Nadaljevanje ali konec islandske pravljice?

Vsi so pričakovali, da se bosta na Stade de France pomerila nasprotnika, ki sta v preteklosti bila že nešteto bitk, ogromno tudi takšnih, ki s športom nimajo ničesar skupnega. Marsikdo je navijal za to, da bi se Francija v četrtfinalu Eura 2016 pomerila z Anglijo, čeravno bi to pomenilo, da bi na nasproti strani stala na papirju precej zahtevnejša zasedba. A strast, ki jo razvnamejo obračuni z Anglijo, je pač nekaj posebnega. Gre za vprašanje ponosa in časti, gre za dvoboj, ki s seboj prinaša naboj, kakršnega Francozom ne more ponuditi nihče drug kot Anglija. Niti denimo Nemčija; čeprav je slednja v tej državi v preteklem stoletju kar dvakrat prelivala kri z mečem smrti v rokah, je nihče ne jemlje kot sovražnika oziroma so čustva do nje neprimerno milejša kot čustva do Anglije.

Tega, da Angležev ne marajo, ne skrivajo, ko Francoza v sproščenem pogovoru povprašaš za razlog, zakaj je tako, pa je odgovor sprva sila kratek: "Tako pač je!" Ko poskušaš malce bolj podrezati vanje, se hitro spozabijo in najprej navržejo nekaj sočnih kletvic, nato pa po navadi sledi odgovor: "Ne maramo jih že od časov Ivane Orleanske!" Od tedaj je seveda minilo ogromno časa, a napetost je ostala. Je celo tako velika, da se zdaj, ko od dvoboja držav, ki ju loči zgolj Rokavski preliv, ne bo nič, marsikdo v Franciji čuti oropanega, opeharjenega. Za spektakel, za možnost obračuna z nekom, ki ga je vedno sladko premagati in ki bi ga – o tem so prepričani – tokrat premagali stoodstotno.

To si upajo staviti, o tem bi se lahko z njimi prerekal dolgo v noč, a jih ne bi premaknil niti za centimeter. Ne, trmasto vztrajajo pri tem, da Anglija v Franciji ne more slaviti, in letos tudi zagotovo ne bo. Anglija je namreč že doma, zdaj namesto nje v Pariz presenetljivo prihaja Islandija. Slednja še nikdar ni dobila medsebojnega obračuna s Francijo, kar je kakopak dodaten razlog, zakaj je povprečen francoski navijač vehementno in še nekajkrat bolj prepričan, kot bi bil, če bi bila nasprotnica Anglija, da bo Stade de France tik pred vstopom v zadnji teden prvenstva prizorišče lahkotnega sprehoda gostiteljev do zmage. Islandija je odpisana, Islandiji nihče ne pripisuje niti najmanjših možnosti, Islandija je pač deležna francoske vzvišenosti, ki se kaže na marsikaterem koraku, a ni tako moteča, ker se ves čas meša tudi z neskončno prijaznostjo, željo po druženju in ugajanju, željo po zabavi in spoznavanju novih prostranstev.

Sem in tja se seveda pojavijo tudi takšni, ki so previdni, saj opozarjajo na to, da je prav Islandija izločila Anglijo, a njihov glas ne seže daleč, saj ga hitro preglasi evforija, ki se tukaj stopnjuje iz dneva v dan. Pred gostinskimi lokali v Amiensu, kjer nastajajo slovenske zgodbe z Eura 2016, že nekaj dni stojijo s trobojnico okrašene table, ki s pisanimi zapisi vabijo na ogled jutrišnje tekme, s hiš visi vedno več francoskih zastav, po ulicah hodi vedno več takšnih, ki so oblečeni v drese svojih junakov. Ljudje se pogovarjajo le še o nogometu, vaš poročevalec pa je že dobil povabilo: "Pridi z nami, bomo v finalu za Francijo skupaj navijali na Elizejskih poljanah." 

VETERANOVE BESEDE O PREBUJENJU
Evforija, ki jo domačini opravičujejo tudi z dejstvom, da se je zadnje veliko tekmovanje na tukajšnjih tleh prav tako končalo z zmago les bleus, je naredila svoje in posledično je v javnosti precej malo govora o tem, zakaj Francija doslej ni ravno blestela. Že res, da je še brez poraza in da je na štirih tekmah dobila le dva gola, toda hkrati drži tudi to, da še na nobenem obračunu ni zabila gola v uvodnih 45 minutah. Temu lahko vsekakor dodamo dejstva, da je Romunijo premagala z golom v 89. minuti, Albanijo z zadetkoma v 90. in 96. minuti, proti Irski pa se je mučila tako zelo, da se je marsikomu pred očmi že začel risati črn scenarij o predčasnem slovesu.

