Vedno ste poudarjali veliko željo, da bi svojo izjemno kariero nadgradili z reprezentančnim uspehom - kako je danes biti član reprezentance, ki je udeleženka Eura? Kako je biti tukaj?
Pomeni mi ogromno, to je uresničitev sanj, to je dosežen cilj. Ampak hkrati vam moram povedati, da je v tem našem svetu tako, da vsak dosežen cilj odpre nove želje in hočeš doseči še nekaj več. Sanjaš, si želiš, a ko nekaj dosežeš, se ne zadovoljiš, temveč narediš nove načrte, si postaviš nove cilje. Vesel sem, zadovoljen, srečen, da smo tukaj. A moj cilj zdaj ni več to, temveč je tukaj odigrati čim boljše tekme in čim več doseči. Še enkrat, nek cilj je bil izpolnjen, a je stvar preteklosti in v moji glavi to ni več to - tukaj imam nove ambicije s slovensko reprezentanco.
Kaj si torej obetate od evropskega prvenstva - če kdo, potem ste verjetno vi tisti, ki niti ne pomislite, da bi se zadovoljili s tem, da ste le njegov udeleženec? Bili ste prvi, ki ste že na tisti praznični novembrski večer v skladu s prejle povedanim dejali, da greste v Nemčijo tekmovat in kaj doseč.
Točno tako. Ker naj sem bi še tako vesel tisti večer - in lahko ste videli, da sem bil -, so se mi v istem trenutku odprli novi cilji. V tistem trenutku se nisem zadovoljil z rezultatom, temveč sem začel razmišljati, kaj je lahko še več in še boljše. Nikoli se ne zadovoljim, vedno razmišljam, kaj bi lahko bilo bolje in več. Po mojem prepričanju, je to točno ta način, na katerega bi moral razmišljati vsak vrhunski športniki, če želi doseči res velike stvari.
Če vas torej vprašam o remiju proti Danski na nedeljski prvi tekmi v Stuttgartu, boste verjetno odgovorili na tak način - torej da je remi lep dosežek, toda ...
Nekako tako, da (smeh). Kot ste rekli, po eni strani si v takem položaju zadovoljen s točko, sploh proti takšni ekipi in glede na dejstvo, da smo bili v rezultatskem zaostanku. Po drugi strani pa športnik vedno teži z zmagi in je zares zadovoljen lahko samo z njo. Smo pa odigrali eno super tekmo, na marsikaj smo lahko ponosni, potem ko smo začeli nekoliko negotovo in s pritiskom vseh teh okoliščin. Zagotovo nam je ta pritisk prišel do živega, toda v drugem polčasu je bil odgovor izjemen, ponosen sem nanj in na fante. Ne boste pa od mene slišali, da je to to. Želimo več, hočemo več.
Vaša roka je bila kot že tolikokrat ključna v ključnih trenutkih - tisto posredovanje je bilo enkratno, Danska je imela idealno priložnost za vodstvo 2:0, napadalec je bil sam povsem pred vami.
Mogoče se tako posredovanje bolj vidi, ampak tu je bila moja roka, prej je bila noga Jake Bijola, še prej glava Vanje Drkušića. Takih trenutkov je več, kot se zdi na prvi pogled in nihče v takem športu ne more ničesar sam. Pri napadalcu se začne obramba, pri vratarju se začne napad, to je edina mogoča logika, edini mogoči recept za uspeh. Vsi smo eno in individualne stvari, ki jih naredimo na igrišču, naredimo v tem imenu, v imenu ekipe. Ne gre drugače. Vsi štejemo, tudi tisti na klopi imajo svojo vso, vsi delamo za vse in vsi za eno, za skupni cilj. Samo na tak način je mogoče kaj doseči - če ni vse postavljeno tako, ni nobenih možnosti.
Kako ste videli navijaške množice, rajanje, slovenske pesmi na tribunah stadiona na evropskem prvenstvu - nekaj, kar ste verjetno sanjali skozi kariero?
