Ni ekskluziven. S to besedo ne razmetavamo in je ne uporabljamo kar tako v tri dni. Ni in ne sme biti skrivnost, da ste v teh dneh v slovenskih medijih lahko prebrali, videli ali slišali kar nekaj intervjujev s Srečkom Katancem, ki je bil skoraj serijsko na voljo za individualne pogovore z vsemi zainteresiranimi.
Ni ekskluziven, je pa drugačen. Precej drugačen. In je boljši. Precej boljši. Brez kančka lažne skromnosti je bil nekaj posebnega že kratek izsek, ki smo ga objavili vnaprej in v katerem je selektor slovenske reprezentance spregovoril o sestanku z vračajočim se Josipom Iličićem. Nekaj posebnega pa je tudi celota, ki jo objavljamo na tem mestu in ki je nastala v zelo specifični mešanici napetosti, zamer, poravnanja računov in spravljivosti.
Nisva hotela sprave v slogu »pozabimo na vse in pojdimo naprej«. Morda sva bila zaradi tega preostra, morda sva šla do meje ali celo čez, morda bi morala na nekaj točkah nastopiti vsaj za drobec bolj milo. Toda šlo je za to, da nikoli nisva ničesar skrivala in da nikoli nismo ničesar skrivali. Šlo je za to, da pometanje pod preprogo ni prišlo v poštev. Ne za naju in ne za nas.
Čas resda celi marsikaj in trije meseci so kar dolga doba, toda preprosto nisva mogla sprejeti ponujenega že na začetku intervjuja, ne da bi se nekaterih stvari še enkrat dotaknila, ne da bi jih dorekla, ne da bi dobila razlage in pojasnila. Vztrajala sva za ceno novih težav, tvegala več, kot se je marsikomu zdelo pametno, a kake četrt ure pogovora o San Marinu in formi nekaterih nogometašev, pri čemer jesenska preteklost in vse, kar se je dogajalo v njej, sploh ne bi obstajala, je bilo za naju nesprejemljivo.
Kam sva s tem prišla? Kar zadeva čas, sva najprej vnaprej dobila pol ure in nato, ko se je pogovor resnično razplamtel, kar celo. Kar zadeva vsebino, smo se po težkih začetkih brez zadržkov in brez dlake na kateremkoli od jezikov dotaknili vseh tem, ki sva se jih želela dotakniti, pa naj je šlo za spomladanske ali, predvsem, jesenske. Kar zadeva uspešnost pogovora v luči našega poslanstva, sta žogica in sodniško kladivce na vaši strani oziroma v vaših rokah. Kar zadeva najine občutke, sva trdno prepričana, da je med pogovorom raslo vzajemno spoštovanje in da smo v tem pogledu na koncu prišli precej dlje, kot če bi sprejela na začetku ponujeno in če bi preteklost pustila v preteklosti. Kar zadeva nov status te preteklosti, pa …
Z zadnjo besedo tega intervjuja in s pravim stiskom rok se nedvomno začenja nova zgodba. V njem Estonija, Amir Ružnić, kritike, obračunavanja, obtožbe, laži, Zlatko Zahović, zamere, lobiji in še kaj podobnega igrajo izjemno pomembne vloge. Z zadnjo besedo pa v tem pogledu ne obstajajo več. Da, z zadnjo besedo smo jih pripravljeni pustiti v preteklosti in dogodke, ki bodo sledili, nikakor ne nameravamo vezati nanje. Morda bodo prišle nove kritike, morda bodo prišle nove napetosti, odvisno pač od marsičesa. A ko boste čez kopico vrstic prišli do konca pričujočega zapisa, boste hkrati tudi na koncu obdobja, ki po naši oceni ne bi moglo imeti bolj primernega, za obe strani častnega zaključka.
ZAMERE? STVAR JE ZAKLJUČENA
Novembra in decembra smo končali ter se razšli na napačni nogi …
Ne, nismo končali na napačni nogi. Zakaj?
Izrečenega je bilo marsikaj, nismo uspeli sesti za isto mizo. Tri mesece pozneje sedimo. Kaj se je v tem času spremenilo?
Nič se ni spremenilo. Kaj pa naj bi se spremenilo?
Za naju nič. Midva sva hotela sedeti tedaj in hočeva danes. Zato sprašujeva, kaj se je spremenilo za vas?
