© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Dejan Mitrović
Dejan Mitrović
22.06.2015 17:18:59

Paradoks vseh športnih paradoksov

profimedia

Tam nekje na Balkanu, štiristo, petsto ali pa šeststo – odvisno pač, od kod gledate – kilometrov od deželice na sončni strani Alp, se resda v veliko manjši kvadraturi kot nekdaj razprostira država, ki v svetu sproža mešane občutke.

Ko pridete vanjo, lahko hitro ugotovite, da se tam ne cedita med in mleko, še več, hitro vam postane jasno, da ljudje živijo v bedi, ki jo je povzročila mešanica vojne, političnega mešetarjenja, socialne negotovosti in še česa.

Luka Elsner o Nemanji Maksimoviću: Zame je številka ena

A hitro lahko tudi spoznate, da ne gre za tipično postsocialistično državo, v kateri so ljudje mrki, temačni, zaprti vase in ponižni. Ne, prebivalci Srbije so vse prej kot to. So nasmejani, odprti, radodarni, čeprav velikokrat nimajo kaj dati, in gostoljubni. Predvsem pa ponosni. In samozavestni. Zelo samozavestni. Včasih še preveč. Včasih vse skupaj že meji – ali pa gre celo prek meje – na aroganco, toda prav zato dosegajo številne odlične svetovne športne uspehe.

Kdo je najboljši v tenisu? Srbi, jasno. Oziroma natančneje Novak Đoković. Kdo je najboljši v košarki? Srbi, brez dvoma. Če ne uradno, pa neuradno. Tako lahko velikokrat v tamkajšnjih medijih zasledite, da Srbija ni svetovna podprvakinja v igri z oranžno žogo, temveč je svetovna prvakinja. Ker Američani so z drugega planeta, zato se jih v tej konkurenci sploh ne omenja. Najboljši odbojkarji? Srbi. Najboljši rokometaši? Spet Srbi. Čeprav so zadnja leta v krizi, a pustimo to. Splet nesrečnih okoliščin, notranjih sporov, premalo smole na žogi, pristranski sodniki in še kaj bi se našlo kot razlog, zakaj Srbija na svetovnem prvenstvu v Katarju sploh ni zaigrala, nekdanji južni bratje so kljub vsemu našli razlog, zakaj so Srbi najboljši rokometaši – Nikola Karabatić. Pa "Katarci" Žarko Marković in Jovo Damjanović (Črnogorci so po njihovem prepričanju tako ali tako Srbi) ter Danijel Šarić (bosanski Srb). Najboljša reprezentanca v odbojki? Vaterpolu? Srbija in Srbija.

Takšno je razmišljanje Srbov, in čeprav ga lahko v veliki meri označimo kot arogantnega, jim je treba priznati, da je v športu takšno razmišljanje ne samo dobrodošlo, temveč tudi zaželeno. "Smo najboljši na svetu, in dokler nam Američani ne dokažejo nasprotnega, bom to trditev zagovarjal," je pred lanskoletnim košarkarskim finalom svetovnega prvenstva trdil srbski selektor in legendarni košarkar Saša Đorđević. Ko so jim potem Američani odčitali košarkarsko lekcijo, je priznal, da so boljši, toda v istem trenutku dodal, da bo skupaj z varovanci delal še več, da jim dokaže, da so imeli v finalu le srečo. Zaradi takšnega razmišljanja je Srbija sama sebi nadela vzdevek dežela košarke, dežela odbojke, dežela tenisa in dežela vaterpola, od nekdaj pa so Srbi imeli svojo državo tudi za deželo nogometa.

Saj ne, da so si lastili kakršnekoli zasluge za izum igre ali karkoli podobnega. Nikakor, toda če sta lahko deželi nogometa Anglija in Brazilija, so Srbi prepričani, da je lahko tudi Srbija. Brcanje okroglega usnja je bilo v tej balkanski državi zmeraj izjemno priljubljeno, ko so srbski klubi dosegali izredne evropske uspehe in ko je ne nazadnje odlične predstave kazala tudi reprezentanca bivše skupne države, je bil ta vzdevek morda še umesten – ali pa vsaj ni bil sporen –, toda v zadnjih letih je predvsem na račun katastrofalnih predstav reprezentance in vsaj tako slabih predstav srbskih klubov postal smešen. A vendar … Če vprašate Srbe, kdo so najboljši nogometaši na svetu, vam bodo kot iz topa izstrelili: Srbi!

