Vrag je odnesel šalo. Če je bilo po porazu z Astro v Beltincih še mogoče iskati opravičila oziroma so se lahko pod Kalvarijo tolažili s tem, da se pač zgodi tudi takšna tekma, takšen dan, da so Romuni, ki so, mimogrede, predvčerajšnjim v Bakovcih z madžarskim Videotonom izgubili s 3:0, dosegali izjemne gole, da so noge po napornih treningih težke, kar vpliva na kakovost igre, po dvoboju s Sturmom in še enem visokem porazu tovrstnih izgovorov ni več. Ni problem izgubiti, toda popolnoma jasno je, da se poraz od poraza razlikuje.
Ne, ni floskula, nikakor ne! To navsezadnje zelo nazorno razkriva sobotno popoldansko dogajanje v praznično odeti Gralli, kjer se je zbralo dva tisoč gledalcev. Načina, kako so klonili, si vijoličasti ne bi smeli privoščiti. Ker kvari ugled trinajstkratnih prvakov. Ugled, ki so ga tako dolgo in s toliko garanja, odrekanja in še česa ustvarjali. Kot da se mariborski nogometaši ne zavedajo ali se nočejo zavedati, da se v športu od nekdanje slave ne da živeti. Ta je minljiva, zelo hitro minljiva ...
Ni problem izgubiti, toda popolnoma jasno je, da se poraz od poraza razlikuje. Ne, ni floskula, nikakor ne!
Vsekakor je skrb vzbujajoče, kako zelo malo ambicioznosti so pokazali varovanci trenerja Anteja Šimundže na tekmi z avstrijskim prvoligašem, hkrati so nogometaši Franca Fode zasedbi iz Ljudskega vrta odčitali lekcijo iz pristopa. Iz tega, kako se bori za barve svojega kluba, kako se zasluži plača. Kjerkoli in proti komurkoli. Na sodobnem stadionu v soju žarometov ali na vaškem igrišču.
Na srečo vijoličastih se vse skupaj dogaja v zgodnjem delu priprav, toda neizpodbitno dejstvo je, da se prva tekma z Astano v drugem krogu kvalifikacij za ligo prvakov nezadržno bliža. In popotnica za spopad s Kazahstanci je za zdaj vse prej kot obetavna. Osem prejetih golov na dveh zaporednih prijateljskih preizkušnjah je gotovo razlog za vsaj manjši alarm, zato ni presenečenje, da so se odgovorni v klubu zganili. Menda so se sestali kmalu po avstrijskem polomu in – korespondenčno – razpravljali o nastalih razmerah oziroma skušali najti rešitev, kako se čim prej izvleči, kako čim prej pobegniti iz nastalega položaja.
Nobenega dvoma ni o tem, da so na "tapeti" tako trener kot igralci. Kakšen bo razplet? Bo ostalo pri opozorilih in zelo jasnem sporočilu slačilnici, da tako naprej ne gre več, ali se obetajo tudi konkretne poteze? Revolucije bržčas vendarle ne gre pričakovati, morda kakšen "vzgojni ukrep", ki bi predramil moštvo. Kot dijaka v srednji šoli, ko prejme opomin pred izključitvijo.
Čeprav tektonskih premikov za zdaj torej najbrž ne bo, se marsikomu samo po sebi zastavlja vprašanje, kako trdno je v sedlu Ante Šimundža in kako "varni" so posamezni pretirano lahkomiselni igralci, ki se vse preveč zanašajo na zasluge iz preteklosti.
Je Zlatka Zahovića pri kakšni pomembni odločitvi ovirala ali ustavila čustvena navezanost na igralce, s katerimi je preživel marsikaj in se veselil največjih uspehov?
Za podobo ekipe je seveda najbolj odgovoren trener. Ne le zato, ker on skrbi za pripravljenost igralcev in odloča o tem, kdo bo igral, kakšna bo taktika. Prav tako ali predvsem on mora določiti "pravila igre" v vsakodnevnem življenju ekipe. In ta so izjemnega pomena, povrhu je v skupini, v kateri se prepletajo številni različni karakterji, vse prej kot preprosto najti režim, ki ga morajo vsi sprejeti. Brezpogojno. Tako kot morajo brezpogojno slediti poti trenerja, ki si mora s svojim načinom vodenja in s strokovnostjo zagotoviti brezpogojno avtoriteto.
