Trikrat so se doslej v nogometu pomerili Slovenci in Angleži. In trikrat so Slovenci z igrišča odšli sklonjenih glav. Prvič ni bolelo tako zelo; zgodilo se je na prijateljski tekmi. Pa tudi vtis, ki so ga tedaj pustili Slovenci, je bil precej dober. Drugič je bilo najhuje. Pisalo se je leto 2010, bili smo v Port Elizabethu. Jermain Defoe je zadel slovensko mrežo, Zlatko Dedić ob lovljenju zaostanka le nogo Glena Johnsona na črti angleškega gola.
Kljub temu smo upali in verjeli, da bomo svetovno pustolovščino v Južni Afriki nadaljevali v osmini finala. Pa je nato v 1120 kilometrov oddaljeni Pretorii žogo v mrežo Alžirije brcnil ameriški general Landon Donovan in nas poslal domov. Nekatere tudi v solze. Številne v Port Elizabethu pa pripravil do tega, da so sočno zakleli. Tudi v angleškem jeziku. In so nas uglajeni, gosposki angleški kolegi gledali, kot da načrtujemo atentat na uglednega člana kraljeve družine. Ampak hitro so dojeli, da smo zgolj razočarani; kdo bo razumel, če ne oni, iz nacije nogometnega razočaranja.
DVOJNI SLOVENSKI KOMPLEKS
Ko je žalost že izginila oziroma se zgolj skrila nekam v ozadje, smo lani še drugič obiskali Wembley. Kultni stadion v kultni nogometni državi, ki zase pravi, da je zibelka tega športa. Takrat se je angleška mreža zatresla prvič in doslej edinkrat v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo. Na semaforju se je po avtogolu Jordana Hendersona izpisal rezultat Anglija 0, Slovenija 1. Pa ni trajalo dolgo. Nekaj sekund pozneje je izkušeni Boštjan Cesar v kazenskem prostoru reagiral kot najstnik. Skorajda brez potrebe je porušil Wayna Rooneyja in pisati se je začel angleški preobrat, ki je vodil do še tretjega slovenskega poraza. Tri tekme, trije porazi. A niti enkrat na slovenskih tleh.
Izbrana vrsta Slovenije bo v nedeljo v Stožicah odigrala svojo 206. tekmo, še petič bo pri nas gostoval nasprotnik, ki je bil nekoč tudi svetovni prvak. Štirje takšni – Urugvaj, Italija, Nemčija, Francija – so bolj ali manj odnesli celo kožo. Nobenega nismo znali spraviti na kolena. Ne, tudi to nam ne gre na roko. Angleški kompleks in kompleks svetovnih prvakov.
Boleč spomin ne bo nikdar povsem izginil. Vžgan je bil v slovenski spomin. Ampak nedeljska zmaga bi odtehtala marsikaj. Toda preteklost ne šteje ne glede na to, kakšna je bila. V Južni Afriki smo bili. A smo se vrnili. V Francijo želimo oditi. Tja pa vodijo le zmage. In dovolj veliko število točk.
ZGOLJ LAIČNI OPAZOVALCI
V hudi pripeki, ki je bolj za ležanje na plaži kot devetdesetminutno oblivanje s potom ob pehanju za žogo, se vozovnice za vlak, ki vodi do Francije, še ne bodo delile. Tudi če bi morala Slovenija še enkrat priznati premoč uglednemu nasprotniku, ne bo še nič izgubljeno. Ampak porazi nikdar niso dobrodošli; tisti na prijateljskih tekmah so takšni, da se z njimi nihče ne obremenjuje. Na kvalifikacijskih obračunih pa se jih vsi otepajo kot hudič križa. Angleži so to doslej počeli z odliko. Na petih tekmah niso izgubili niti enkrat. Kaj izgubili, še točke niso oddali! In to reprezentanca, ki roko na srce ni več to, kar je nekoč bila. Nekoč je imela zvezdnikov kot neurejena zelenica plevela. Toda zvezdništva nikakor ne gre enačiti tudi s kakovostjoo. Oziroma homogenostjo. Ali neusmiljenostjo. Lahko bi rekli tudi: nekoč so bile primadone. Danes so tekmovalci. In po 24 letih je Anglija le še eno tekmo oddaljena od tega, da gre skozi celotno sezono brez enega samega poraza. Deset obračunov zapovrstjo Otočani že niso izgubili. In to naj bi bila generacija, ki ne obeta? Generacija, ki je menda ena slabših zadnjih desetletij?
