Poleti tistega leta se je zdelo, da lahko tudi v Evropi Olimpiji uspe veliki met. Potem ko je v kvalifikacijah za ligo Europa izločila Široki Brijeg in Bohemians, sta sledila obračuna z Austrio in epskih 180 minut. Toda na povratni tekmi na Dunaju se je spisalo eno največjih obžalovanj v novejši zgodovini Olimpije, ki je bila na pragu napredovanja, a je na koncu ostala praznih rok.
Tudi zaradi sodniške kraje. Kaj bi bilo, če bi Olimpija tedaj napredovala, ostaja vprašanje, ki še vedno muči številne. Bi bilo potem vse drugače? Bi Dušan Kosić, ki so ga imeli Ljubljančani resnično radi, dobil dovolj časa za to, da bi zgradil ekipo, ki bi le prekinila prevlado Maribora?
Zgoraj opisani dogodek sicer niti po naključju ni edino ljubljansko nogometno obžalovanje. Takšnih in drugačnih neposrečenih prigod je bilo toliko, da bi potrebovali več dni, če bi želeli vse opisati. In v zadnji derbi se je Olimpija podala kot klub, ki ni znal izkoristiti svojega potenciala, Maribor pa kot kolektiv, ki je še pred nekaj meseci nastopal v ligi prvakov. Dva različna svetova torej.
Verjetno je imel ogromno razlogov za to, ampak vseeno gre za obžalovanja vredno odločitev. Prepričan sem, da bi slovenski klubski nogomet potreboval ne samo Pečečnika, pač pa še nekaj takšnih ljudi, ki bi bili pripravljeni vlagati toliko svojega časa in ne nazadnje tudi premoženja.
Medtem se prav na Dunaju in daleč stran od slovenske klubske realnosti vse bolj dokazuje nogometaš, ki mu večni derbi ni tuja stvar. V svoji karieri jih je odigral kar nekaj; na treh se je vpisal med strelce, dva je odločil v korist svojega tedanjega kluba. "Če odmislim vse evropske uspehe z Mariborom, so bili derbiji tisti, ki so se mi z domače scene najbolj vtisnili v spomin. Velikokrat smo z Olimpijo bili izjemne bitke in jih, na moje zadovoljstvo, večino dobili," je čas nazaj zavrtel Robert Berić, ko sva ga na Dunaju obiskala novinar in fotograf Ekipe, nato pa se je sam spomnil na Olimpijo iz obdobja, ko jo je vodil Kosić.
"Kot nogometaš Maribora na tekmah državnega prvenstva ne občutiš velikokrat strahu. V obračune se podaš samozavesten in prepričan o svoji premoči. Toda takrat, ko je Olimpijo vodil Kosić, smo morda celo edinkrat v mojem času pri Mariboru začutili grožnjo od enega od naših nasprotnikov." Skratka, pri Olimpiji bi lahko bilo marsikaj drugače.
Lahko pa bi se zgodilo tudi, da bi Robert Berić vse derbije, ki jih je doživel kot član Maribora, v bistvu odigral v zeleno-belem dresu. Ne, ne gre za hipotezo brez kančka realne podlage. Ekskluzivni intervju z golgeterjem dunajskega Rapida začenjamo z razodetjem resničnega dejstva.
Robert, koliko je resnice v tem, da ste bili leta 2010, ko je Interblock izpadel iz prve lige, vi pa ste sprejeli odločitev o odhodu drugam, blizu prestopu k Olimpiji? Drži, da ste imeli na mizi resno ponudbo zeleno-belih?
Resno ponudbo?
No, ponudbo.
Hm, ponudbo … (krajši premor) Rekel bom takole. Ko smo z Interblockom izpadli iz prve lige, sem – iskreno povedano – pričakoval, da se bom preselil k Olimpiji. Ampak tam so bili v tistem času ... no … neki čudni ljudje, če se lahko izrazim tako. Sicer je res, da so bili oni tisti, ki so poklicali mene, toda enostavno … Hja, čudno je bilo, raje ne bi več govoril. Nato se mi je pravzaprav dan pozneje javil Zlatko Zahović in glede na pristop z ene in druge strani moram priznati, da sem z veliko večjim veseljem sprejel ponudbo Maribora.
Dotaknimo se še malce teh čudnih ljudi. Kakšni čudni ljudje?
Pa saj niti ni več pomembno. Pustimo to ...
