© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
19.05.2015 15:27:26

Namesto na vrata zdaj na glinaste golobe

Ko je Iker Romero debitiral v dresu Valladolida, je bil njegov naslednik v lisičjem brlogu Paul Drux denimo še v plenicah.

Prvo lovoriko je pospravil zdaj že daljnega leta 2001, zadnjo pa v nedeljo in je bila neke vrste pika na i oziroma, bolje rečeno, bonus. Posloviti se je namreč nameraval že lani, a po nepričakovanem odhodu Svena-Sörena Christophersena se je pustil pregovoriti še za leto dni.

Petega junija, na dan, ko bo svojo zadnjo simfonijo odigral splitski Mozart Ivano Balić, pa bo dokončno konec, črto pod veliko kariero bo takrat potegnil tudi španski rokometni velikan Iker Romero. "Non, je ne regrette rien," kot je prepevala Edith Piaf. Ničesar ne obžaluje, kako tudi bi, igral je za največje in je eden redkih rokometašev, ki so osvojili vse tri evropske pokale. Pokal pokalnih zmagovalcev s Ciudad Realom (2002 in 2003), ligo prvakov z Barcelono (2005 in 2011) ter v nedeljo kot piko na i še pokal EHF s Füchse Berlinom.

Razlog trajanja? Dobra telesna pripravljenost, na stara leta je shujšal za petnajst kilogramov in si tako kupil še leto, dve. Predvsem pa brez prevelikega stresa, svoj šport je jemal resno, a vendarle ne preresno. "Kakšen pritisk, kakšen stres. Imam najboljšo službo, veliko potujem, redno prejemam dobro plačo, in če izgubimo, me ne bodo nemudoma odpustili. Pritisk, stres občuti delavec, ki gradi avtoceste v hrupu in smradu za tisoč evrov na mesec, doma pa ga čakajo žena in trije otroci. Kar počnemo mi, je navsezadnje le rokomet. Igra. V rokometu moraš znati uživati, saj če uživaš, potem je uspeh le toliko večji. Mnogi so prepričani, da je neprimerno večji pritisk, ko igraš v polfinalu ali finalu. A ni tako, vseeno mi je, ali igram proti Emsdettnu ali pa v finalu pokala, okoliščine so oziroma bi morale biti iste. Šport ni delo. Če sem storil vse, kar je bilo v moji moči, potem sem mirno spal kljub porazu. Seveda je to profesionalen šport, v igri je veliko, a kdor nori in si puli lase ob porazih, bi moral početi kaj drugega," je razlagal za Frankfurter Allgemeine pred letom dni, ko se je zdelo, da je prišel do konca športne poti.

A športni direktor lisic Bob Hanning ga je uspel nagovoriti, da je upokojitev preložil za leto dni. V nedeljo zvečer mu najbrž ni bilo žal. "Lepši konec bi si težko zamislil." Težko bi mu oporekali, posloviti se pred domačimi gledalci s pokalom v roki je dano le redkim.

Svoje mesto v zunanji liniji berlinskih lisic pušča v dobrih rokah, Paul Drux velja za enega največjih talentov nemškega rokometa. Sam bi se lahko tako kot številni vrstniki na jesen kariere podal še po nekaj zelencev v Zaliv, a to nikoli ni bil njegov slog. Denar je bil posledica, ne pa vzrok. "Stari odhajajo, novi prihajajo, tako je v življenju. Če bi se mi šlo le za denar, bi kariero končal v Katarju. A tega ne želim, igral sem za velike klube, ničesar pa nikoli nisem storil le zaradi denarja. Po devetnajstih letih je čas za slovo, vrnil se bom domov, v Baskijo, in v vinogradih, ki so tam že stoletja, razmislil o prihodnosti. Ne vem še, kaj bom počel, najbrž bo nekaj v povezavi z rokometom. No, ali pa bom gozdar, morda lovec, navsezadnje rad streljam glinaste golobe," razmišlja eden največjih zvezdnikov pirenejskega rokometa v zadnjem desetletju, dveh.

"Zvezdnik? To je vendarle samo rokomet. V Španiji je nogomet vse, svet, planet zase, rokomet pa je obsojen na zadnje strani, na drobni tisk. Če smo bili dobri oziroma smo kaj osvojili, potem smo se prebili proti prednjim stranem, a še vedno so bile to bolj kot ne novičke. Noben španski novinar me denimo v štirih letih ni obiskal v Berlinu. Sicer ne berem časopisov in niti ne gledam vsake tekme. Rad imam rokomet, nisem pa rokometni manijak. Do ničesar v življenju nisem manijak, ekstremni odnosi in čustva samo škodujejo."