V sanjah je dovoljeno prav vse, a realnost je velikokrat precej drugačna. Včasih tudi precej bolj kruta. Kdorkoli se je v mladih letih vsaj nekoliko resneje ukvarjal z nogometom, je zagotovo zvečer pred spanjem pogosto razmišljal, kako super bi bilo, če bi razrito vaško igrišče lahko zamenjal s popolno urejeno zelenico enega od največjih stadionov na svetu. Toda takšne sanje se uresničijo le redkim.
89
tekem je v 1. SNL odigral novi član enega najboljših poljskih klubov vseh časov
10
je številka, ki jo bo Denis Popović pri Wisli nosil na hrbtni strani svojega dresa
V Sloveniji so se denimo Samirju Handanoviću – nekoč se je za žogo metal na Kodeljevem, danes njegovo ime vzklikajo na kultnem San Siru. In tudi Janu Oblaku; začel je pri Ločanu iz Škofje Loke, lani ga je Benfica Atleticu prodala za kar 16 milijonov evrov.
Tudi Josip Iličić se ne pritožuje – še pri Interblocku se je zaradi številnih razočaranj spogledoval s predčasnim koncem kariere, danes služi milijone v Italiji, kjer je bil najprej član Palerma, zdaj pa nosi dres Fiorentine. Še kakšen takšen bi se našel, ki je zapustil deželico na sončni strani Alp in uresničil ultimativne nogometne sanje, toda neprimerno več je takšnih, ki so prav tako sanjali, njihova resničnost pa je bila precej manj zvezdniška.
Eden tistih, ki so v mladih letih zagotovo verjeli, da lahko posežejo po zvezdah, je tudi Denis Popović. Ko se je v Celju prebijal skozi mladinski pogon, so v mestu ob Savinji zanj govorili, da se v njegovih nogah skriva zavidanja vreden talent in da ima vse, kar potrebuje, da bo nekoč blestel tudi v prvi slovenski nogometni ligi. V tej je debitiral v sezoni 2009/10 in res je nato odigral kar nekaj tekem, na katerih ni pustil slabega vtisa. Ko je nato leta 2012 prestopil v Koper, so na Štajerskem nekateri njegovo potezo obžalovali, na Bonifiki pa niso skrivali navdušenja, ker so nadarjenega vezista pripeljali v svoje vrste.
V nogometu si enkrat na dnu, spet drugič na vrhu. Sam sem izbral specifično pot, ki je bila zelo težka in naporna, toda uspelo mi je – prišel sem tja, kjer sem želel biti. A to ni moj končni cilj, prestop v Wislo je zame prej nov začetek. Izhodišče je dobro, toda to še ni to – verjamem, da grem lahko še dlje.
Toda pustolovščina pod primorskim soncem ni trajala dolgo in po letu in pol se je Popović podal na popotovanje, ki ni obetalo nič dobrega. Povedano drugače: odšel je po poti, po kateri so hodili že številni njegovi rojaki, končni epilog pa je bil pri številnih bolj ali manj enak. Čez čas so se vrnili domov; brez pompa, brez rdeče preproge, brez obmetavanja s cvetovi vrtnic. Pa veliki oder, največji stadioni, kultni klubi? Ah, zgolj želja, ki je nekoč živela, uresničila pa se ni nikdar.
V DRUGI EDEN NAJBOLJŠIH
A Popovićeva zgodba bi vseeno lahko imela drugačen epilog. Potem ko se pri grškem klubu Panthrakikos ni ravno proslavil, je marca lani odšel na Poljsko, tam pa se je začela pisati zgodba, ki obeta res veliko. Potem ko je odlično igral v dresu kluba GKS Tychy (13 tekem, 7 golov), je lansko poletje nato podpisal za Olimpio iz Grudziadza, pri poljskem drugoligašu pa zablestel v vsem sijaju. V sezoni 2014/15 je bil z naskokom najboljši igralec zeleno-belih, zabil je tudi sedem golov in prispeval še dvanajst podaj. V Grudziadzu so ga izbrali za najboljšega mestnega športnika v letu 2014, poljski strokovnjaki pa so bili enotnega mnenja: tako dobrega vezista v drugi ligi ni.