Zakaj smo sploh končali na napačni nogi? Sta vidva razumela tako?
Vsekakor. Tak je najin občutek.
No, jaz nisem razumel tako in mi je žal, če sta vidva. Določene stvari sem povedal in vsak lahko razume tako, kot želi. Če sta to razumela kot konec na napačni nogi, sta pač razumela tako. Ni pa bilo mišljeno. Jaz nisem videl nobene napačne noge. Nekaj zadev se mi je zdelo pomembnih, to pa je vse. Ne vem, kaj bi sploh še rekel ob teh vprašanjih. Morda pričakujeta, da gojim kakšne zamere. Nikakor jih ne, stvar je zame zaključena. Me ne zanima več in ne bi šel rad nazaj. Glejmo naprej, glejmo tisto, kar nas vse skupaj čaka, in se pogovarjajmo o nogometnih temah.
A vendarle …
Kdor se je našel v tistem mojem nastopu, se je našel. Kdor je kaj čutil, je pač čutil. Zelo dobro pa vem, da moja beseda ni zadnja in da imate mediji moč ter prostor, da mi lahko vedno odgovorite. Nikoli ne bo zadnja in tudi takrat ni bila. Vi ste potem pisali in govorili marsikaj, a zame je zadeva zaključena. Kot sem rekel, gremo naprej.
Toda vseeno naju zanima, zakaj ste se spustili v obračunavanje z mediji.
Ni šlo za obračunavanje. Še enkrat, hotel sem le povedati določene stvari. Imam to pravico?
Seveda imate.
No, to pravico sem izkoristil. Nisem pa neumen in preveč sem izkušen, da bi mislil, da je smiselno obračunavati z novinarji in da lahko v tem dvoboju kam prideš. Ne glede na to, kaj javna oseba reče, ima novinar v rokah pisalo in se lahko na to še odzove. Nikoli ni konec. Tisto sem naredil, pričakoval sem odzive, zdaj pa me ne zanima več.
Je pa vseeno težko verjeti, da ne gojite zamer.
Jih ne gojim, res ne.
Toda …
Pa jih ne! Lahko me obtožita, da lažem.
Ne bova.
Potem pa mi morata verjeti. Želel sem povedati svoje, povedal sem in ne gojim zamer.
O IMENIH NA TEM MESTU NE
Ne morete pa trditi, da vam mediji na pridemo do živega. To se vam zgodi kar pogosto.
To je vaša percepcija. Jaz vam zagotavljam, da ni tako. Zdelo bi se mi le neumno, da ne bi povedal nečesa, za kar mislim, da je treba povedati. Zakaj ne bi smel povedati, da se je nekdo zlagal?
Kot rečeno, smete.
Ali je narobe, če povem, da se je nekdo zlagal?
Ni.
Ali je narobe, če se nekdo zlaže?
Nedvomno.
No, vidita. Torej je narobe, če se nekdo zlaže, in ni narobe, če jaz to povem. Stvari so torej jasne.
Kdo pa se je zlagal?
Bila je novinarska konferenca. Poglejta si posnetek in videla bosta, kdo in kako. Imen na tem mestu ne bom govoril.
Osredotočimo se vsaj na najini imeni oziroma na imena novinarjev Ekipe. Smo se zlagali mi?
Ne, niste. Nikakor. Ostalo pa sem povedal in še enkrat s svojo slovenščino poudarjam ...
Oprostite, zakaj vedno izpostavljate to slovenščino?
Ni pomembno.
Prav. Kaj ste želeli povedati?
Želel sem povedati, da še enkrat poudarjam, da stvari ne želim pogrevati. Vsak ima svoje videnje, jaz sem svoje povedal.
Toda, gospod selektor, zdaj smo s pogrevanjem vendarle prišli že kar daleč in lahko razčistimo še nekaj stvari.
Okej, pa dajmo.
Kako vidite medije?
Vidim jih kot nekaj, proti čemur se je nemogoče boriti in se zato tudi nima smisla. Moč današnjih medijev je večja od atomske bombe. Da, zame ste močnejši od atomske bombe. Zato sem se tudi odločil, da z mediji ne bom več polemiziral. Vem, kakšno je moje delo, in ne bom se obremenjeval z vašim pisanjem. Lahko napišete, karkoli hočete. Preveč dobro poznam nogomet, da ne bi verjel v svoje delo in da ne bi vedel, komu za kaj odgovarjam. Polemik z mediji je konec, tega ne bom več počel.
