Tudi Slovenci v teh kriznih časih, ki se vse bolj spreminjajo v životarjenje in življenje v bedi na lastnih tleh, resno pogledujemo čez severno mejo.
Da bi jo prečkali, se ozrli nazaj in – osvobojeni težke klade, pripete okoli vratu – sočno zakleli. In dodali: zbogom, ne vidimo se več. No, morda za božič, veliko noč ali kakšen drug praznik, ko se družina dobi za isto mizo.
Toda tudi to, kar se sveti kot zlato, seveda ni vedno nekaj popolnega. Živeti stran od okolja, ki te je naredilo, skovalo, ni vedno pravljica o uspehu, a poskusiti ni greh. In nemalo je takšnih, ki pravijo, da se izplača. Tudi svetlolasi fant iz Krškega, ki se na Dunaju, v prestolnici Avstrije, počasi, a vztrajno spreminja v zvezdnika v pravem pomenu besede.
Ko noga Slovenca stopi na Dunaj, je morebitno neznanje nemškega jezika njegova zadnja skrb. "Halo?! Saj lahko po naše," je odpravo Ekipe v restavraciji nedaleč od Praterja, kjer stoji tisti znani zabaviščni park, pozdravil možakar v zrelih letih, oblečen tako, da bi ga zlahka umestili v kakšno od restavracij ob beograjski trdnjavi Kalemegdan. "Stara bečka škola" (stara dunajska šola) ...
Za točilnim pultom mu družbo dela peščica rojakov s področja nekdanje Jugoslavije, nihče ne govori v jeziku države, ki jim je dala lepše življenje. Vsi tako, da jih tudi mi zlahka razumemo.
To so sproščeni pogovori o Šabanu, ki čisti stranišča, o "shatziju", ki je dobil službo pri Turku Gökhanu, o hčerki Mirjani, ki ji je malo mar za "jugoslovanske" običaje, za sarmo, za "roštilj". Ker ona je že Avstrijka ...
Počasi srkajo pivo ter sem in tja kakšno "rakijco", brez tega pač ne gre. Ne v soboto ... Nekaj prostih trenutkov, ko mu ni treba streči gostom, naš natakar izkoristi za to, da pri sebi zamrmra kitico ali dve popevke v nam znanem jeziku, ki prihaja iz zvočnika, in naredi dim ali dva.
Zanj se svet ob selitvi na Dunaj pred – predvidevamo – nekaj desetletji ni spremenil kaj prida. Avstrija gor ali dol, ostaja ujet v balkanskem načinu življenja. In se nič ne pritožuje. Da, tudi to je Avstrija.
"Kaj počnete tukaj? Robert Berić, pravite? Da, da, kar mirno – vem. Danes je tekma. Že ves dan tukaj posedajo navijači Rapida. Berić jih bo razveselil. On je naš (smeh). No, vaš. Pa saj je vseeno. Saj smo en narod, kajne?" se zasmeji.
NASMEŠEK NA POLICISTOVEM OBRAZU
Nekaj ur pozneje Berić na za Avstrijce kultnem Praterstadionu zabije gol z glavo in s tribune, na kateri je več tisoč navijačev Rapida, zadoni: "Rooobert Beeerić, ole, ole, ole!"
Dunajčani slavijo Slovenca. Fant dvigne roke v zrak in se ne zmeni za žvižge, ki pridejo z drugega dela stadiona. Tam si pesti grizejo navijači Sturma. Jezni, besni, razočarani, žalostni, s popokanimi žilicami v očeh.
Prizadel jih je njihov fant. "Izdajalec!" kričijo. "Mah, pustite jih. Robert je šel z vasi in prišel v veliko mesto. Tam doli ga niso znali ceniti, zdaj pa govoričijo, da jih je prevaral. Kaj pa so mislili? Da bo vso kariero životaril v tistem povprečnem klubu?" pozneje, ko je tekme že konec, s pločevinko piva v roki zadovoljen momlja okajeni navijač Rapida – ki ga, za nas, papeške Slovence, presenetljivo nihče ne gleda postrani.
Tudi mi se zgolj nasmehnemo in nam je prijetno pri srcu. Fant iz Krškega je poskrbel za veselje v mestu s skoraj dvema milijonoma prebivalcev. Kaj ti bo tista kreditna kartica ...