A tega ne trdimo mi, to so misli, ki se rojevajo v glavah angleških novinarjev, navijačev, laičnih opazovalcev. Očitno predvsem slednjih. To je kljub temu Anglija, ki je vredna izjemnega spoštovanja. Ne smemo misliti, da prihaja lev brez ene noge. Vendarle gre še vedno za krvoločno žival. Ki na prvi pogled ni tako mogočna kot poprej, a ko zamahne s šapo, še vedno naredi ogromno škode. Zato bi bilo preveč zahtevati zmago. Oziroma jo glasno pričakovati. Lahko pa se spogledujemo z njo. Doma, kjer se naša mreža ni zatresla že na štirih zaporednih kvalifikacijskih tekmah.
ZAKAJ BO SLOVENIJA PREMAGALA ANGLIJO
1. Ker je Josip Iličić v vrhunski formi. Ko je Toskana že zacvetela v pomladi, se je prebudil tudi Jojo. V enem mesecu je za Fiorentino zabil sedem golov in osupnil Italijo. Prekipeva od samozavesti in zdi se, da je končno napočil pravi trenutek za njegovo "eksplozijo" v slovenskem dresu.
2. Ker bodo Stožice nabito polne. In ker se je Slovenija na domačih tleh obdala s ščitom nepremagljivosti. Na zadnjih štirih domačih kvalifikacijskih tekmah ni prejela niti enega gola. Nazadnje je razbila San Marino, pred tem na kolena spravila še Albanijo, Norveško in Švico.
3. Ker bo vroče! Medtem ko so se Angleži na tekmo pripravljali v prijetnih 20 stopinjah Celzija, so Slovenci debelili kožo s potenjem v skorajda tropskih pogojih. Tudi v nedeljo bo vroče, tako vroče, da bodo Angleži zagotovo dobili občutek, da so že na dopustu. Če bodo tako tudi igrali ...
NE BI BILO SLABO
Srečko Katanec je imel več kot dovolj časa, da svoje izbrance pripravi na nedeljsko preizkušnjo. Reprezentanti so se zbrali že deset dni prej, že dolgo niso bili skupaj toliko časa. Prav tako selektor ni imel večjih težav. Sicer je odpadel Zlatan Ljubijankić, bolečine je začutil Andraž Struna, ampak roko na srce – bi igrala ključni vlogi? In tudi: ali imamo igralce, ki ju lahko dostojno zamenjajo? Zagotovo.
Zdi se, da Katanec tokrat res ne bi smel imeti večjih dilem. Handanović v golu, Brečko, Cesar, Ilić in povratnik Jokić v obrambi. Mertelj in Kurtić na "zadnjih veznih". Iličić desno, Kirm levo, Kampl v sredini. In Novaković v "špici". Pa dileme? Morda Berić namesto Novakovića? Gre za 27 golov proti precej manjšemu številu zadetkov. A hkrati za izkušnje proti "zelenosti". Pa dilema Birsa-Iličić … Ali je to sploh lahko dilema? Jojo na klopi ob tej formi? Sliši se noro. Bilo bi noro. A Katanec je nepredvidljiv. Morda bo ocenil, da je Birsa koristnejši. In tvegal marsikaj. Ne zaradi Birse, zaradi Iličića.
Benjamin Verbič v tem trenutku zagotovo ni dilema. Morda bo. Nekoč … Je pa vroč kot letošnje junijsko sonce. Uspeva mu vse, kar si zamisli. In res bi lahko bil joker. Kot nekoč Aćimović? S klopi iz igre in – bum, bum? Slabo zagotovo ne bi bilo.
ŠE ZA ZADNJO URO IN POL
Recepta, kako do zmage nad Anglijo, ni. Ker to ni nekaj, do česar bi se dalo priti zlahka. Je zelo težko. Je ovira, ki je visoka. Kot Triglav. A da se jo preplezati. Z osredotočenostjo, zbranostjo, mirnostjo, učinkovitostjo. In enotnostjo. Predvsem pa brez šolskih napak. Lahko ne bo; nasprotnik je kakovosten, bo tudi vroče, misli že bežijo k dopustu. Ampak izplača se zbrati še za zadnjo uro in pol v tej sezoni. Ker Sloveniji v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo kaže dobro. In ker bi si z zmago precej olajšala gostovanje v Švici. In ker je brezpredmetno razlagati o tem, kaj bi skalp nekdanjega svetovnega prvaka naredil za samozavest. In ugled. In še kaj.
Vsako rano je možno zaceliti. Tista iz Port Elizabetha ne boli več, skelela pa bo za vedno. Boleč spomin ne bo nikdar povsem izginil. Vžgan je bil v slovenski spomin. Ampak nedeljska zmaga bi odtehtala marsikaj. Toda preteklost ne šteje ne glede na to, kakšna je bila. V Južni Afriki smo bili. A smo se vrnili. V Francijo želimo oditi. Tja pa vodijo le zmage. In dovolj veliko število točk.