Izjemno lepo je bilo videti. To veselje, te nasmehe, te ljudi. To sta bila sreča in zadovoljstvo, o katerih sem razmišljal od leta 2000, ko sem imel sedem let in sem iz svojega bloka gledal avtobuse, ki so iz mojega naselja odhajali na evropsko prvenstvo. In ljudi, ki so jih navdušeni polnili. Že takrat sem si želel, da bi nekega dne igral tako tekmovanje in bi se ljudje tako množično vozili na moje tekme. To sem zdaj začutil, doživel, seveda pa sem se moral tudi zbrati za tekmo in marsikaj odmisliti. Za popolno zbranost sem moral začasno nekam pospraviti vse to, kar se je dogajalo na tribunah, na ulicah, po mestu.
Selektorjevo vodilo je krasno – tudi jaz upam, da bo tako
Kako zelo vam je manjkal ta reprezentančni del ob vseh klubskih uspehih in vseh izjemno donosnih pogodbah? Vas je to mučilo, preganjalo?
Ni me mučilo, ne bi uporabil te besede. Seveda sem si želel velikih stvari tudi z reprezentanco, vendar pa sem na stvari znal gledati tako trezno, da sem sprejel realno sliko. In kar nekaj časa je ta realna slika bila, da ne gremo na veliko tekmovanje. Nekaj so želje, nekaj drugega je realna slika. Sprijaznil sem se v danem trenutku, seveda pa iskal načine, da to spremenimo. Nekaj je manjkalo ekipi kot taki, nekaj je manjkalo klimi, to preprosto ni bilo to, kar je potrebno za veliko tekmovanje. Potrebovali smo kar nekaj časa, marsikaj se je moralo zgoditi, ni bilo lahko in seveda tudi ni bilo prijetno poletja preživljati tako, da z morja gledaš, kako drugi igrajo velika tekmovanja, ti pa bi na dopustu dal vse, da bi bil na igrišču. Sem pa zato toliko bolj vesel, da je sčasoma uspelo. To je življenje profesionalnega športnika v ekipnem športu. Ni tako, kot si sam želiš, dokler ni na to pripravljena ekipa kot celota. Ni odvisno od nobene posamezne osebe in se ne more zgoditi, dokler se ne sestavijo koščki.
Kaj porečete na skrbi, da boste z letošnjim Eurom zapolnili praznino in dosegli želeno na reprezentančnem področju, nato pa bi lahko začeli razmišljati o umiku iz izbrane vrst? Na pomisleke, da je Jan Oblak dosanjal svoje reprezentančne sanje? Imate ambicije tudi za naprej - svetovno prvenstvo, še kakšno evropsko; glede na to, da skozi leta niste bili brez fizičnih težav, zakorakali ste v trideseta in verjetno razmišljate tudi o tem, kako čim paziti na svoje telo. Bi nas moralo biti strah?
Za moje sanje ni treba skrbeti, to sem dal jasno vedeti. Ko doživiš ene, se vedno odprejo druge. Tudi v tem pogledu je vsekakor tako. Sanje imam, ne razmišljam pa prav daleč v prihodnost, kajti v nogometu se stvari zelo hitro spreminjajo in treba je iti korak za korakom. Nekaj so želje, nekaj so sanje, a nesmiselno bi bilo predvidevati za več let vnaprej. Korak za korakom in v vsakem trenutku se čim bolje zavedati, kaj je v danem trenutku realnost. Sedanjost je prekrasna, oddelati moramo evropsko prvenstvo, prihodnost pa pripada prihodnosti.
Selektor Matjaž Kek je takoj po nedeljski tekmi postavil zanimiv izziv, ko je dejal, da bo ta generacija na svojem drugem in tretjem velikem tekmovanju tekme tudi začenjala tako dobro, ko je proti Danski igrala drugi polčas. Vam je všeč?