Sva prav razumela?
Da, prav sta razumela. Še enkrat, z mediji ne bom več polemiziral. Vem, kaj zahtevam od svojih fantov, in važno je, da to vedo tudi oni. Sploh ni pomembno, da mediji to veste, in vseeno mi je, ali se ukvarjate s tem ali s čimerkoli drugim. Pišite, kar hočete.
Slišati ste prepričljivi?
Absolutno. Ker vsako besedo mislim smrtno resno.
NI BILA NJEGOVA ODLOČITEV
Do zdaj se novinarji nismo mogli znebiti občutka, da bi najrajši ukinili naše komentarje, analize, špekuliranja, ugibanja.
Ne gre za to. Zame je težava nastopila predvsem pri ocenah nekaterih nogometašev. Pogosto za kakega igralca pišete, da mu gre odlično in da je to to, jaz pa po vseh svojih kriterijih vidim, da to ni to. In obratno. Predvsem me je vedno zanimalo, zakaj imate interes pisati o nekem nogometašu, da je toliko boljši od njegove dejanske vrednosti. Vedno sem se spraševal, ali mislite, da mu s tem pomagate. Ali pa se zavedate, da mu v resnici škodite, a to vseeno počnete.
Konkretno?
Ni pomembno. Toda če ga želite pripeljati na pravo pot, rajši napišite, kaj vse mu še manjka. Ne ga povzdigovati in s tem ustvarjati napačne slike tako v očeh javnosti kot v očeh samega igralca. Napišite mu, da je sicer prišel do določene ravni, a da je to še daleč od marsičesa. Napišite mu, da ima še veliko prostora in da mora še napredovati. Ne razumem, zakaj jih povzdigujete, namesto da bi jim realno povedali kaj takega. Se vama ne zdi, da imam prav?
Priznava, v določeni meri vsekakor imate. Toda po drugi strani pogosto pravite, da so igralci že tako ali tako pod velikim pritiskom, s tako neusmiljeno realističnim pisanjem pa bi jih spravili pod še večjega.
Pritisk prihaja od drugod in na drugačen način. S takim pisanjem bi jim zagotovo pomagali in jih usmerili na pravo pot, namesto da iz njih delate to, kar niso.
Hkrati pa bi bila to za slovenske razmere kar ostra kritika.
Ne, ne, nikakor ne.
Dajte, no, gospod selektor, kako ne!? Če bi se igralcev, ki igrajo na kar visoki ravni, lotili na tak način, bi oni v tem videli kritiko vseh kritik. Celo zelo oster napad.
Prepričan sem, da ne.
Midva pa sva prepričana o nasprotnem. In če smo povsem iskreni … Veste, kaj bi se zgodilo potem?
Kaj?
Bili bi užaljeni, umaknili bi se pred mediji in javnostjo ter ne bi govorili z nami. Bili bi užaljeni, tako kot ste bili ob kritikah užaljeni vi. In ne bi govorili z nami, tako kot ob kritikah na vaš račun z nami niste hoteli govoriti vi.
Kaj!? Samo malo, naj nekaj razčistimo. Kdaj nisem hotel govoriti z vami? S tabo, z vama ali z vami? Kdaj?
Kolikor nama je znano, niste hoteli.
Jaz? Z vama? Z vami? Da jaz kadarkoli nisem hotel govoriti z vami? Odzval sem se na vsak poziv, na vsako vprašanje. Sem kdaj rekel, da nisem na voljo za intervju? Pustimo prejšnji mandat, to je že oddaljena preteklost. Toda povejta mi, prosim, kdaj v tem mandatu sem zavrnil karkoli in kogarkoli. S to obtožbo sta udarila mimo.
Kot rečeno na začetku, novembra in decembra nismo uspeli sesti za isto mizo. Dajali ste intervjuje za nekatere druge mediji, želeli smo ga tudi mi, a nam je bilo rečeno, da za Ekipo niste na voljo.
Ne bo držalo. Nikakor. Prav mogoče je, da ste ostali brez intervjuja, a to niti pod točko razno ni bila moja odločitev. Ni bila in pika.
Zagotovo?
Lahko me obtožita, da lažem.
Še enkrat, ne bova.