MIRNO, JE POPOVIĆEV NASVET CELJANOM
Denis Popović je kariero začel v Celju, ki bo zdaj igralo s klubom iz države, v kateri si kruh služi 25-letni vezist. V ligi Europa bo nasprotnik slovenskega prvoligaša Slask, o katerem ima novi član Wisle visoko mnenje: "Gre za zelo dober klub. Morda ekipa ni več na tisti ravni, na kateri je bila pred leti, ko je bil Slask celo prvak, bo pa Celju vseeno težko. Predvsem na povratni tekmi, ko bo na tribunah 40 tisoč ljudi, tedaj bo res peklensko. Moj nasvet Celjanom pa je naslednji – naj ostanejo mirni. Ne smejo se spustiti v divjanje s Slaskom, saj je slednji v tem najboljši. Naj stopijo na žogo in umirijo igro. Če bodo imeli pri tem še srečo, bo možno vse."
Glas o Slovencu, ki navdušuje v drugi poljski ligi, se je hitro razširil tudi do prvoligašev. Številni so se začeli smukati okoli Popovića, na koncu pa je bitko zanj dobila slovita Wisla. In Boban Jović je v Krakovu dan pred svojim 24. rojstnim dnevom dobil soigralca iz Slovenije. Kar se je še pred pol leta zdelo skorajda nemogoče, je postala resničnost.
Popović je pri petindvajsetih morda prišel celo do vrhunca svoje kariere. Podpisal je enoletno pogodbo s kar 14-kratnim poljskim prvakom (več naslovov nima nihče, toliko jih je osvojil tudi Gornik) ter postal član kluba, ki redno igra v Evropi in ima eno najzvestejših baz navijačev v državi.
Za nameček pa so mu v Krakovu izkazali zaupanje tudi s tem, da so mu podelili v nogometu kultno številko 10. Tudi to dokazuje, da ga Wisla, ki naj bi zanj plačala okoli deset tisoč evrov (tolikšna je bila klavzula, ki jo je imel zapisano v pogodbi pri Olimpii), ni pripeljala zaman.
V TRETJE GRE RADO
"Hodil sem po majhnih stopničkah in na koncu res prišel kar visoko," se je zasmejal Denis Popović, ko smo ga poklicali na telefon, in za bralce Ekipe SN opisal občutke po prestopu: "V nogometu si enkrat na dnu, spet drugič na vrhu. Sam sem izbral specifično pot, ki je bila zelo težka in naporna, toda uspelo mi je – prišel sem tja, kjer sem želel biti. A to ni moj končni cilj, prestop v Wislo je zame prej nov začetek. Izhodišče je dobro, toda to še ni to – verjamem, da grem lahko še dlje. Upam, da lahko grem. Sem pa zelo zadovoljen, nobenega razloga ni, da bi to skrival. Ne zgodi se vsak dan, da postaneš član takšnega kluba. Že po nekaj dneh v Krakovu sem se na lastne oči prepričal, da gre resnično za nogometnega velikana – v vseh pogledih."
Popović je zatem razkril zanimivost, da ga je Wisla želela že v preteklosti. In to kar dvakrat! "Še ko sem igral za Koper, so se ljudje iz Krakova spogledovali z menoj. Ampak tedaj je Koper postavil zelo visoko odškodnino, ki je niso želeli plačati. Drugič smo se začeli pogovarjati, ko sem bil v Grčiji, in tedaj smo se praktično že vse dogovorili. Pogodba je bila pripravljena, le še podpisati bi jo moral. Pa se je potem od nikoder pojavil Semir Stilić, bosanski nogometaš, ki ga je trener želel bolj kot mene. Pri prejšnjem klubu mu je potekla pogodba in Wisla se je odločila zanj, sam pa sem ostal praznih rok. Ampak saj veste, kako pravijo – v tretje gre rado. Zame to zares velja," je razlagal Popović, ki je zdaj pri Wisli zamenjal prav Stilića: "Drži, odšel je v APOEL, Wisla pa se je spet spomnila name. In tokrat smo si le segli v roke."