Prav tako selektor Didier Deschamps ne deluje najbolj prepričan vase in v svoje metode, saj ves čas spreminja tako postavo kot sistem igre, bolj kot začrtana vizija ekipe kot celote pa ga rešuje posamična kvaliteta. Še zdaleč ni nepomembno niti, da proti Islandiji ne bo mogel računati na Adila Ramija in odličnega N'Gola Kanteja, zato hitro postane jasno, da bi v vsesplošni evforiji moral biti tudi prostor za vsaj zmerno previdnost.

A če je med navijači (po svoje pričakovano) ni, je vsaj med nogometaši. Tako je izkušeni Patrice Evra pred tekmo presenetil marsikaterega rojaka, ko je na glas spregovoril o tem, da takšna Francija ni prava Francija. Marsikdo se je čudil njegovim besedam, ko je poudaril, da se morajo »petelini« končno prebuditi, marsikdo ni verjel ušesom, ko je branilca Juventusa slišal izjaviti, »da bi se jim znalo prej ali slej zatakniti, če ne bodo zaigrali precej bolje, in da bi se jim dejansko lahko že proti Islandiji«. Za Francoze, ki o Islandiji že govorijo kot o bivši udeleženki in se precej bolj ukvarjajo s tekmecem v polfinalu, so takšne besede težko razumljive, že skorajda bogokletne, vendar pa povedo marsikaj o tem, da v Parizu vendarle ne gre pričakovati igre mačke z mišjo.

VOJSKA OKREPLJENA S PREDSEDNIKOM
Če so Francozi evforični, so Islandci v sedmih nebesih, in to s precej večjo pravico. Svoj prvi nastop na velikih tekmovanjih so kronali s senzacionalno uvrstitvijo v četrtfinale, za nameček so v osmini finala še šokirali svet, ko so Roya Hodgsona odpihnili s klopi vnovič blede angleške reprezentance. Svoj cilj so seveda že zdavnaj dosegli, a to ne pomeni, da so se z doseženim zadovoljili. Ravno nasprotno, potem ko na štirih tekmah niso izgubili še niti enkrat in so nazadnje na kolena spravili Anglijo, se trume islandskih navijačev v Franciji sprašujejo predvsem naslednje: "Zakaj torej ne bi še gostiteljev?" 

Čeprav na element presenečenja tokrat zagotovo ne bodo mogli staviti, pa bi zgoraj opisana francoska prepričanost o uspehu lahko bila priložnost za nogometaše, ki navdušujejo z borbenostjo, požrtvovalnostjo in ekipnim duhom. So vikingi v povsem drugačnih časih, a nova obzorja osvajajo na enak način, kot so jih nekoč njihovi predniki.

"Bom kar iskren: bil sem prepričan, da bomo ostali le do konca rednega dela. V luči tega smo se tudi organizirali, za toliko časa vzeli dopust in tudi hotela nismo rezervirali za nič dlje. Letalske vozovnice za vrnitev domov so bile potrjene, a na letalu vsaj nekaj sedežev ni bilo zasedenih. Ostali smo in ni nam žal, da smo. Česa takšnega Islandci nismo doživeli še nikoli. Ko sem pred kratkim poklical šefa in ga povprašal, ali bi lahko podaljšal dopust, mi je odgovoril, da je to storil že vnaprej in da zdaj tudi sam prihaja v Francijo. Vsi smo na nogah, še naš novoizvoljeni predsednik Gudni Johannesson je tukaj. V svojem dresu in z nami na tribuni. Noče na VIP-tribuno, navija tako kot mi. Nogometaši so naši heroji in prepričan sem, da bodo še čarali. Vsi govorijo, da Islandija še nikdar ni premagala Francije. Toda veste kaj? Tudi Avstrije in Anglije do letos ni …" je pred dvigalom stanovanjskega kompleksa v Amiensu, v katerem je začasno zatočišče našlo tudi nemalo islandskih navijačev, hitel razlagati Olafur iz Kopavogurja. Seveda pripravljen, da bivanje v Franciji po nedelji podaljša še za nekaj dni …