KER TO TAM NI GREH
Kakšnih trideset minut prej v novinarski sobi na stadionu z uradnim imenom Ernst-Happel-Stadion do novinarja Ekipe privihra tiskovni predstavni Rapida Günther Bitschnau.
"Ste videli? Prišli ste zaradi Berića in v živo ste videli njegov gol. Smo dobri gostitelji, kajne?" se zasmeji prešerno, seže z roko v žep in nam pod nos pomoli vizitko: "Izvolite. Vzemite jo. In jo shranite. Potrebovali jo boste, verjemite. Še se boste vrnili. Robert bo v dresu našega kluba zabil še ogromno golov. Šestnajst do zdaj. Ni slabo, kaj?" Pa se zasmejimo še mi, jo vzamemo in spravimo v žep z besedami obljube: še pridemo.
Berić bo že poskrbel za to. Ampak poraja se vprašanje, koliko časa bo sploh še domoval na Dunaju. "Vesel sem vsakega njegovega gola, toda hkrati se z vsakim novim zadetkom bolj zavedam, da ga bo Rapid težko zadržal. Mislim, da bo že poleti odšel drugam," med čakanjem v vrsti za kavo, s katero se je po tekmi v hladnem februarskem večeru želelo pogreti nemalo predstavnikov sedme sile, razlaga eden od avstrijskih novinarjev. Da, ni skrival: drži pesti za Rapid.
To tam ni greh. Piše o Rapidu in je privrženec Rapida. Ne navijač. Ne skače skupaj z njimi. Zgolj pri srcu mu je. Pri nas, v tej majceni državici premnogih čudaških pogledov, pa je problem že, če na tekmo prideš v majici, ki z barvnim odtenkom malce preveč spominja na dres ene od ekip ... No, pa pustimo to. Raje vprašamo: "Kam pa bo šel naš dunajski junak?" In odgovor je pričakovan. "V Nemčijo, kam pa!"
SLOVENEC? PA NE SLOVENEC?!
S šestnajstimi zadetki v tekmovalnem letu 2014/15 Berić ni zgolj drugi najboljši strelec avstrijskega prvenstva, je tudi njegovo najprijetnejše presenečenje.
Čeprav jim ni bil neznan, saj je pred tem pač igral za Sturm, so na Dunaju resnično presenečeni, da mu gre tako dobro od nog. Še več, Berić je bil ob prihodu deležen zelo kritičnih komentarjev. Češ, koga za vraga je to pripeljal Rapid.
Ali kakšnega delno odsluženega "kvazizvezdnika" iz tiste prave bundeslige. Potem pa pride Berić?! Toda "die grün-weißen" so že vedeli, kaj počnejo.
In danes je nekdanji nogometaš Interblocka in Maribora morda celo najbolj priljubljen nogometaš na Dunaju. Vsaj med tistimi Dunajčani, ki se radi oblačijo v zeleno in belo. Za vijoličaste pa ... Hja, oni imajo že tako ali tako toliko težav, da jim je napadalec mestnega rivala zadnja skrb.
KMALU NE BO VEČ UPORABNA
Ko je sodnik Dieter Muckenhammer iz Oberndorfa pri Salzburgu v soboto zvečer oznanil konec tekme med Rapidom in Sturmom, so se vse kamere usmerile v Roberta Berića.
Junaka z veliko začetnico. S šestnajstim golom v sezoni je Rapidu priigral naslednjo zmago in postal še malce slabše zapisan med privrženci graškega kluba. "Prasec! Svinja!" so kričali jezni gostje in dodali stavek, ki ga iz spoštovanja do našega fanta zagotovo ne bomo zapisali, saj bi se nam strgalo srce, če bi ga.
Njemu pa ni bilo kaj prida mar. Smejalo se mu je, poskakoval je od veselja, prevevala ga je sreča. Na Dunaju. Nedaleč od Slovenije. Blizu, a vseeno tako daleč.
V drugem svetu. Kjer je našel smisel svoje nogometne kariere. In kjer je v nastajanju zvezdnik v pravem pomenu besede. Naš Robert. Fant, za katerega boste še slišali. Zagotovo. In ne, tiste vizitke res ne bomo vrgli stran. Čeprav smo prepričani, da že kmalu ne bo več uporabna.