Potem pa mi morata verjeti. Zato sem na začetku rekel, da se nič ni spremenilo. Nisem imel težav s takim sedenjem za mizo in jih nimam zdaj. Nasprotno, saj se zdaj pogovarjamo o vsem. Tudi o tistem, za kar sem najprej rekel, da se ne bomo. A vam je očitno pomembno.
TEKMOVANJE Z IZMIŠLJOTINAMI
Seveda je pomembno. Saj razumete današnje medije, kajneda?
Razumem jih bolje, kot si mislite.
Verjetno potem poznate in razumete tudi njihov oziroma naš položaj na trgu?
Vsekakor. Razumem medije, razumem njihove želje, razumem položaj na trgu in skušam razumeti tudi to, da so se precej spremenili moralno-etični standardi. Pa ne samo v medijih, v družbi na splošno, s čimer imam, priznam, kar nekaj težav. Temu primerno je tudi žurnalizem tak, kakršen je.
Kakšen pa je?
Tak, da se informacije prenašajo prehitro in imajo novinarji čas za druge stvari. Včasih je bilo treba informacijo pridobiti, novinar se je ukvarjal s tem, in to ga je polno zaposlilo. Danes so informacije samoumevne in se prenašajo tako hitro, da ima vsakdo čas zraven dodati nekaj svojega. Iz istega razloga so izjemno redke ekskluzivne informacije, zato je treba tekmovati z drugimi zadevami, včasih tudi z izmišljotinami. Pri tem ni sreče in ne more biti sreče.
So izmišljotine letele konkretno na nas?
Ne, tudi v tem primeru je odgovor ne. Bi povedal, če bi bilo drugače.
Vaš medijski svet bi bil drugačen?
Moj medijski svet je utopija. Na splošno je moj svet podajanja informacij in mnenj, tudi če ne prihajajo od novinarjev, utopija. Tukaj sedim z imenom in priimkom, govorim z imenom in priimkom. Vidva sprašujeta z imenom in priimkom, napisala bosta z imenom in priimkom. Glavno težavo vidim v primerih, ko ljudje pod svoje stvaritve niso podpisani. Zame je nedopustno, da lahko človek prebere izjemno veliko število člankov, ki se celo spuščajo v komentiranje in špekuliranje, a niso podpisani. Podpisani so z 'Uredništvo' ali s kakšno čudno kratico. To je prva stvar, ki bi jo prepovedal. No, verjetno v današnjem svetu ne smem uporabiti besede prepovedal.
Uporabite jo, zakaj ne.
No, saj sem jo že, nimam kaj, toda verjetno ni primerna. Naj se torej popravim in rečem, da bi si želel, da bi bila ta stvar drugačna. Se vama ne zdi, da bi bilo tako bolje?
Intervju po navadi ne poteka tako, a tale je poseben. Zato vama pritrjujeva, bilo bi bolje.
Kaj pa šele pisanje tistih ljudi, ki sodelujejo v spletnih debatah in niso novinarji. Kaj pa naj šele rečemo o tem?
Dajte najprej vi.
Prav. Sodelovanje in pisanje teh ljudi je absurdno. In te besede ne bom olepšal, res je absurdno. To je absurd naše družbe. Da te lahko ocenjuje, komentira ali celo žali nek trapast spletni vzdevek.
Kakšen Fiki07?
Na primer Fiki07 (smeh). Ne bom se razburil, ker sem se tako odločil. A tukaj se razburjenju res približujem. To je absurdno, to je smešno. Kako lahko svet deluje na tak način? Kako lahko ljudje brez imen in priimkov ocenjujejo in tudi žalijo športnike, športne delavce, glasbenike, politike? To je grozno in v mojih očeh se pri tej zadevi najbolj kaže, kako zelo nam je računalnik uničil življenjski standard in življenjske vrednote. Najprej nam jih je mobilni telefon, nato pa še splet. Slednji predvsem zaradi teh vsesplošnih razprav ljudi brez imen in obrazov. Ne samo da morajo vsi, ki so prispevali k izumu teh zadev, ostati brez Nobelovih nagrad, morali bi jih zapreti! Morda sem čuden, morda sem starokopiten, toda tako mislim. Kaj pa vidva? Je vama spletni svet vzdevkov všeč?
Nikakor.
Se mi je zdelo, da tudi vidva razumeta. Kdor razume, pač razume. Kdor ne, ne. Se strinjata?
Da, tokrat se morava.
No, vidita (smeh).
