Vitez legije časti, najboljši rokometaš sveta leta 2007, športnik Francije leta 2011, dvakratni svetovni, dvakratni olimpijski in trikratni evropski prvak. Nazivi in lovorike, ki povedo veliko, a še zdaleč ne celotne zgodbe. Univerzalen rokometaš, morda najpopolnejši igralec zadnjega desetletja, dveh, sijajen tako v obrambi kot v napadu. Vodja. Kot nekoč njegov vzornik, v mladih letih je imel namreč v Nišu rojeni fant na steni domače sobe posterje poznejšega soigralca, slovitega Šveda Stefana Lovgrena. Bili so to resda neki drugi časi, bil je to drugačen rokomet, a vseeno se zdi, da je učenec skozi leta presegel tudi učitelja.
SEZONA ZDRVELA MIMO
In še ni rekel zadnje, pravzaprav je pri tridesetih v za rokometaša najboljših letih. Vse pa se je začelo v Strasbourg, potem se je nadaljevalo v Thau Frontignanu, resne obrise je dobilo v Montpellieru, s Kielom je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo, sledila je vrnitev »domov«, v Montpellier, odkoder pa se je po stavniški aferi, ki je prav in bržkone tudi samo zaradi njega postala udarna novica dneva, sklonjene glave in strtih iluzij hitro znova poslovil. Mali Aix je bil nato le in zgolj vmesna postaja, klub iz Provanse je pač premajhen za igralca njegovega kalibra, pa tudi v Franciji bržkone ni želel ostati, nanj in na brata je bilo zlite preveč gnojnice, tistega lova na čarovnice jim bržkone ni odpustil.
V vrsto so se takrat postavili številni evropski velikani, a Barcelona je bila od samega začetka (edina) logična izbira za rokometaša, ki je z leti zrasel v pop ikono. Mes que un club – več kot klub, Nikola Karabatić – več kot rokometaš. V Kataloniji je združil moči s Sergejem Rutenko ter Kirilom Lazarovim, postali so rokometna različica tiki-take, rokometna različica Messija, Inieste in Xavija. "Ponosen sem, da sem del tega moštva in tega kluba. V Barcelono sem prišel po naslove, ki so mi še manjkali, in že v prvi sezoni jih lahko nekaj prečrtam s seznama. Naslov španskega prvaka, španski pokal, super globe. Moram priznati, da mi je ekipa močno olajšala vključevanje in prilagajanje, že sam občutek, kako hitro je sezona zdrvela mimo, pa dokazuje, da je bila odločitev za Barco pravilna," je v pogovoru za spletno stran EHF uvodoma dejal starejši od bratov Karabatić.
ŠE NIKOLI VEČ KANDIDATOV
Ob popolni dominaciji na Pirenejskem polotoku je bila edina črna pika sezone liga prvakov. In tisto polfinale proti Flensburgu, ko so imeli še osem minut pred koncem šest golov naskoka. Ni bilo dovolj, kot kakšno neprimerno manj izkušeno moštvo, če je že šolarčki premočna beseda, so padli v črno luknjo, ki je vrgla madež na celotno sezono. Tudi zato so letos še toliko bolj motivirani. »Gledamo le naprej, in ne nazaj na to, kaj se je zgodilo in kaj bi lahko bilo, če bi bilo. Se bo pa letos še težje kot kadarkoli uvrstiti že samo na zaključni turnir. Pred leti je bilo že pred začetkom sezone jasno, da so tri mesta v Kölnu rezervirana za Kiel, Barcelono in Ciudad, odprto je bilo le vprašanje četrtega potnika. To sezono se je kakovost klubov zelo povečala, število tistih, ki si želijo in zmorejo v Köln, še nikoli ni bilo tolikšno, vrsta za Lanxess Areno še nikoli daljša. Nista več le Barcelona in Kiel, tu so Veszprem, Vardar, Kielce, PSG, Flensburg ... Toliko kandidatov za naslov pa je seveda obet za razburljivo sezono,« meni Karabatić, ki se veseli, da se bo Barcelona že v skupinskem delu dvakrat pomerila s Flensburgom, krvnikom iz lanske sezone.
KOT PRVO, DA BODO TEMPERATURE NIŽJE
In čeprav je sezona šele v povojih, so vitrine katalonskega giganta že bogatejše za dve lovoriki. Španskemu superpokalu je pred dnevi dodal še naslov (neuradnega) klubskega svetovnega prvaka. Na super globu v katarski Dohi, kjer bo januarja eden od vrhuncev sezone, 24. svetovno prvenstvo, seveda tudi s slovensko udeležbo. "Kot prvo, upam, da bodo januarja temperature vendarle nekoliko nižje, kot so bile zdaj. Šalo na stran, Katar si zasluži organizacijo, Katarci ogromno vlagajo v naš šport, v infrastrukturo. Ne le v njihovi državi, ampak prek Paris St. Germaina in medijske hiše beInSport vlagajo v razvoj rokometne igre na precej širši ravni. Moja največja želja je, da bi bile dvorane polne skozi celotno prvenstvo, da bi jim uspelo privabiti navijače z vseh koncev zemeljske oble, potem bo prvenstvo nedvomno zgodba o uspehu."
GENERACIJA, KI TRAJA
Na igrišču bodo Francozi, aktualni olimpijski in evropski prvaki, znova v najožjem krogu favoritov za medalje. Pa čeprav jim številni že nekaj let napovedujejo zaton in nekatere izmed njih iz leta v leto, tekmovanja v tekmovanje silijo v pokoj. Da so odsluženi, da je njihov čas minil. "Naš cilj v Katarju je jasen, osvojiti zlato, tako kot je bil na vseh velikih tekmovanjih v zadnjih letih. Med leti 2008 in 2012 smo na olimpijskih igrah, evropskih in svetovnih prvenstvih osvojili praktično vse, kar se je osvojiti dalo. Januarja 2012, po za nas resnično slabem prvenstvu stare celine v Srbiji, so številni govorili, da je zlata generacija mrtva, da je s Francijo konec. Sedem mesecev pozneje smo osvojili zlato v Londonu. Zgodba se je ponovila le nekaj mesecev pozneje, januarja 2013, ko smo se od SP poslovili že v četrtfinalu, so taisti ljudje francosko reprezentanco znova razglašali za mrtvo. Tudi zato je bilo zanimivo videti vse odzive po naših sijajnih predstavah na EP na Danskem, ko smo med drugim v finalu povozili domačine. Kot vidite, se v mednarodnem rokometu stvari hitro obračajo. Kar zadeva nas, znova se bomo temeljito pripravili in znova bomo poskusili iti do konca," je pogovor končal Niko, nesporni vodja francoske generacije, ki traja in traja in traja ...
