© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Andrej Miljković
Andrej Miljković
10.06.2016 14:01:07

Dnevnik z Eura: V eni postelji in v enem kosu

»Oprostita, kakšen apartma imata plačan?« je angleške besede z močnim francoskim naglasom izgovorila tako počasi, kot bi hotela uprizoriti najbolj absurdno parodijo kultne nanizanke Alo Alo!

Takoj sem vedel, kam pes moli svojo pregovorno taco. Nesrečni Murphy je svoje zakone pač spisal tako, da se rezervacije »double« in »twin« sob, apartmajev ali česarkoli pač nikoli ne obrnejo tako, kot bi si človek želel. Nič čudnega, ko pa v slovenščini izrazov za ti dve različici namestitev za dve osebi sploh nimamo. »Double« je seveda angleški izraz za sobo z dvojno, če hočete francosko posteljo, v kateri se lahko muckate s svojo najdražjo ali svojim najdražjim. In kadar z ženo rezervirava »double«, se lahko postavim na glavo pri poudarjanju te pomembne malenkosti, pa se v vsaj 80 odstotkih primerov (gospodu Murphyju tudi 50-50 ne bi bilo dovolj) konča s premikanjem nočnih omaric, porivanjem skupaj dveh enojnih postelj in bojem s sobarico, da bi zadevo pustila pri miru in da mi enakega postopka ne bi bilo treba ponavljati vsak božji dan.

Zadnja tri potovanja, ki bi morala biti še posebej romantična, so bila videti natanko tako. Zato pa ob izrecni želji, da bi z izrazom »twin« prišel do dveh enojnih postelj, tako zelo pogosto pridem v obraten, po navadi še bolj neprijeten položaj. In na recepciji našega novozgrajenega bloka (po koncu prvenstva bodo apartmaje prodali kot stanovanja) sem takoj vedel, da se je ponovno zgodilo natanko to. »Imava eno veliko posteljo, kajneda?« sem vprašal v smehu. »Francosko, kot se za Francijo spodobi.« Simpatična Francozinja je prikimala. »Je to v redu ali sta hotela kaj drugega?« je vprašala še počasneje, še previdneje. »Ali sta …« pa je nadaljevala tako neskončno počasi, da sploh ni dokončala. »Nisva,« sva se zdaj smejala oba, ona pa se je hitela opravičevati, kot da bi naredila kaj slabega.

Pa ni. No, vsaj do te točke ne, takoj zatem, ko sva nasmejana odmahnila z roko, pa je precej hitreje in precej manj razločno izstrelila: »No, saj sem vedela, sploh nista videti tako.« In seveda hitro stopila na pot predsodkov, ki se ji je sprva želela izogniti. Med urejanjem formalnosti je potem hitela razlagati, koliko težav je že imela z rezervacijami, pri katerih preprosto ne ve, ali gre za istospolni par ali, kot v tem primeru, za dva moška na službenem potovanju.

Ko smo proces zaključili in sva v rokah držala vse, kar je treba imeti za podaljšano bivanje od doma, smo se smejali že vsi, a se je za konec zresnila in se še enkrat opravičila tako za napačno sobo kot besedno poseganje v najin odnos. Menda ji izkušnje narekujejo, da je precej manj hude krvi, če deluje na tak način, kot če taki ali drugačni pari naletijo na tako ali drugače napačno sobo in se nato besni vrnejo na recepcijo. »Ni problema. Res ne,« sem jo miril, ob tem pa dodal še eno angleško, ki je v slovenščino praktično ni mogoče neposredno prevesti. »It's better to be on the safe side« dobesedno pomeni, da je bolje biti na varni strani, in nekoliko preneseno, da je treba preveriti vse, da bi se izognili nepotrebnim težavam. »Dandanes ni več varne strani,« pa je bil odgovor, ki me je pustil brez besed.

Očitno zelo bistra sogovornica je zelo dobro vedela, kaj govori, prav tako smo vsi zelo dobro vedeli, da se zdaj ne pogovarjamo več le o sobah in parih. Čeprav kot pribito drži, da lahko kot receptorka v takih primerih resnično izbiraš le med manjšimi in večjimi težavami ter da neverjetno redko naletiš na popolno odsotnost njih, varne strani tudi sicer v tem ponorelem svetu preprosto ni več. Če bi namreč bila, mi pred potjo v eno najlepših, najbolj idiličnih, najbolj prijaznih in najbolj odprtih držav na svetu ne bi prav vsi, od katerih sem se na tak ali drugačen način poslavljal, zaželeli, naj pazim nase, naj bom previden in naj se vrnem v enem kosu.

Pri čemer to niso bile tiste floskule, ki bi se nanašale na ceste ali na padanje ometa s katere od fasad. Vsi zelo dobro veste, kaj so mislili, in verjetno ste ob tem vsi enako zgroženi, kot sem zgrožen sam. Kam smo prišli, da ljudje najprej pomislijo na to? Kam smo prišli, da se pri tem konča simpatična debata o posteljah? In kam smo prišli, da na vsakem koraku vsi o tem vidiku razmišljajo vsaj v tako veliki meri kot o nogometnem ali doživljajskem? Kaj hočemo, tudi prvi dnevnik je odneslo v to smer. Si pa najbolj na svetu želim, da ne bi niti enega od preostalih. Niti za drobec. Naj bo to prostor za smeh, nogomet in še enkrat smeh.