PRAVILA, STANDARDI, POSLEDICE
Bi vam bil bolj všeč nogomet z manj mediji, z manj oglaševalci, z manj denarja. Bi si želeli bolj prvinskega nogometa, v katerem ne bi šlo za tako velik posel in v katerem ne vi ne kdorkoli drug ne bi služil vsot, ki jih služite in služijo?
Ne bom pljuval v našo skledo. Naj bo nogomet biznis, mislim celo, da mora biti. Težava je v tem, da je ta biznis ušel nadzoru in da je v njem vedno manj pravil. Pravila morajo obstajati in treba se jih je držati. Tudi novinarji. Rekli boste, da si izmišljujem, toda resnično v tem trenutku nimam nič proti novinarjem. Imam pa veliko proti nekaterim pravilom, ki uravnavajo kroženje informacij in mnenj. Lahko jaz nekaj vprašam?
Kot rečeno, tokrat so pravila drugačna. Vprašajte.
Imate novinarsko združenje?
Imamo.
Kdaj se zberete, ko se nekdo od vas zlaže, in ga obtožite?
Zelo redko.
No, jaz bi rekel, da mogoče celo nikoli. Pa bi se morali. Kaj se torej zgodi, če Katanec reče, da je nekdo napisal laž?
Nič.
In če dokažem, da se je nek novinar zlagal? Se mu bo kaj zgodilo.
Verjetno nič.
Seveda nič. Novinarji skočite skupaj samo tedaj, ko morate koga od vaših zaščititi. Bog ne daj, da bi ga kdo obtoževal ali mu sodil; takoj se zberete in iz tega naredite celo dramo. Kaj pa naredite, ko se neki novinar zlaže in s tem naredi škodo? Nič. Celo če mu sodijo zaradi te laži, ga zaščitite. Kako je mogoče, da se lahko zlaže in se mu nič ne zgodi? Kako je to mogoče? Morali bi imeti pravila, morali bi imeti standarde in morali bi imeti jasno določene posledice.
Kdo vas je prizadel z lažjo ali lažmi? Kdo se je zlagal?
Kot rečeno, ni pomembno.
Še enkrat, ali laži obtožujete nas?
Še enkrat, nikakor ne.
Nas obtožujete pisanje po nareku?
Koga?
Recimo konkretno naju.
Ne.
Kaj pa kakega drugega novinarja?
Da. Nekatere vsekakor obtožujem pisanja po nareku.
Koga točno? In po čigavem nareku?
Ne bom o imenih. Toda določeni ljudje napišejo natanko tisto, kar jim naroči nekdo drug. Tako mislim in trdno verjamem, da to ne obstaja le v mojem imaginarnem svetu. Na to temo bom rekel le nekaj. Športno društvo ne more sponzorirati medija, ne da bi imelo interes in ne da bi želelo zelo konkretno vplivati na vsebino. Tako da …
Tako da?
Ne, nič več. Kar sem rekel, sem rekel. Nič več na to temo. V to luknjo ne bom več dregal.
KAKO JE MOGOČE, DA TAKO HITRO?
Vas je pa, če se konkretno osredotočimo na pisanje Ekipe, zelo zmotil odziv Amirja Ružnića na nevpoklic Josipa Iličića. Temu ste jeseni namenili veliko pozornosti, in če se nekatere obtožbe niso nanašale na nas, se na to temo vsekakor so. Kaj je bil glavni problem?
Imeli smo tiskovno konferenco. Ružnića na njej ni bilo. Tistega od vaju, ki je le nekaj minut pozneje objavil članek na spletu, prav tako ne. Kako je torej mogoče, da je ta članek nastal tako hitro in da je bil tako hitro objavljen?
Saj ste prej govorili o hitrem prenosu informacij. Tisti od naju, ki je bil na tiskovni konferenci, je drugemu posredoval informacijo s telefonom, ta drugi se je slišal z Ružnićem, in to je to.
Vendar tako hitro? Kako, za vraga, vam je uspelo tako hitro?
Drugi od naju zelo hitro piše, verjemite.
Aha, tako hitro (smeh). Prav. No, tako ali tako me je še bolj zmotil način, na katerega je bilo napisano.
Razjasnimo nekaj. Je bila težava v načinu našega pisanja ali v načinu Ružnićevih izjav?
