Beseda upanje ne more biti povezana z današnjo obveznostjo reprezentance, polne odličnih nogometašev, ki v zadnjem času med seboj zelo uspešno tekmujejo na področju puščanja izjemnega vtisa na klubski sceni. Ne more biti povezana ne z našega gledišča ne z gledišča navijačev. Zmaga nad košarkarsko Litvo, ki sem ter tja za zabavo igra tudi nogomet (pretirana ocena, se strinjamo, a nujno potrebna za ponazoritev), ni v domeni upanja in tudi ni v domeni želja.
Zmaga nad realno neprimerno skromnejšim nasprotnikom, ki za nameček v primerjavi s prvim obračunom pred letom dni (Slovenija je tedaj slavila z izidom 2:0) nima prednosti domačega igrišča in umetne podlage na njem, je obveza. Kdor zaradi takega pogleda v nas želi videti karkoli negativnega, ima vso pravico. Lahko nas celo okliče za sovražnike slovenske reprezentance in slovenskega nogometa na splošno, če ne more drugače. Bog pomagaj, vsako mnenje je treba spoštovati.
Je pa resnica taka, da smo vedno bili in tudi tokrat smo vse kaj drugega. Na teh straneh smo v slovensko reprezentanco in v slovenski nogomet verjeli, ko ni verjel praktično nihče drug. Pred tisto prvo uvrstitvijo na veliko tekmovanje, na kakršnega se (le da je tokrat prvič v nekoliko razširjeni obliki) Slovenija želi uvrstiti tudi tokrat. Postavljali smo nogomet tja, kamor spada, zato nam več kot desetletje in pol pozneje ne pride niti na misel, da bi se igrali skrivalnice.
Skupina E: - petek, 9. oktober: 20.45 Anglija - Estonija 20.45 Slovenija - Litva 20.45 Švica - San Marino
Lestvica: 1. Anglija 8 8 0 0 26:3 24 2. Švica 8 5 0 3 16:8 15 3. Slovenija 8 4 0 4 15:10 12 4. Estonija 8 3 1 4 4:6 10 5. Litva 8 3 0 5 6:14 9 6. San Marino 8 0 1 7 1:27 1
Ugled slovenskega nogometa in slovenskih nogometašev je v tem času tako zelo zrasel, da si zaslužijo številne komplimente. In nocojšnja obveza je eden od njih. Tako kot v tem predzadnjem krogu za precej uglednih reprezentanc velja, da preprosto morajo zmagati in potrditi svoj položaj, to v naših (in prepričani smo, da ne le v naših) očeh velja tudi za Slovenijo na srečanju z Litvo. Z Litvo, ki si zasluži spoštovanje in pravi odnos na igrišču, a čisto nič več kot to. Skrbi in strah pred tako tekmo morajo ostati v nekih drugih, drugačnih časih.
REALNO Z VEČ KOT NOGO IN POL
Upanje je v tokratnem oktobrskem reprezentančnem terminu povezano z drugimi, drugačnimi stvarmi. Ko (če je na mestu beseda če, potem je s slovensko reprezentanco nekaj narobe) bo Slovenija premagala Litvo, se bo sprožila tista vsem znana enačba. Če Estonija ne bo slavila na kultnem londonskem Wembleyju, bodo tretje mesto in z njim dodatne kvalifikacije v žepu tudi matematično. Če Estoncem nekako uspe premagati vodilno Anglijo ne njenem stadionu (kar je, še enkrat, izjemno malo verjetno), pa slovenska izbrana vrsta v teoriji sicer še ne bo tretja, v praksi pa vsekakor.
O ponedeljkovi zmagi v San Marinu je namreč škoda izgubljati besede, pa čeprav so nogometaši z Apeninskega polotoka v teh kvalifikacijah vknjižili zgodovinsko točko, dosegli zgodovinski zadetek v gosteh in bili nazadnje le nekaj minut oddaljeni od prav tako zgodovinske točke na gostovanju. Ne morete nas prepričati o dvigu kakovosti sanmarinskega nogometa, gre preprosto za to, da ta reprezentanca že dolgo ni imela opraviti s tako skromnima nasprotnikoma, kot sta Estonija in Litva. S tem je sklenjen tudi krog na temo težavnosti današnje tekme, upanje pa bo v ponedeljek seveda povezano s prav tako malo verjetnim čudežem v Talinu, kjer bo gostovala Švica in kjer bo Slovenija za skok na drugo mesto potrebovala senzacionalno estonsko zmago.