Zelo. Super je. Krasno vodilo in tudi jaz verjamem, da se to lahko izpolni. In da lahko skupaj upamo, da bo Slovenija tekme na naslednjih velikih tekmovanjih začenjala bolj sproščeno.
Z reprezentanco bo tudi po Euru ostal selektor Kek - kaj to pomeni za vas? Kakšen odnos sta zgradila po tem, ko je na položaj prišel v trenutkih, ko ste imeli s predhodnim strokovnim vodstvom kar nekaj nesoglasij?
Tako kot prihodnost pripada prihodnosti, preteklost pripada preteklosti. S sedanjim selektorjem pa imava nadvse korekten odnos, ker so stvari med nama zelo enostavno definirane - on je selektor, jaz sem igralec. On je glava reprezentance, on odloča, jaz sem tukaj kot ostali igralci. Če me vpraša za kakšno mnenje, ga z veseljem podam, spoštujem pa njegove odločitve, tudi kadar se z njimi ne strinjam. Ker je pomembno vedeti, da se s čisto vsakim človekom v kateremkoli odnosu kdaj ne strinjaš. On odloča, on vodi in mislim, da tudi on razmišlja tako, da je treba iti korak za korakom. Sploh zdaj, ko je sedanjost tako imenitna kot v tem trenutku.
Ni bil trenutek preobrata, bila je sprememba miselnosti
Reprezentanca se je dobro pripravljala na Euro že vse od novembra, stopnjevala evforijo, dvigovala temperaturo, tudi Portugalska je padla kot del tega.
Drznil bi si trditi, da smo se že pred novembrom in tistim Kazahstanom pripravljali na evropsko prvenstvo. Verjamem, da ste čutiti mi, da so čutili navijači, vsekakor smo čutili mi, da se kuha nekaj velikega, da se pripravlja nekaj zgodovinskega. Zato se je potem, ko smo to potrdilo, vse skupaj le še prelilo, ves čas smo se odlično pripravljali na to poletje. Portugalska pa je pri tem seveda odigrala vlogo tekme za dvig samozavesti in hkrati vlogo prikaza, da je v nogometu res mogoče vse - da to ni samo nekaj, kar rečemo v tri dni. Da lahko premagaš kogarkoli, a tudi - pozor - da lahko proti komurkoli izgubiš.
Poznate svojo statistiko proti Ronaldu - zmage, poraze, prejete gole, nedotaknjene mreže - ali vam za take stvari ni preveč mar? Ker sem skoraj prepričan, da on pozna svojo statistiko z vami ...
(Smeh) Ne poznam, res ne poznam. Ne razmišljam o teh stvareh, niso mi pomembne. Verjamem, da sva odigrala veliko tekem, a ne poznam statistike, ne poznam praktično nobenega tovrstnega podatka. Vi poznate?
Ne, iskreno povedano, ne poznam.
Potem pa v redu (smeh).
Kako je gledati nogometno norišnico v Sloveniji, potem ko ste dali čez tudi obdobje precejšnjega mrtvila in precej praznih stadionov - ne samo med covidom, tudi v normalnih razmerah?
To je zdaj užitek, čisti užitek je to spremljati. Veš, kakšno pot si prehodil in kaj vse se je moralo zgoditi, pri čemer je ves čas normalno in razumeš, da je rezultat tisti, ki privabi gledalce in polni tribune. Ni evforije brez tega, pozitivne energije pa ne brez te evforije. Na eni strani je treba v tem momentu maksimalno uživati, na drugi strani pa narediti vse za njegovo ohranjanje. Če nisi pri stvari in če nisi pravi, se vse zelo hitro lahko obrne na glavo. Moramo ostati trezni, nikoli ni pametno živeti v evforiji, pa tudi ne preveč se obremenjevati z nekim slabim momentom. Treba si je postaviti črto in si ostati zvest - ko je dobro, ostati na tleh in se držati te črte z ene strani, ko je slabo, pa ostat normalen in se je držati z druge. To je razmišljanje, ki me vodi. Mislim, da je na tak način najlažje prebroditi vse težke trenutke in se tudi najbolje spoprijeti z izzivi dobrih, lepih. Ko je lepo, ne smeš preveč razmišljati, da je lepo čisto vse, in ko je slabo, ne smeš razmišljati, da je vse slabo.