Morda bi vi morali nekatere stvari bolj razjasniti in ste v tem članku izpustili nekatere zadeve s tiskovne konference, ki bi služile za osvetlitev. Bolj sporen pa je bil vsekakor Ružnićev način. Lepo vas prosim, človek je rekel, da sem omejen. Saj veste, kateri ljudje so omejeni, pa še njim se ne reče tako.
Toda kako lahko objavo te besede zamerite nam?
Saj vam ne zamerim. Kot rečeno, ni nobenih zamer.
Dobro, potem pa obrnimo drugače. Kako je mogoče, da vas moti dejstvo, da smo to izjavo objavili. Kaj ni logično, da smo jo objavili? Saj veste, v luči medijskega trga, o katerem smo se pogovarjali prej. Ta izjava je atraktivna, lahko jo zelo dobro prodamo, seveda smo jo uporabili. Ni logično?
Vem, kaj mi hočeta povedati …
Če bi na primer vi v tem intervjuju dejali, da je Valter Birsa omejen. Mislite, da bi midva to objavila?
Verjetno bi. Toda če bi jaz to dejal, bi zagotovo dejal v kontekstu, da je omejen kot igralec, torej da so omejene njegove igralske sposobnosti.
Ne gre za to. Vi bi zagotovo dejali le v takem kontekstu ali pa še to ne. Toda skušajte si predstavljati, da bi to dejali v drugačnem kontekstu in da mi mislili povsem konkretno. Bi midva to objavila?
Verjetno bi.
Bi bil to najin problem, ker sva objavila, ali vaš, ker ste rekli?
Prav. Recimo torej, da je njegov problem. Ni ga bilo zraven, ni poznal celotnega ozadja, a je vseeno komentiral in bil za nameček precej žaljiv. To je vsekakor narobe. Morda pa ste vi naredili napako, ker ste mu sploh dali besedo.
Ne strinjava se. Iličićevega agenta smo ocenili za relevantnega sogovornika, njegova izjava pa je bila zanimiva za naše bralce. Tako za tiste, ki so se z njo strinjali, kot za tiste, ki so ji nasprotovali. Mi prodajamo članke. Ne smemo biti žaljivi, ne smemo lagati in si izmišljevati stvari, lahko pa prodamo izjavo.
Dobro, pustimo to. Jaz še vedno ocenjujem, da so bile nekatere stvari napačne, toda šlo je mimo, marsikaj se je spremenilo. Morda je prav, da smo se še enkrat dotaknili te teme, nadaljnje izgubljanje energije pa po moje nima smisla.
Toda po drugi strani morate vedeti, da se najbolje prodajamo tedaj, ko so slovenski športniki uspešni. Tudi slovenska reprezentanca. Nič ne more vsebine prodati tako dobro kot njeno zmagovanje in njeni odmevni dosežki.
Ne verjamem, da je tako.
Zagotavljava vam. Kaj res mislite, da si kakšen medij želi neuspeha izbrane vrste?
Da, da in da! Prepričan sem.
Toda to ni logično. Res se vsi prodajamo bolje v času uspehov.
Mar niso Slovenske novice najbolje prodajan medij? Verjetno jih prodajajo pozitivne stvari. Ne verjetno, zagotovo. Tam lahko beremo, koliko je kdo naredil dobrih del, kaj vse lepega se je zgodilo.
Z vsem spoštovanjem do kolegov iz tega medija ocenjujeva, da se tako dobro ne prodaja zaradi športnih neuspehov. Seveda je novica o prometni nesreči precej bolje brana kot novica o tem, da prometne nesreče ni bilo. Toda s športom je drugače, gospod Katanec.
Mah, ne verjamem. Kadar me zmasakrirate, zelo dobro prodate svoj komentar, ni res?
Kar dobro, da. Toda nikakor ne bolje, kot prodamo članke ob velikih uspehih.
Vztrajam pri svojem, nekateri mediji si želijo neuspeha. Toda tudi to mi zdaj ni več tako pomembno. Kot rečeno, obračamo nov list. Vem, da dobro delam svoje delo, in to mi je najpomembneje. Vi pa lahko napišete, karkoli hočete. Ružnić lahko reče, karkoli hoče. Pa tudi kdorkoli drug.
NI KRIV, DA NISO ZAKOPANE
Tudi Zlatko Zahović? Ko smo za isto mizo sedeli neposredno po vaši vrnitvi na selektorski položaj, ste govorili o razčiščeni preteklosti in o zakopanih bojnih sekirah. Ne morete nas prepričati, da je na osi med vami in Zahovićem vse v najlepšem redu.