Niti najmanj. Sicer težko govorim, kako je v drugih klubih, ne nazadnje sem bil kot profesionalec le pri Interblocku in Mariboru. Ampak brez kančka dvoma je Maribor najboljši približek tujini. Kaj približek – je na pravzaprav isti ravni. Ko si v Mariboru, si deželen najboljše mogoče priprave na to, kar te potem čaka drugod. Ko greš iz Maribora na tuje, se moraš ukvarjati le z novim jezikom in drugačnimi ljudmi. Vse ostalo oziroma vse, kar je povezano z nogometom, pa po zaslugi Maribora že obvladaš.
Ampak z vami vseeno ni bilo tako kot z Josipom Iličićem. Skupaj sta šla iz Interblocka, vajini usodi pa sta bili precej drugačni.
To, kar se je zgodilo z Iličićem, je tako ali tako neverjetno. Dva meseca je bil v Mariboru – neverjetno. In nerealno. Moja pot je bila bolj podobna resničnosti. Najprej sem dokaj veliko igral, potem je prišlo obdobje, ko nisem, v tretji sezoni pa mi je nekako le uspelo prebiti led. In moram priznati, da sem ne glede na to, da so bili in vzponi in padci, zadovoljen s svojo mariborsko zgodbo.
Mislim, da so bili pogovori v intenzivni fazi in da je bil dogovor blizu. Toda ravno v tistem času je Werder začel nizati res slabe rezultate in po štirinajstih letih sta se morala posloviti tako trener kot tudi direktor. In je vse skupaj padlo v vodo. Verjetno z razlogom. Mogoče pa to ne bi bila prava odločitev ...
ČRNE MISLI O KONCU KARIERE
Medtem ko je Maribor zgodba o uspehu, spomin na Interblock počasi, a vztrajno bledi. Vam je žal, da se je ambiciozen projekt Joca Pečečnika, pri katerem ste sodelovali tudi sami, končal v ruševinah?
Ko sem bil pri Interblocku, sem bil veliko premlad, da bi vedel, kaj se zares dogaja v ozadju. Tam sem doživel prvi stik s profesionalizmom, toda res sem bil rosno mlad. V dveh letih se je zgodilo marsikaj. Veliko je bilo dobrih trenutkov, bile so tudi grenke izkušnje, zagotovo pa je škoda, ker je Pečečnik tako hitro opustil ta projekt. Verjetno je imel ogromno razlogov za to, ampak vseeno gre za obžalovanja vredno odločitev. Prepričan sem, da bi slovenski klubski nogomet potreboval ne samo Pečečnika, pač pa še nekaj takšnih ljudi, ki bi bili pripravljeni vlagati toliko svojega časa in ne nazadnje tudi premoženja.
Ste se bali, da je konec vaših nogometnih sanj, ko ste si v dresu Interblocka huje poškodovali kolenske vezi?
Uh, to je bilo obdobje, ko se mi je po glavi res podilo ogromno črnih misli. Ko si star sedemnajst let in se ti zgodi nekaj takšnega, si najprej rečeš: tako, pa je konec. Konec nogometa in konec sveta. K sreči so pri Interblocku tedaj naredili vse za to, da sem imel na voljo najboljše pogoje za okrevanje. Skupaj smo prebrodili to zame zahtevno obdobje, še kako sta mi pomagala tudi družina in dekle. Je bilo pa težko, res težko. Tega nikomur ne privoščim.
Mislim, da ja, vseeno bi rekel, da ni tako hudo, kot želijo nekateri predstaviti. Na Sturm me tako ali tako vežejo lepi spomini. Res je, da sem ostal le eno leto, a sem spoznal avstrijsko ligo in se dobro pripravil na to, kar zdaj doživljam in preživljam na Dunaju.
Kaj se je zares dogajalo ob vašem odhodu na Dunaj? V Gradcu vam očitajo, da niste niti za trenutek pomislili, da bi ostali pri Sturmu. Da ste dobesedno pobegnili na Dunaj.
Ah, pretiravajo. Resnica je precej manj škandalozna. Rapid se je ogrel zame, na vrata Sturma je potrkal s konkretno ponudbo. Mene je zanimala selitev tja, tudi v Gradcu pa niso bili absolutno proti. Nisem dobil občutka, da me želijo zadržati na vsak način. Bili so pripravljeni na posel in na koncu je bil posel sklenjen v obojestransko zadovoljstvo. Dejstvo je, da me je Sturm prodal tudi zaradi tega, ker je v zameno zame dobil soliden znesek. Veste, klub je imel določeno finančno krizo in prestop mu je prišel še kako prav. Vsi vpleteni smo bili zadovoljni. Vsaj kar zadeva oba kluba in mene osebno. Navijači pa … Hja, oni bi verjetno zamerili tako ali drugače, tudi če bi v Rapid odšel nekaj let kasneje.