Če se še enkrat ozrete na srečno zgodbo, ki je Slovenijo pripeljala do Eura - kako bi vi opisali trenutek preobrata po številnih težavah in bolečih porazih in pa razloge za ta preobrat? Kje vidite to točko, vaši soigralci so jih izpostavili nekaj?
V resnici ne vidim točke, vidim postopno spremembo miselnosti. In ko se je dokončno spremenila, se je zgodil preobrat. Mogoče bi se lahko zgodil malce prej, nekajkrat ni manjkalo mnogo, a nekako nismo šli čez to. Očitno je moralo biti tako. Nekajkrat smo bili zraven, bili živi za uspeh, pa v ključnih trenutkih ni šlo. Nato pa je steklo tudi to. Ni to bila ena tekma, še manj en trenutek, moralo se je zgoditi v glavah igralcev, prelomnica je bila v glavah določenih fantov, ki so končno začeli zares verjeti. Dosegli so tudi konstanto, odločenost odigrati vse tekme enako in opustiti tisti naš prejšnji pristop, ko se je zdelo, kot da mislimo, da bosta dve dobri tekmi prinesli veliko tekmovanje. Po dolgih letih smo uspeli ustvariti to, kar je treba imeti za tak dosežek.
V košarki je drugače, v Ameriki prav tako – to govorim svojim košarkarskim prijateljem
Niste oboževalec medijskih nastopov, intervjujev, to je znano. Ste pa po pravilu pred medije prihajali, ko je bilo najtežje priti drugim in ko je bila reprezentanca na najnižjih točkah ali pa se je zgodilo največje razočaranje - zakaj ste čutili to dolžnost, odgovornost?
Bolj dolžnost kot odgovornost. Ko se zmaguje, je lahko govoriti, takrat lahko to naredi vsak. Tudi karkoli povedati, takrat se vse sliši super, vse je lepo. Ko so težave, pa je najbolj pomembno, da to prevzame nekdo z največ izkušnjami, največ kilometrine. Tak igralec mora stopiti pred mediji in povedati, kaj misli - nemogoče je pred mikrofon poslati nekoga z nekaj tekmami za reprezentanco ali za klub na tej ravni. Moj primer ni nič posebnega v svetu športa je to nekaj normalnega, ko je dober moment, res ni treba, da kaj pove kdo v taki vlogi, kot je moja. Ko je slabo, pa je drugače in je pomembno tudi zato, ker lahko na tak način odpreš določene misli soigralcev, pa tudi medijev in javnosti.
Zakaj vam medijsko pojavljanje ne diši najbolj? Se vam smili vaš stari znanec Luka Dončić, ki mora v ameriškem sistemu z mediji govoriti praktično vsak dan?
No, ... (smeh) Ne smili se mi, ker sem seveda vesel, da se mu dogaja ta izjemna realnost, v kateri igra in živi. To, kar se mu dogaja v tem pogledu, je neposredna posledica dejstva, da je v Ameriki ena največjih zvezd. A imam veliko košarkarskih prijateljev in vedno jim govorim, da sta to dva različna svetova. V nogometu določena izjava lahko podre veliko, ogromno domin za seboj. Verjemite mi. Razmerja so drugačna tako znotraj ekipe kot na zunaj, vse skupaj je res veliko bolj občutljivo. Potem pa je tukaj še razlika med Evropo in Ameriko. Verjamem, da Luki ni prijetno, ko mora z mediji govoriti vsak dan. A po drugi strani mislim, da jim na drugi strani oceana ni treba tako zelo paziti, kaj bo kdo rekel. Ni teh rivalstev, ni takih napetosti - niti približno. To je tudi drugačen pristop k športu, z drugačnimi navijači, drugačnim dojemanje. Z vsem spoštovanjem, a res verjamem, da je nekoliko lažje, tudi nekoliko bolj sproščeno. V Evropi posebej v ekipnem športu moraš bolj paziti in ne moreš povedati vsega, kar misliš, kajti nisi sam in je za tabo ter ob tebi ogromno domin. Soigralci, strokovni štab, cele strukture, res je marsikaj preprosto treba zadržati zase.
