© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Jure Bohorič
Jure Bohorič
29.05.2018 11:51:45

Sanjska sedanjost v senci negotove prihodnosti

Martin Metelko

Kako naprej, zmaji? To je vprašanje, ki bi mu morali predvsem navijači Olimpije posvetiti ogromno svoje pozornosti.

Bil je 26. junij 1991, ko je prvi predsednik novoustanovljene države Milan Kučan postregel z enim najbolj kultnih citatov v zgodovini Slovenije. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan,« se je tedaj razleglo po Trgu republike v Ljubljani. V letih, ki so sledila, so omenjene besede postale sinonim za marsikaj, kar se je dogajalo v naši državi, v nedeljo zvečer so bile še kako močno prisotne tudi v glavah številnih navijačev Olimpije. In to z razlogom ter povsem upravičeno.

Čeprav je Olimpija osvojila še svoj drugi naslov državne prvakinje v zadnjih treh sezonah in bi Milana Mandarića zaradi tega preprosto morali označiti za dobrega gospodarja, pa je zgodba o tem vendarle večplastna in predvsem razkriva, da se navzven sicer res vse blešči, toda podrobnejši pogled hitro razkrije tudi precej gnilobe. Mandariću kakopak nihče nikdar ne bo mogel vzeti dveh naslovov državnega prvaka, toda prav zaradi tega je obžalovanje navijačev Olimpije še toliko večje. Če bi bil namreč Mandarić zares zgolj in samo dober gospodar, bi imeli danes v Ljubljani čisto pravega nogometnega velikana vsaj na ravni Maribora oziroma še kakšnega večjega kluba iz regije. Toda ni ravno tako, dejansko je sanjska sedanjost tudi oziroma predvsem v senci zelo negotove prihodnosti. Ob tem je najbolj žalostno, da je Olimpija pod Mandarićevim vodstvom postala bizarna tvorba, ki se uničuje od znotraj. Torej sama sebe. Toda kako torej, da ji je letos vendarle uspelo? Preprosto: ker je na klop prišel strokovnjak, ki mu je uspelo zajeziti vpliv s strani. V preteklosti ga z izjemo Marka Nikolića, ki pa je tako ali tako trajal le kratek čas, ni bilo junaka, ki bi uspel od ekipe oddaljiti škodljivce, ki jih Mandarić podpira kljub temu, da je vesoljni Sloveniji kristalno jasno, da povzročajo zgolj zgago. Danes, ko je naslov spet v Ljubljani, je še toliko bolj bizarno, da je bil Igor Bišćan še pred nekaj tedni praktično že nekdanji trener Olimpije. Toda ne zaradi slabih rezultatov, ne nazadnje je do naslova prišel brez enega samega poraza v tem koledarskem letu (!), temveč zato, ker so določene posameznike vodili osebni interesi. Interesi, ki niso bili v dobro, temveč zgolj v škodo klubu. Usoda je želela, da ti Mandarićevi podrepniki v svoji nameri niso uspeli in Olimpija je spet najboljša. Ključen je bil trenutek, ko je javnost spoznala, kaj se dogaja, in odkrito stopila na trenerjevo stran.

EKIPA NAJBOLJŠA, UPRAVA BREZ KREDIBILNOSTI
Ob tem se je prvič zgodilo, da se je širša množica vsaj delno obrnila proti Mandariću, ki je imel pred tem status nedotakljivega junaka. Toda tako v tej kot predvsem v prejšnji sezoni je bilo v upravi narejenih preprosto preveč napak. V oči bode dejstvo, da se je v manj kot letu dni skoraj povsem spremenil ustroj v pisarni kluba. Na večini ključnih mest so danes drugi ljudje, na nekaterih najpomembnejših jih sploh ni. Poleg tega so funkcije nekaterih vse preveč nedorečene, zato jim ljudje ne zaupajo. Ker jih niti ne poznajo. Sead Karaselimović je že nekaj časa nepogrešljiv človek ob boku Milana Mandarića, a Olimpija nikdar ni uradno pojasnila, kaj počne v klubu, zakaj je bil pripeljan, kakšne so njegove naloge, obveznosti, pričakovanja. Vse to je poskrbelo, da je trenutna uprava Olimpije z Mandarićem na čelu izgubila skoraj vso kredibilnost. Še navijači so pred časom zapisali, da »upravi ne zaupajo več«, a so hkrati poudarili, da stoodstotno podpirajo trenerja, njegove sodelavce in nogometaše. Bišćan je ob že tako ali tako močni hrbtenici in pokončni drži s tem dobil še dovolj dodatne moči, da se je uprl tistim, ki so ga rušili, ker so želeli pripeljati nekoga, ki bi bil pripravljen plesati na njihove note. Hrvaški strokovnjak je v trenutku največje napetosti celo na glas priznal, da mu polena podtikajo ljudje iz kluba, kar je bizarno in absurdno. Kakor je po svoje bizarno in absurdno, da je Olimpiji kljub temu uspelo. Kot rečeno, Bišćan je pač poskrbel, da je bila ekipa ves ta čas hermetično zaprta in imuna na vplive s strani. Ker so hkrati nogometaši hitro spoznali, da ni ne slepar ne »blefer«, ampak strokovno odlično podkovan trener, ki natanko ve, kaj hoče in kako do tega priti, so mu stopili ob bok. Mandarić se je tako prvič, odkar je v Ljubljani, znašel v položaju, ko je moral javno podpreti nekoga, ki so ga njegovi najbližji svetovalci že prečrtali. Bišćan je zato dobil dve bitki: eno na igrišču in drugo v zakulisju.