Verjetno vas res ne bi mogel.
Kdo pa je za to kriv? Morda Zahović? Morda vi? Morda mi, mediji?
Ste me kdaj slišali reči karkoli na njegov račun? Sem dal kakršnokoli izjavo, ki je letela nanj. Sem se kadarkoli obregnil obenj?
Je torej kriv on? Smo krivi mi?
Ne bom se ukvarjal s tem, kdo je kriv. Vem samo, da je moja vest čista. Ničesar nisem naredil, s čimer bi prilival olje na ogenj oziroma s čimer bi deloval v nasprotju s tistim duhom, s katerim sem se vrnil na ta položaj. Res sem hotel zakopane sekire, res sem hotel konec trenj, toda ni se zgodilo. A ne zato, ker bi jaz karkoli naredil ali ker bi karkoli rekel.
Morda pa bi morali?
Ne, ne in ne. Me ne zanima. Vem, da bi se na tak način postavil zase, toda tega ne želim.
Imate občutek, da vas provocira?
To morate vedeti vi. To je vaše delo. Kaj pa vi mislite?
Najprej odgovorite vi. Vas provocira?
Naj odgovorim z vprašanjem. Vam pa paše, kajneda?
Iskreno?
Dajmo, saj se pogovarjamo odkrito.
Ne bova rekla, da nam ne.
Seveda ne bosta. Saj sta rekla, da se take stvari dobro prodajajo. Dreganje se zagotovo zelo dobro prodaja.
Ampak to verjetno lahko razumete?
Razumem. Absolutno razumem. Vam ne zamerim niti malo in se me ne dotakne. Pa če verjamete ali ne. Ne bom pa odgovarjal.
Niti na temo njegovega sina?
Rekel bom, da če bo čez dve leti nekdo v reprezentanci, ne bomo nikoli vedeli, ali bi si zaslužil biti v izbrani vrsti že danes. Jaz v tem trenutku mislim, da ni za v reprezentanco. Morda čez dve leti bo, a tedaj ne bo nihče mogel reči, ali sem se motil ali sem imel prav.
Pa nimate občutka, da v očeh javnosti obveljate za velikega besednega poraženca, Zahović pa za velikega zmagovalca?
Vseeno mi je, za kaj obveljam. Kaj pa bi lahko naredil, da ne bi?
Zahović je v zelo odmevnem intervjuju za časnik Večer dejal, da njegovega sina v reprezentanco ne bi klicali niti v primeru, da bi dosegel petsto zadetkov. Vi bi besedni dvoboj dobili, če bi dejali, da ga boste poklicali že, ko jih bo dal sto.
Ne, ne, taka ideja me ne zanima (smeh). Ne bom odgovarjal na tak način oziroma sploh ne bom odgovarjal. Moj ego ni takšen, verjemite mi. Tako obračunavanje me ne zanima in res mi je vseeno, kaj si misli javnost. Kar zadeva Luka, pa Zlatko zelo dobro ve, kaj mu manjka. Prepričan sem, da ve celo bolje kot kdorkoli drug.
Kaj mu manjka?
Zlatko ve. Rekel bom samo tole: rad bi videl igralce, predvsem napadalce, ki bi toliko pretekli in toliko presprintali, kot je Zlatko v tistih mojih prvih kvalifikacijah, iz katerih smo se nato uvrstili na evropsko prvenstvo. Ne zanima me, koliko je dal golov. Mladi naj se zgledujejo po tem, koliko je na svojem položaju pretekel. Ve, kako je do tega prišel, ima zelo bogate izkušnje. Zdaj je le vprašanje, ali ga bo kdo, ki prihaja za njim, poslušal. Ker pri nekom, ki prihaja za njim, jaz tega ne vidim. Niti približno. In se zavedam, da je lastnemu otroku zelo težko deliti nasvete. Moj otrok bi rajši poslušal kogarkoli drugega, četudi ta ne bi imel prav. Tako pač je.
MANJKAJOČA KOLUMNA
Je napetost predvsem med dvema koncema naše države še vedno težava za slovenski nogomet?