Organizacijsko nismo primerljivi, to je neizpodbitno dejstvo. Moram priznati, da sem bil ob prihodu sem skorajda šokiran, kako resni so. Kako disciplinirani in kako organizirani. Ne samo v nogometu, ampak na splošno. Disciplina je pri njih vse, prek discipline nadzorujejo in usmerjajo vse.
Vas je Darko Milanič po selitvi k Leedsu res snubil, da se mu pridružite na Otoku?
Leeds United me je želel tedaj, ko se je oglasil tudi Rapid. Toda v igri je bila le posoja, medtem ko so Dunajčani ponudili prestop. In to je pretehtalo.
VSE IZVIRA IZ DISCIPLINE
Danes je že jasno, da bi se težko odločili bolje. Na Dunaju ste našli svoj mir, kajne?
Moram priznati, da uživam. Hitro sem se vklopil v ekipo, soigralci so me nemudoma sprejeli. Razumemo se, dobro nam gre, igram in zabijam gole – težko bi si želel več.
Je Avstrija obljubljena dežela za slovenske nogometaše?
Morda, čeprav je težko posploševati. Vsak nogometaš ima svojo pot, iz lastnih izkušenj pa vsekakor lahko trdim, da je Avstrija dober korak naprej. Sicer verjetno bolj vmesni, pa vendarle. Nič slabega ne vidim v tem, če gre nekdo, ki dobro igra v Sloveniji, najprej v Avstrijo.
Se pri nas preveč podcenjuje avstrijski klubski nogomet?
Mogoče malo. Morate vedeti, da se Avstrijci vsake stvari lotijo zelo resno in nogomet ni izjema. Sicer gredo naprej z majhnimi in preudarnimi koraki, ampak njim je najpomembnejše to, da napredujejo. Ne samo klubski nogomet, tudi reprezentanca, ki je v tem trenutku celo prva v svoji skupini kvalifikacij za Euro 2016. Iz leta v leto so boljši, posledično se povečuje zanimanje ljudi za nogomet. Nekoč je bil slednji globoko v senci zimskih športov, zdaj pa ni več tako.
Je avstrijski klubski nogomet občutno boljši od slovenskega?
Ne. Mogoče za odtenek, ampak razlika ni prevelika. Vsaj kar zadeva kakovost. Vse ostalo pa … Organizacijsko nismo primerljivi, to je neizpodbitno dejstvo. Moram priznati, da sem bil ob prihodu sem skorajda šokiran, kako resni so. Kako disciplinirani in kako organizirani. Ne samo v nogometu, ampak na splošno. Disciplina je pri njih vse, prek discipline nadzorujejo in usmerjajo vse. Naj razkrijem: nedolgo tega sem pozno zvečer pred svojim blokom, ko ne levo ne desno ni bilo nikogar na spregled, cesto prečkal pri rdeči luči. A sem spregledal policista. Nič ga ni zanimalo, noben izgovor ni zalegel. In sem dobil položnico za 120 evrov. 120 evrov!? Disciplina je zanje vse, tudi v nogometu. In zaradi tega so za nas okno v svet.
No … Ne glede na vse avstrijski klubski nogomet ni tako velik oder za kaj takšnega. Lahko pa nekdo, ki igra za Rapid, vseeno živi normalno in predvsem mirno ter brez pretiranih skrbi.
Ste drugi strelec avstrijske lige in prvi zvezdnik Rapida. Vas med sprehodom po dunajskih ulicah prepozna veliko ljudi?
Morate vedeti, da je Dunaj gromozansko mesto. Ima skoraj toliko prebivalcev kot celotna Slovenija, pa še nešteto tujcev pride vsak teden. Saj te prepoznajo, ampak so po naravi mirni, nekoliko zadržani. Na ulici nihče ne sili vate.
KOLIKO? 23? NI MOŽNOSTI!
Če pogovor zapeljemo v drugo smer – dotaknimo se slovenske reprezentance. Mislite, da bi morali glede na vse, kar je za vami, imeti ob svojem priimku več nastopov v dresu z državnim grbom?
Želja vsakega nogometaša, ki nekoč pride do nekoliko višje ravni, je, da bi bil del državne reprezentance. Tudi zame je izbrana vrsta pomemben cilj. Ampak nočem se spuščati v debato, kaj bi si zaslužil in koliko nastopov bi moral imeti. Nogomet je šport vzponov in padcev. Enkrat si zraven, enkrat te ni. Ko ti gre, je seveda vse lažje. In vsekakor upam, da bom v prihodnje zraven.
