Tudi ob gostovanju evropskega prvaka iz leta 2013, ki je sicer izgubil nekaj ali pa precej nekdanjega blišča ter šarma, in na morda celo najpomembnejši tekmi na letošnjem evropskem popotovanju so zavese, ki zakrivajo dodatne tribune, ostale spuščene.
"Naša želja je, da bi v soboto ob enajstih dopoldne zmanjkalo kart. A to je v okolju, v katerem delamo, najbrž težko uresničljivo. Žal je v Sloveniji običaj, da ljudje pridejo gledat predvsem nasprotno ekipo, ne pa Klemna Ferlina, Michala Szybo, Maria Šoštariča in ostalih," se je v dnevih pred tekmo pridušal direktor velenjskega kluba Tomaž Juršič.
Tokrat tudi nasprotna ekipa in vrhunski posamezniki, kot so Hans Lindberg, Johannes Bitter, Kentin Mahe ter Henrik Toft Hansen, če izpostavimo le nekatere, niso bili dovolj mamljiva vaba, da bi se na tribunah Rdeče dvorane zbralo kaj več kot tisoč gledalcev. Slednji so resnici na ljubo pripravili zelo spodobno vzdušje, a o kakšnem spektaklu po drugi strani ne moremo govoriti.
"V Velenju nisem vajen igrati pred velikim številom gledalcev, zato je bil današnji obisk zadovoljiv, če ne celo še malce več kot to," je bil iskren najboljši posameznik srečanja Staš Skube, kar kaže, da so se v velenjskem klubu bolj kot ne že sprijaznili z v najboljšem primeru povprečnim obiskom. Bržčas gre razloge zanj res iskati tudi ali pa predvsem v okolju, v katerega je vpet velenjski klub, oziroma neodzivnosti le tega, a ob tem se nikakor ne moremo znebiti občutka, da bi se dalo postoriti še marsikaj, da bi se na tribune privabilo gledalca več.
V sobotnem večeru smo tako denimo pogrešali še kakšno dodatno ponudbo poleg gole tekme, pred dvorano se denimo ne pred ne po sami tekmi ni dalo ne okrepčati ne odžejati, v luči boja za vsakega gledalca pa malce bode v oči tudi podatek, da je v bližnjem Slovenj Gradcu skoraj istočasno potekala prvenstvena tekma, na kateri se je zbralo kakšnih 600, 700 gledalcev. Verjamemo, da bi si marsikateri od z rokometom znova vse bolj okuženih Korošcev ogledal tudi gostovanje nekdanjega evropskega prvaka v kakšnih 25 kilometrov oddaljenem mestu, a na dveh koncih istočasno se pač ne da biti. Že res, da termin tekme narekujejo predvsem televizije, vseeno pa ob dobrih medsosedskih in medklubskih odnosih kompromis vendarle ni bil nemogoč. Ali pač?