Dnevnik z Eura: Srečnež in šest mičnih prijateljic

Ne, saj ne. Po navadi, ko sem živčen, poskušam to prikriti s poskusom vse skupaj obrniti na šalo. In moram priznati, da sem v trenutkih, ko to pišem, precej živčen. Vseeno je to moj prvi, debitantski dnevnik, kolegi na čelu z mojim sopotnikom na popotovanju po Franciji pa so postavili zelo visoke standarde.

Kakorkoli že, prišel je čas, da vam tudi jaz povem kakšno zanimivost s pohajkovanja po državi, gostiteljici prvenstva stare celine. Sobota je bila do zdaj vsebinsko najbolj polna. Vse skupaj se je začelo že dopoldne, ko so Albanci izvedli pravo invazijo na Lens – vse v želji videti svoje ljubljence na svoji zgodovinski, prvi tekmi na velikih tekmovanjih –, končalo pa v Arrasu, majhnem, a zgodovinsko zelo pomembnem mestecu, ki leži v severni francoski regiji Nord Pas de Calais. Tja sva se s kolegom odpravila iz enega samega razloga: združiti prijetno s koristnim. Arras je namreč prelepo mestece, ki ga sestavljajo trije prečudoviti trgi z ogromnimi flamsko-baročnimi hišami, med katerimi stoji mogočna mestna hiša. Kot nalašč pa so v Arrasu trenutno nastanjeni številni angleški navijači, ki čakajo na četrtkovo drugo tekmo Anglije. V Lensu se bo reprezentanca treh levov v britanskem derbiju pomerila z Walesom.

Iskanje angleških navijačev se je izkazalo za pravo malo malico. Medtem ko so se albanski in švicarski navijači igrali turiste in se sprehajali po tlakovanih uličicah, so bili Angleži kajpak tam, kjer se počutijo zelo domače – v barih. Z zanimanjem so spremljali že dvoboj Slovaške in Walesa, svojih tekmecev v skupini B, predvsem pa so vlažili grla za večerni obračun v Marseillu z Rusi. Ni nama preostalo drugega, kot da se jim pridruživa, kolega kot odgovorni voznik z naročilom kokakole, jaz z – naj mi šefi oprostijo – naročilom hmeljevega napitka. Poslušanje komentarjev in angleških napevov je bilo sicer zabavno, toda kmalu sem nanje povsem pozabil, veliko bolj me je pritegnilo dogajanje za sosednjo mizo. Tam je sedela majhna družba, ki so jo sestavljali tri lepa dekleta in en zelo srečen fant. Kot po navadi so se začela ugibanja, v kakšnem odnosu je omenjena četverica.

Padale so takšne in drugačne domislice, nekje med teorijo, da gre za obletnico mature in da je fant pač njihov gej prijatelj, pa se je družba precej razširila. V nekajminutnem intervalu so druga za drugo k mizi pristopila še tri dekleta, ena lepša od druge, za zadnjo pa je padla soglasna odločitev, da je najlepša. S svojimi temnimi očmi je gledala okrog, ali je še kakšen prost stol, in ker ga v prvem trenutku ni našla, se je v šali usedla kar na najino mizo. Obrnila se je k nama, njene polne ustnice so se razlezle v nasmešek, a kljub temu, da sva ji zatrdila, da bova počaščena, če bo na njej sedela še naprej, je hitro vstala. Ni želela sprejeti niti kavalirske geste, ko sva ji ponudila najina stola, pač pa je nekje v drugem kotu bara zagledala prazen stol in odšla ponj.

Zdaj že družba enega zares velikega srečneža in šestih deklet se je še nekaj kratkih minut veselo pogovarjala, nato pa vstala in odšla. »Manger« je bilo vse, kar sem uspel razbrati iz njihovih besed. Jesti, sem se spomnil na srednješolske dni, od katerih je ostalo sramotno malo znanja francoščine. »Uživajta v preostanku večera,« naju je v lepi angleščini nagovorila najlepša med njimi in drznil si bom verjeti, čeprav se kolega verjetno z mano ne bo strinjal, da je ob tem pogledala mene. On je pač srečno poročen moški, ki tudi oddaja takšno energijo, jaz na drugi strani sem trenutno brez boljše polovice.

»Ne bom ga mogel brez tebe«, »Ti mi ga lahko polepšaš«, »Samo ob tebi« ali kaj podobnega bi verjetno moral odgovoriti, če vprašate mojega očeta, ki me že vse življenje zalaga s takšnimi in drugačnimi modrostmi (no, vsaj on misli, da so modrosti), »Enako«, pa je bil moj odgovor. Oče ne bi bil zadovoljen. »Jesam li te tako učio (Ali sem te tako učil)?« bi verjetno v grozi vprašal kar v materinskem jeziku, ki ga uporablja vedno, kadar je razburjen.

Družba je torej odšla, midva sva ji iz bara sledila nekaj minut pozneje, po koncu druge tekme. Odšla sva na kebab, kjer sva kovala načrt, kje si bova ogledala zadnjo tekmo, ko sem jih ponovno zagledal. Kadili so pred elitno restavracijo. Tudi tam so imeli televizijo, to sem preveril, vendar nisem zbral ne poguma ne proračuna, da bi se jim pridružil. Mirno sem pojedel sicer odličen kebab, odšel v precej bolj »ljudski« bar, večer pa vseeno zaključil enako kot angleška reprezentanca …