Z vsem dolžnim spoštovanjem do Milivoja Novakovića, toda dejstvo je, da ni več rosno mlad in da ne bo več dolgo igral za reprezentanco. Kmalu se bo torej izpraznilo pomembno igralno mesto, kar hkrati pomeni, da se bo med vami, napadalci, razplamtel ogorčen boj za to, kdo bo nasledil Novakovića. Boste naredili vse za to, da ga dobite prav vi?
Vsekakor. Toda ne prehitevajmo tam, kjer ni treba. Milivoje je res kakovosten nogometaš, ne gre ga odpisati kar tako. Sicer pa: veliko je kakovostnih napadalcev. Vsi se trudimo, vsak se bori na svoj način.
Želja vsakega nogometaša, ko nekoč pride do nekoliko višje ravni, je, da bi bil del reprezentance. Tudi zame je izbrana vrsta pomemben cilj. Ampak nočem se spuščati v debato, kaj bi si zaslužil in koliko nastopov bi moral imeti. Nogomet je šport vzponov in padcev. Enkrat si zraven, enkrat te ni. Ko ti gre, je seveda vse lažje. In vsekakor upam, da bom v prihodnje zraven.
Ste kdaj dobili občutek, da ste kljub dobrim igram in lepemu številu golov, ki ste jih zabili v zadnjih letih, nekoliko zapostavljeni v slovenski javnosti?
To je nekaj, s čimer se res ne obremenjujem. Kot sem že rekel: v življenju nogometaša so in vzponi in padci. Ko si v vzponu, vsi vedo zate, če ti ne gre, te hitro pozabijo.
Stari ste šele 23 let, ampak ne moremo se znebiti občutka, da ste na sceni že celo večnost.
Ha, ha. Res imam že marsikaj za sabo. Ko sem prišel v Avstrijo, sem slišal celo nekaj očitkov. Nekako v smislu, zakaj kupujejo nogometaša, ki je star že 27, 28 let (smeh).
Se vam zdi, da je bil vsak dozdajšnji korak v vaši karieri skorajda idealen?
Rekel bi, da sem do zdaj res ravnal prav, zagotovo pa sem zadovoljen s svojimi odločitvami. Pomembno je, da delaš korak za korakom. Iz Maribora bi bržčas lahko šel tudi v kakšen večji klub, ampak vprašanje, ali bi potem igral dovolj, da se ne bi prekinil moj razvoj. Dejstvo je namreč, da lahko napredujem le, če igram. Če ne bi, bi stagniral. Tega pa res ne želim.
Ste bili med igranjem za Maribor res blizu selitvi v Werder?
Drži. Mislim, da so bili pogovori v intenzivni fazi in da je bil dogovor blizu. Toda ravno v tistem času je Werder začel nizati res slabe rezultate in po štirinajstih letih sta se morala posloviti tako trener kot tudi direktor. In je vse skupaj padlo v vodo. Verjetno z razlogom. Mogoče pa to ne bi bila prava odločitev ...
ROBERT IN ZORAN LE PO NEMŠKO
Trener Rapida Zoran Barišić je v pogovoru za naš časnik dejal, da za vas ni meja. Kakšen bo torej vaš naslednji korak?
Od malega sem si želel igrati ali v Nemčiji ali v Angliji. Bundesliga je zdaj še na precej višji ravni, morda je celo najboljša liga. Ampak nočem gledati tako naprej. Zdaj sem pri Rapidu, s katerim želim biti drugi v prvenstvu, tudi to mesto namreč po novem vodi v kvalifikacije za ligo prvakov, in osvojiti pokal. Potem pa bomo videli, kako in kaj.
Ne. No, morda kdaj, ko ni res nikogar okoli naju. Sicer pa vztraja pri tem, da moramo vsi govoriti nemško. Ko sem bil v Gradcu, ni bilo tako. Tam smo se "mi" družili bolj zase, "oni" pa zase. Posledično se tudi nemškega jezika nisem naučil tako, kot bi se ga moral (smeh).
Prihajate iz Krškega. Kaj ste torej? Dolenjec ali Štajerec?
Uh, težko vprašanje! Še sam ne vem (smeh). Verjetno sem Dolenjec, ampak nisem povsem prepričan.
Klub iz vašega rodnega mesta vodi na lestvici druge slovenske lige.
Spremljam Krško in držim pesti. Res si želim, da bi "mojemu" klubu uspelo. Všeč mi je, ker dajejo veliko poudarka delu z mladimi, mislim, da se v njihovem pogonu kali več kot 300 otrok. Krčani imajo nogomet vedno raje.
Tudi po zaslugi Roberta Berića?
Upam (smeh).