Z Luko imata nekaj skupnega - kako deluje garderoba, v kateri je super zvezdnik, ki v vseh pogledih živi neko povsem drugo nogometno kariero, je več dosegel, je bolj slaven, je več tudi zasluži, in številni fantje s precej manjšimi karierami, slavo, pogodbami? Kako lovite to ravnotežje?
Mislim, da ga ne on ne jaz ne loviva. Je res, da te okoli tebe vidijo drugače, tudi soigralci. Verjetno tudi zato, ker te dočaka več ljudi, hoče podpise, želi se fotografirati. Mogoče nate gledajo drugače, a je pomembno vedeti, da si enak kot oni. Isti šport, iste želje, isti strahovi. Ko se družimo na igrišču in izven njega, se počutim povsem enakovreden - in verjamem, da to čutijo. Prepričan sem, da jim nikoli ne dajem občutka, da sem karkoli drugega kot oni. Kaj šele, da bi bil kaj več - nikoli in v nobenem primeru. In kolikor poznam Luko, zanj velja popolnoma enako. V najinih glavah sigurno ni tega, da imava več, da sva bolj pomembna, da na kogarkoli gledava z viška. Zato tudi najini ekipi delujeta tako, kot delujeta.
Kako kot ljubitelj košarke in kot pomemben del slovenskega športa spremljate Lukovo zgodbo v Ameriki - kaj vam pomeni? Ste pričakovali, da bo Luka delal take stvari, ko vas je 17-letnikl v Madridu klical, da pridete z njim vreči na koš?
Zagotavljam vam, da sem si predstavljal, da je pred njim ogromna kariera. Oziroma da si bo v njej lahko vzel vse tisto, kar bo želel in za kar bo pripravljen delati. Že pri 16, 17 letih je bil v najmočnejšem košarkarskem klubu v Evropi, vsi smo pričakovali, da ga čakajo največje stvari. Poznam ga, vem, kakšen karakter je, in ko je bilo jasno, da gre v Ameriko, me nikoli ni bilo strah zanj. Nasprotno, če je lahko tako mlad obvladoval Evropo, mu je Amerika še bolj ležala v vseh pogledih in mu je bilo vse tole zapisano. Seveda ob dejstvu, da si vse prigara s to svojo ljubeznijo do košarke in delom. Ko temu doda svojo sproščenost in svojo igrivost, dobimo to, kar imamo. Zasluži si vse, čisto vse, kar se dogaja okrog njega. In še več.
Tejo bi verjetno res premagal, toda osebne ... Proti Šešku? Sem tisti tihi iz ozadja!
Ko sva pri košarki - Teja je rekla, da bi jo v dvoboju ena na enega vi premagali?
Verjetno bi jo zunaj na igrišču res. Na fiziko in višino bi bržčas šlo. Če bi igrala po pravilih in s sodniki, pa bi verjetno dobil pet osebnih napak v petnajstih sekundah. Nimam jaz najboljšega občutka, kje je v košarki prekršek in kje ne, tako da bi jo s sodnikom gotovo slabo odnesel. Je pa bilo vedno zanimivo, ko sva igrala, in zdaj že nekaj časa nisva. Aja, pa še nekaj, možnosti imam samo, če fizično igram pod obročem. Zgolj z meti od zunaj, sploh trojkami nimam nobenih šans.
Ste pa dobri v 'basketu', kajneda?
