Cuković), za nameček sta imela najbolj zveneča okrepitev Rok Žuran in kapetan Bojan Čudič težave s poškodbami, zato je udarna zunanja linija skupaj opravila zgolj nekaj treningov.
ENA BOLJŠIH
Z eno (naj)boljših predstav v zadnjih letih so pred kakšnih štiristo gledalci na kolena spravili favoriziranega in precej bogatejšega tekmeca iz Maribora, razen uvodnih minut pa je bilo v nadaljevanju vse v znamenju domačih rokometašev. "Super tekma. Po pripravah sodeč si nikoli ne bi upal napovedati, da lahko premagamo Maribor. Vse se nam je poklopilo. Vedno kritiziram vratarje, tokrat pa moram Tomislava Balenta res pohvaliti. Glede discipline v igri lahko rečem, da nas ta krasi že deset let in nam prinaša točke. Pri disciplini v igri bomo vztrajali tudi naprej in upam na še več takšnih tekem. Seveda se po tej zmagi ne mislimo predajati evforiji, ampak mirno trenirati in zbirati točke naprej. Hvala tudi navijačem. Želim si, da se takšno vzdušje prenese tudi na Hardek," je bil (upravičeno) zadovoljen Saša Prapotnik, rekorder po številu sezon na klopi istega kluba med slovenskimi trenerji, sicer pa računovodja na lokalni osnovni šoli.
"Na najboljši način smo začeli novo sezono in upam, da bomo formo samo še stopnjevali. Na pripravah nismo niti eno tekmo odigrali v popolni postavi, vendar se nam je uspelo zadnji teden dobro pripraviti in uigrati. Lepo je videti tudi takšno vzdušje na tribuni in hvala navijačem, da so nam pomagali prirediti presenečenje uvodnega kroga," je dodal Jure Kocbek, član srebrne kadetske reprezentance s SP v Rusiji.
NIČ NI NAKLJUČNO
Ormož je z leti (p)ostal stabilen prvoligaš, brez megalomanskih načrtov, ki iz sezone v sezono kot osnovni cilj navaja obstanek v ligi, tiha želja pa je presenetiti kakšnega izmed velike trojice. Tokrat se mu je izpolnila že v uvodnih šestdesetih minutah. Nič pa ni prišlo naključno.
Poleg dobrega dela z mladimi, v lastni šoli vzgojenimi lokalnimi fanti, ki naj bi v roku nekaj let tvorili večino jedra članske ekipe, velja še omeniti, da je okostje moštva že nekaj let nespremenjeno, po drugi strani so Kocbek, pa prvi prejemnik štipendije Iztoka Puca Tilen Kosi, Kavčič in preostala golobrada druščina leto dni starejši, v povratniku Roku Žuranu pa so dobili za njihove razmere veliko okrepitev. Nekoč eden najbolj zanimivih levih zunanjih igralcev, ki je trkal tudi na vrata reprezentance, se je po štirih ne prav uspešnih letih v Celju vrnil v Ormož, kjer bo poskušal znova najti rdečo nit kariere, pri osemindvajsetih pa najbrž še ni rekel zadnje.