TISTO, PO ČEMER HREPENIJO ŠE BOLJ KOT PO LOVORIKAH
Kakorkoli, v precejšnjem nasprotju z logiko je Olimpija spet državna prvakinja, sedanjost je torej sanjska. Toda hkrati se zdi, da za ovinkom klub iz Ljubljane ne čaka nič dobrega. Finančno stanje je vse prej kot rožnato, minus na bančnem računu vse večji. Milan Mandarić ves čas koleba med tem, kako naprej; enkrat pravi, da bo odšel, spet drugič, da bo ostal. Vizije, vsaj kar zadeva poslovno vodenje kluba, ni. Niti kratkoročne, kaj šele dolgoročne. Športnega direktorja klub nima, še Mladen Rudonja, ki naj bi opravljal to vlogo, kolikor jo sploh lahko, naj bi bil naslednji na odstrelu. Bržčas dovolj o tem pove dejstvo, da na tekmah že nekaj časa sedi sam, stran od sodelavcev. Še kako skrb vzbujajoče je tudi, da se precejšen osip obeta tudi igralskemu kadru. Roka Vodiška so že izgubili za nekaj sto tisoč evrov nadomestila, jutri bodo svoje zadnje tekme v zeleno-belem dresu skoraj gotovo odigrali tudi Ricardo Alves, Mitch Apau, Leon Benko, Jason Davidson in Dario Čanađija. Prav farsa, povezana s slednjim, priča o neurejenosti v upravi kluba. Olimpija je imela možnost, da bi odkupila enega svojih najboljših nogometašev v tej sezoni, a tega ni izkoristila. Ker ni denarja, ker so zadeve v svoje roke prevzeli nekateri povsem nekompetentni ljudje. Ljudje, ki naj bi poleti tudi držali v rokah škarje in platno, čeprav je Mandarić edini, ki jim sploh zaupa. Še kako je sicer negotova tudi prihodnost Igorja Bišćana. Zagrebčan bi rad ostal v klubu, a pod določenimi pogoji. Želi imeti pomembno besedo pri kadrovanju, predvsem pa noče več imeti opravka s Karaselimovićem, Cimerotičem in še kom. Mandarić se bo torej moral odločiti, s kom bo raje sodeloval, odločitev pa bi morala biti preprosta. Preden jo bo sprejel, bi moral Mandarić sicer dojeti, da ima zdaj še zadnjo priložnost, da Olimpijo končno in dokončno usmeri v pravo smer. Ne v rezultatskem smislu, ekipa še nikdar ni bila bolje vodena. Zagotovo pa v smislu tega, kar klub potrebuje za organsko rast. Glavne funkcije v upravi bi morali zasesti sposobni, kompetentni ljudje brez sporne preteklosti, namesto v interne spore bi morali moči usmeriti v to, kar Olimpiji dejansko manjka. Denimo v boljše razmere za delo, v svoj center za trening, v ureditev mladinskega pogona, v katerem je marsikaj še kako narobe … Novo iskanje trenerja in nova preobsežna prevetritev kadra bi po drugi strani lahko hitro vodila v kaos epskih razsežnosti. To bi bila gromozanska škoda, to bi bilo nekaj, kar bi Mandarića dokončno oropalo statusa neminljivega heroja, do katerega še vedno lahko pride. Le razumu in glasu ljudstva, ki še bolj kot po lovorikah hrepeni po evropskih standardih urejenem klubu, naj končno prisluhne. Bila bi pač gromozanska škoda, da Olimpija ne bi izkoristila izjemnega bonusa, ki si ga je priigrala na igrišču.