Da, rekel bi, da sem. Kot otrok sem v naselju tako ali tako igral vse športe. Saj veste, kako je bilo včasih - drugače kot danes. Prideš iz šole, pustiš torbo, greš na igrišče in se do večera ne vračaš. Igral sem vse do bejzbola, karkoli je bilo. Je pa košarka imela posebno mesto - zaradi sestre tako ali tako, a tudi sam sem jo vedno rad igral in jo še vedno rad igram, kadar le lahko.
Čeprav v reprezentanci pa o njej, o košarki, veliko govori predvsem Benjamin Šeško. Pustiva Tejo - bi v igri eden na enega premagali njega?
Beni ima super telo za košarko - visoke, hiter, eksploziven, skočen. Toda, pozor, jaz sem tukaj ta iz ozadja. Ne govorim veliko, hočem z dejanji na terenu pokazat, da imam kvaliteto za uspeh. Mislim, da bi bilo zelo zanimivo - ampak v tem primeru bi najbrž hude težave z osebnimi napakami imela oba. Mora bi po ameriškem sistemu na šest osebnih zdržala nekoliko dlje (smeh).
No, pa tudi težave z vajinima kluboma in selektorjem Kekom - ta dvoboj je hipotetičen, verjetno vama ni dovoljeno, da bi se zgodil?
Verjetno res. Zato tudi še nisva poskusila in je najbrž res bolje, da niti ne.
Kaj je Benijeva energija prinesla reprezentanci. Kako gledate nanj, na njegovo nadarjenost, na njegovo živahnost, na vse, kar je dal, odkar je z vami?
Jaz vselej pravim, da je tako v klubskem kot tudi v reprezentančnem nogometu pomembna nova, mlada kri oziroma energija. Beni prihaja iz nove generacije, ki na določene stvari gleda precej drugače. Med nama je, denimo, okoli deset let razlike. Nogomet se je v teh letih zelo spremenil. Če pogledam na svoje začetke pri Olimpiji, leta 2008 ali 2009, opazim veliko spremembo, drugačno razmišljanje. Tudi prej so bile stvari, telesna pripravljenost in drugo, na profesionalni ravni, ampak vseeno je šlo vse to na neko drugo raven. Danes eksplozivni in hitri igralci izstopajo precej izraziteje od tehnično podkovanih, pa morda počasnejših igralcev – takšnih, kot je bila včasih tipična desetka. V nogometu takšnih več ni. Beni je skratka vsekakor prinesel to novo energijo, ki je najbolj pomembna. Enako pa velja za tudi ostale fante, ki so podobno stari kot on. Opazna je želja po rezultatu, po napredku. To pa je tisto, kar ekipa potrebuje. Pravijo, da na mladi svet stoji.
Treba je vedeti, da veliko športnikov trpi, ljudje pa ne razumejo. Zdaj to ni več tabu!
Vendar brez starejših tudi ne gre. Tudi Jojo se je naposled vrnil ...
Jasno je da brez starih ne gre, ampak ob njih morajo biti tudi mladi. Super je, da je tako. V reprezentanci imamo v tem trenutku nekaj mladih fantov, ki lahko ustvarijo velike kariere. Beni je prvi med njimi, za njim so ostali. Če bo glava na pravem mestu, ima vsak od njih dobre možnosti. Verjamem, da lahko dosežejo marsikaj. Mislim, da toliko talenta, kot ga imamo zdaj v reprezentanci, še ni bilo, odkar sem zraven.
Ste veseli, da se je Iličiću uspelo vrniti?
Po težavah in vsem, kar je bilo, je lepo, da je Jojo spet Jojo. Veseli smo, saj v nekem trenutku ni bil na dobri ravni. On je sicer še dlje v reprezentanci, kot jaz. Lepo je, da se je vrnil, da je spet eden od nas. Njegovo razmišljanje in vse okoli njega je za nas zelo pomembno. Dobro je, da je pripravljen pomagati v minutah, ki mu jih bo namenil selektor. Gotovo ima dovolj izkušenj in pa nekaj več, kar bo v določenem trenutku ekipa potrebovala.