Samo Ante Šimundža ve, ali stvari delujejo tako, kot si je zamislil in kot meni, da je najboljše, na koncu so rezultati tako ali tako ogledalo njegovega dela. Po zadnjih dveh prijateljskih preizkušnjah je razumljivo sklepanje, da ni vse tako, kot mora biti. Posledica sta visoka poraza, ki sta vedno lahko tudi splet takšnih in drugačnih okoliščin, ampak v tem primeru je očitno, da trenutni utrip vijoličaste zasedbe ne ponuja razlogov za optimizem. Ne izžareva prepotrebne energije, lakote po dokazovanju, ambicioznosti, namesto tega deluje melanholično. To je bilo opazno tudi po prejetih golih na tekmi s Sturmom. Po govorici telesa. Igralci v vijoličastih dresih so povesili glave in nato dvoboj nadaljevali v brezkrvnem ritmu. Naivno prejeti zadetki večino vsaj malce vržejo iz tira in sprožijo odziv, pri Mariborčanih ga za zdaj ni. Kot bi jim bilo vseeno ...
Ni kaj, odgovornost igralcev je prav tako zelo velika. Morali se bodo zamisliti, morali se bodo pogovoriti. Zagotovila, da bodo pravi takrat, ko bo to najbolj potrebno, so iskanje alibijev, takšna miselnost vodi v pogubo. Ker igranje nogometa ni kot prižiganje in ugašanje luči. Človek nima stikala, da bi se vklopil ali izklopil. Po potrebi pač. Nemogoče se je preprosto odločiti, kdaj se boš predstavil v najboljši luči. Ampak si je treba iz dneva v dan prizadevati, da bi se to zares zgodilo, ko bo najbolj potrebno ...
Odgovornost igralcev je zelo velika. Morali se bodo zamisliti, morali se bodo pogovoriti. Zagotovila, da bodo pravi takrat, ko bo to najbolj potrebno, so iskanje alibijev, takšna miselnost vodi v pogubo.
"Prepričljivo najslabši žreb," je po plesu kroglic v Nyonu med drugim dejal Zlatko Zahović. Danes se ubadam z mislijo, da tako mogoče ni razmišljal le zaradi moči Kazahstancev ... Je tudi zaradi stanja duha v svoji ekipi? Je ocenil, da se je v njo naselilo preveč samozadovoljstva? Okrog kluba, med navijači, se ga je gotovo. Ne, nič ni samoumevno. Niti to, da bo Maribor iz leta v leto prvak. Ker bo to le, če si bo zaslužil z delom, na igrišču. Zadnji dogodki bodo v slačilnico vsekakor spustili nekaj elektrike, kar bo nedvomno vplivalo na nadaljnjo povečano zagnanost igralcev, toda v prvi vrsti bo treba spremeniti miselnost.
Sicer pa je kot na dlani, da mora poleg trenerja in igralcev svoj del odgovornosti prevzeti tudi športni direktor. On je tisti, ki nastavlja trenerje in sestavlja igralski mozaik. O tem, kako uspešen je, seveda ni treba razpredati, najbrž bo njegov doprsni kip prej ali slej dobil prostor pred Ljudskim vrtom, toda zdi se mi, da se je v zadnjem času nekoliko omehčal. In da zaradi tega kdaj pa kdaj ni povlekel poteze, ki bi jo morda moral. Ali še več, za katero je bil s profesionalnega stališča prepričan, da bi bila pravšnja. "To so moji otroci," smo pogosto slišali iz njegovih ust, ko je beseda stekla o moštvu. Ga je pri kakšni pomembni odločitvi ovirala ali ustavila čustvena navezanost na igralce, s katerimi je preživel marsikaj in se veselil največjih uspehov? Na igralce, ki so navijačem in še komu poklonili toliko čarobnih trenutkov in navsezadnje iz Zlatka Zahovića naredili najboljšega športnega direktorja daleč naokrog. Ni priporočljivo, da namesto razuma odloča srce ... Vsaj ne prevečkrat.
Doslej so se v Ljudskem vrtu na bolj ali manj krizne trenutke dobro odzivali. Kako bo tokrat?