Možnosti so majhne, večina jih je seveda umrla s tistim septembrskim preobratom v Baslu. Toda ker ena najbolj obrabljenih krilatic v športu in življenju na splošno pravi, da upanje umira zadnje, naj bo pač tako. Kdo smo mi, da bi nasprotovali ljudski modrosti? In kdo smo mi, da bi vnaprej ubijali upanje, ki se menda pusti ubiti šele povsem na koncu?
Toda če na zadevo pogledamo povsem realno, potem je Slovenija po nepozabnih (in še vedno bolečih) dogodkih v Baslu ter mariborski zmagi nad Estonijo več kot z nogo in pol že v dodatnih kvalifikacijah. Kar pomeni, da bi tokratni tekmi poleg potrjevanja vsega omenjenega morali služiti tudi kot priprave na zelo verjetno novembrsko obveznost. Da, pripravljeni smo iti tako daleč.
POMEMBNOST INDIVIDUALNIH PREDSTAV
Če se bo dejansko zgodilo vse, na kar tako zelo kaže, bo novembra na voljo zelo malo časa. Nasprotnik bo močan, zahteven, povsem drugačen od tokratnih, čas za pripravo nanj pa bo resnično izjemno omejen. Saj veste, igralci se bodo na hitro zbrali, zelo kmalu jih bo že čakala prva tekma (po možnosti gostovanje), takoj za tem povratna. Z oktobrsko osredotočenostjo na obvezo in z oktobrskim upanjem je torej treba razmišljati o novembru, zato so tokratni treningi in tokratni tekmi na neki način pomemben del novembrskih predstav.
Današnja zmaga s prepričljivo predstavo bi bila izjemno pomembna v tej luči, ponedeljkova prav tako, enako pa velja za predstave številnih klubsko vročih nogometašev v reprezentančnem dresu. Ogromna so pričakovanja, ko gre za Josipa Iličića, ki je eden najboljših posameznikov v trenutno najboljši ekipi italijanskega prvenstva. Strelski pohod bi utegnil nadaljevati strelec zmagovitega zadetka proti Estoniji Robert Berić, a je seveda z njim nekoliko drugače, saj v nasprotju z Iličićevim njegovo mesto v udarni enajsterici ni zagotovljeno samo po sebi.
Vseeno pa Milivoje Novaković vsaj za prvo tekmo ni povsem pripravljen in desetletje mlajši napadalec bo tako dobil precej priložnosti. Na Kevina Kampla, ki mu gre v dresu novega kluba Bayerja v zadnjem času zelo dobro, bo seveda treba počakati do tekme v San Marinu, kajti na nocojšnji nima pravice nastopa zaradi rumenih kartonov. Bo pa v pričakovanju nastopa v Nemčiji rojenega sina slovenskih staršev zelo zanimivo videti, kako bo udarna enajsterica videti z nekom drugim na njegovem mestu.
Sploh če to ne bo Andraž Kirm, ki je v marsikaterem pogledu prebrana knjiga in težko ponudi kaj posebej novega, temveč Dejan Lazarević, ki je na zadnjih treningih deloval kot favorit za mesto v začetni postavi. Tudi hitronogi krilni nogometaš je eden tistih, ki jim gre na klubski ravni odlično, zelo dobro se je znašel na maloazijski obali in pokazal nekaj zavidanja vrednih predstav v dresu Antalyasporja. Tudi sam priznava, da je kot zelo obetaven kader v izbrani vrsti velik dolžnik, in morda bi to lahko bila njegova velika priložnost. Oktobrska priložnost za pripravo na novembrsko junaštvo? Zakaj pa ne!