Tudi vam ni bilo lahko. Natančno pred enim letom ste na Finskem izpustili tekmo, pravzaprav zaključek sezone in kvalifikacijski cikel. Nekateri so celo pisali, da je bila vaša kariera ogrožena. Kako hudo je bilo v resnici in kako težko ste to prebrodili?
Bilo je težko, ampak na koncu ... kariera vendarle ni bila ogrožena. Morda je bilo to mogoče prebrati, pri meni pa takšnega razmišljanja nikakor ni bilo. Vedel sem, da se bom vrnil, je pa bilo nekaj mesecev, v katerih se nisem premaknil iz ene točke. Držal sem se enega načrta in verjel vanj, 80 ali 90 odstotkov okolice pa je imelo zame polno drugih predlogov, češ da bi moralo biti drugače. V takšnih trenutkih je najbolj pomembno, da glava ostane hladna, da verjameš v to, kar delaš, da izpolniš cilj, ki si si ga zastavil. Želel sem se vrniti do začetka naslednje sezone in to mi je tudi uspelo. Ogromno sem delal in še naprej je tako. Takšno je pač življenje profesionalnega športnika.
Kot ste dejali, je vloženega ogromno dela. Tudi vaša sestra Teja se ravno vrača po težki poškodbi. Kako pomembno je v takšnih trenutkih ob sebi imeti ljudi, ki nikoli niso v medijih, ki nikoli niso pod žarometi, ki jih morda nihče ne pozna, vam pa lahko ogromno pomagajo? Kaj vam pomenijo ti ljudje?
Normalno, da so zelo pomembni. Naša življenja so res javno izpostavljena, ampak na koncu smo vsi ljudje enaki. Razlikujemo se po značaju, po razmišljanju, vsi pa rabimo okoli sebe ljudi, ki niso v svetu športa, ki niso javne osebe. V takšnih trenutkih je to zelo pomembno, a najpomembnejša je vseeno glava. Nekdo potrebuje več ljudi okoli sebe, da ima glavo na pravem mestu, nekdo pa manj. Med seboj se pač razlikujemo, vsakomur je pa njegova težava največja težava. Težko je govoriti, kako se nekdo počuti, ker ne moreš vedeti, kaj se v njegovi glavi dogaja. Ti misliš, da niti ni tako hudo, v njegovi glavi pa je to največja mogoča težava. Pri teh stvareh je treba biti zelo pazljiv. V zadnjem času se o tem kar veliko govori, kar je prav. Včasih se ni, zdaj pa se. A kot sem dejal, nismo vsi isti in vsak potrebuje drugačen način. Nekateri potrebujejo več ljudi ob sebi, več pomoči, in to ni nič narobe. Treba je vedeti, da veliko športnikov trpi, ljudje pa tega ne razumejo, češ da imajo v življenju vse.
Ponosen na očeta iz Slovenije in na mamo iz Republike Srbske – mešanica je sijajna za šport
Začela sva nekako z Dansko, pojdiva proti zaključku z vašim naslednjim izzivom - četrtkovim obračunom s Srbijo v Munchnu. Spektakel lokalnega rivalstva, nekdanji sodržavljani, ogromno povezav in prepletov - kako pričakujete od te tekme, od tega izjemnega dogodka?
To je to, super tekma, prepričan sem, da so bili ljudje v obeh državah in še kje zelo zadovoljni z žrebom. Tudi lokacija je izjemna in še dodaja k temu - sijajno mesto, stadion, blizu naših krajev. To neko lokalno rivalstvo nedvomno obstaja in v tem pogledu bo izjemno zanimivo, bo pa to za nas tudi izjemno težka tekma. Srbija je zagotovo favorit, a mi bomo naredili vse, da bi na tej tekmi kaj iztržili, v prvi vrsti si seveda želim zmage. Ob porazu z Anglijo je Srbija v drugem polčasu se pokazal v zelo dobri luči - vemo, kako so kakovostni, kakšne igralce imajo, kako težko bo. Nismo pozabili, kako smo v Beogradu izgubili 1:4 in kako smo se doma prebili do remija 2:2 v prejšnji ligi narodov. A verjamemo vase, naredili bomo čisto vse, vsak bo oddelal svoje na najvišji mogoči ravni in upam, da bo to dovolj za kaj velikega.