In v tem trenutku bodo lahko celo postregli z argumenti, ki ne bodo posiljeni, za lase privlečeni ali komični. Da ne bo pomote, seveda ne govorimo o tem, da so Srbi najboljši nogometaši na svetu, so daleč od tega, a če bodo ljubitelji srbskega nogometa k svojemu odgovoru dodali "v kategoriji do 20 let", jim bomo prikimali in jim priznali. V tem trenutku je srbska nogometna reprezentanca najboljša na svetu v kategoriji do 20 let.

Njena finalna predstava na svetovnem prvenstvu proti favorizirani Braziliji je to potrdila. Varovanci Veljka Paunovića imajo za seboj turnir, kakršnega po vsej verjetnosti ni imela še nobena reprezentanca nikdar. Po osvojenem prvem mestu v skupini z Malijem, Urugvajem in Mehiko so Srbi vse tekme v izločilnih bojih v svojo korist odločili šele po 120 minutah (enkrat po streljanju enajstmetrovk, trikrat z golom v podaljšku). Odigrali so torej dodatni dve uri nogometa, kar je v tako zgoščenem ritmu tekem seveda ogromno, kljub temu pa so v finalu našli dovolj moči, da so iz hlač stresli še favorizirane Južnoameričane.

Brazilci so bili boljši, po individualni kakovosti so nekaj razredov pred Srbi – z njimi se lahko primerja le Andrija Živković –, toda varovanci Veljka Paunovića so bili taktično odlični (razen pri zadetku Pereire), predvsem pa so igrali z veliko več želje. Dihali so kot eno, z vsakim zračnim dvobojem, z vsakim drsečim startom, z vsako odvzeto žogo se je videlo, da so na misiji, ki se je glasila: zapreti usta vsem kritikom in novinarjem, ki se niso potrudili niti toliko, da bi prišli na letališče pred odhodom na dolgo pot proti Novi Zelandiji, ter osvojiti pokal in tako razveseliti svoj narod.

Pri tem jim je pomagala tudi njihova prej omenjena samozavest, aroganca, če hočete. "Prišli smo po pokal in ne vračamo se brez njega!" so v en glas trdili dan pred finalom. Čeprav so verjetno tudi oni vedeli, da so Brazilci boljši, jim niti na misel ni prišlo, da bi jim priznali superiornost. In za takšno razmišljanje so bili poplačani. V 118. minuti, ko je Nemanja Maksimović dosegel zlata vreden zadetek, ki je Srbiji prvič – oziroma drugič, če štejemo naslov leta 1987, ko ga je osvojila Jugoslavija v Čilu – prinesel naslov svetovnega prvaka v kategoriji do 20 let.

S to zmago so mladi Srbi samo potrdili paradoks vseh športnih paradoksov. Medtem ko je članska reprezentanca dosegla verjetno celo dno v svoji zgodovini, so mladi orli dosegli največji uspeh v zgodovini.

Srbi pa ne bi bili Srbi, če ne bi zmage mladeničev že označili za prelomnico v srbskem nogometu. S to zmago naj bi se začela srbska era tudi v članski konkurenci. A verjetno šele po evropskem prvenstvu leta 2016, kajti Srbije tam po vsej verjetnosti ne bo. Za naprej pa bo že tako, kot je zapisal eden najboljših odbojkarjev vseh časov Vladimir Grbić ob zmagi mladeničev: »Zdaj samo pazite, da vas ne zagrabijo menedžerji in vas začnejo učiti, kako se igra nogomet. Še enkrat braaaaaaaaaaaaaaaaaaaaavo!«

V luči težav članske reprezentance je to vsekakor nasvet, ki se ga je vredno držati.