Ste pravi poliglot, imate izjemen talent za jezike in med drugim med vsemi jeziki, ki jih odlično obvladate, malodane popolno govorite srbsko. Glede na vaše ime in starost to koga preseneti, a ne glede na vašo življenjsko zgodbo. Koliko vam pomeni mamino poreklo in kraji, od koder prihaja? Na kakšen način je to del vas?
Zelo veliko mi pomeni. Moja mami je iz Republike Srbske in tam imam babico, ki jo z veseljem vsako let obiščem. Ima tudi bratrance, strice, tete. Pomeni mi ogromno. V Sloveniji imam družino po očetovi strani, v Republiki Srbski imam družino po mamini strani in ponosen sem na obe strani. V Škofji Loki sem živel v naselju, kjer je zelo veliko ljudi, izrazita večina, po poreklu iz drugih republik nekdanje Jugoslavije in tudi to je del mene, zame je to nekaj normalnega. Z enakim veseljem sem vedno šel k babici dol ali k babici v Sloveniji - da bi se tukaj opredeljeval, koga ima raje, ni prišlo nikoli v poštev, zame je to vse moje in vse isto.
Je pa v Sloveniji precej manj kombinacij, kot je vaša, kjer je poreklo iz južnejših nekdanjih republik mamimo. Ime Jan Oblak je med vašim odraščanjem zagotovo delovalo povsem drugače kot priimki mnogih od nas, ki imamo podobno poreklo po enem staršu?
(Smeh) Verjamem, da je drugačna izkušnja, da. Jan Oblak res ne da enakega vtisa. Pa še moja mama je prav tako prevzela priimek in zelo zelo dobro govori slovensko. Res perfektno. Že ko sem bil otrok in je delal v trgovini, v gospe Oblak ljudje niso videli nekoga, ki bi imel poreklo od drugod. Naj bo jasno: ponosen sem, da je moj oče Slovenec in moja mama iz Republike Srbske - prepričan sem tudi, da je to ena lepa mešanica za šport. Saj veste, po slovenski strani disciplina, tudi trma in delavnost. Po južni strani pa ta sproščenost, ki se pri meni morda res ne vidi na zunaj (smeh), a vam zagotavljam, da je še kako prisotna. To je v meni in mi zelo pomaga, da na določene strani gledam z drugimi očmi. Mislim, da mi - če nam lahko rečem tako - lahko gledamo določene stvari iz dveh zornih kotov in to je zagotovo velika prednost. Ta mešanica je super.
Kako gledate na Slovenijo kot državo, ko gre za sprejemanje ljudi različnih porekel? Koliko ste ravno športniki in šport naredili za lepo Slovenijo sprejemanja drugačnosti, različnosti, različnih narodnosti in porekel?
Mislim, da smo tisti, ki to počnemo in želimo dokazati na vsakem koraku. In mislim, da večina ljudi v Sloveniji to sprejema tako, kot je prav in kot je edino normalno. So izjeme, ki na to gledajo drugače, najbrž bodo vedno obstajale, a se z njimi ne mislim ukvarjati. Športniki želimo prikazati, kako dobre so mešanice, o katerih sem govoril. In predvsem želimo prikazati, da smo vsi enaki - oziroma da je super, da smo drugačni in hkrati enaki, enakopravni. Eden je od tu, drugi od tam, eden nogometaš, drugi novinar, kakšna je sploh razlika? Ljudje smo, nič ne more biti močnejše od tega sporočila.