Upam, da ne. Želim si, da ne. Se pa pojavljajo nekatere grde zadeve. Grdo je na primer bilo, ko se je pred tekmo s Švico v Mariboru ustvarjala atmosfera, v kateri se je komaj čakalo, da prejmemo zadetek. Če bi ga dobili v deseti minuti, bi se tista tekma v tem pogledu spremenila v grozljivko. Ne vem, zakaj je tako, a bilo je tako.
Kdo je ustvarjal tako atmosfero?
Vsi.
No, to je malce pretirano.
Morda. Ne bom o konkretnih imenih.
Smo jo ustvarjali tudi mediji?
Seveda. Morda ne namerno, toda nedvomno ste jo uspeli ustvariti. Vsaj po mojem mnenju. Dopuščam seveda možnost, da sem si ustvaril neko zablodo, toda mislim, da ni tako. Mislim, da vam je uspelo natanko to, kar sem rekel. Vam pa tudi tega ne zamerim, tudi to je za nami. Morda bi le omenil, da obžalujem, da pri nas ni medija, ki bi se znal kritično spotakniti tudi ob kakšne drugačne zadeve. Da bi recimo kdo v takih primerih napisal kolumno o tem, da nekdo govori velike neumnosti. Taka kolumna je manjkala. Niste je napisali vi, ni je napisal nihče drug. Nekdo je ustvarjal ozračje, ki bi lahko močno škodovalo, vi pa ste k tej atmosferi izdatno prispevali s tem, ko niste pisali o njegovih neumnostih.
Čigavih neumnostih?
Ne bom o tem.
Govorite o kolumni na temo koga iz Maribora?
Govorim o tem, da je treba nekomu, ki govori neumnosti, to napisati. Če jaz rečem kaj takega, kar se vam zdi zelo napačno, kar pišite. Prosim, pišite. Ste že pisali in pišite še naprej. A bodite dosledni pri vseh. Če kdo reče kakšno res veliko neumnost, pričakujem kolumno. Vem, da se bojite, da bi bil kdo jezen in da vam bo kdo zameril. No, jaz vam ne bom. Morda vam ne bo tudi kdo drug.
Se bomo torej tudi ob morebitnih naslednjih kritikah gledali lepo?
Vsekakor. Ne bodo mi prišle do živega, ker sem že nekaj časa sam bolj kritičen od vas. Že po tekmi v Londonu sem bil veliko bolj kritičen. Nihče ni napisal, da si na Wembleyju nismo podali dveh žog. Nihče ni napisal, da smo vodili z 1:0, ne da bi si podali eno samo. Kaj šele, da bi se kdo vprašal, zakaj je bilo tako. Si upate reči, da po Angliji nisem bil bolj kritičen od vas?
Nedvomno ste bili. Toda težave na osi med vami in nami so se vlekle od Estonije, po kateri smo bili neprimerno bolj kritični mi. Tedaj smo trdili, da nismo gledali iste tekme kot vi, in to trdimo še vedno. Ste si vi premislili? Glede Estonije kot ekipe in glede tekme v Talinu?
Nisem si premislil, morda pa gledam malce drugače. Morda se danes še bolje zavedam, da je bil glavni problem v tem, da nimamo nogometaša izjemnih individualnih sposobnosti. Vedno pravim, da bi bil Chelsea povsem drugačna ekipa brez Edena Hazarda in da marsikatere obrambe ne bi bila sposobna prebiti. Tako mi brez takega ali vsaj njemu podobnega igralca nismo bili sposobni prebiti zgoščenih Estoncev.
Ta Estonija v nadaljevanju kvalifikacij ni dosegla niti enega nadaljnjega zadetka, ni vknjižila nobene nadaljnje zmage in si je celo privoščila zgodovinski remi s San Marinom.
Se zavedam. A vztrajam pri tem, da smo jo stisnili na njeno polovico, nato pa nismo imeli nogometaša, ki bi bil sposoben z individualno kakovostjo prevzeti odgovornost in narediti odločilno potezo. Na tisti tekmi smo jo potrebovali bolj kot na katerikoli drugi. Ker tega igralca nismo imeli, smo ostali pri 0:0, nato pa smo imeli še smolo. Izključitev, ki je sodniki kaki drugi ekipi morda ne bi dosodili, Estonci so dobili krila, padel je zadetek in to je bilo to. Da, v takih primerih se nato lahko zgodi tudi kaj takega. Zato so igralci z individualnimi sposobnostmi tako zelo cenjeni in zato tolikokrat poudarjam, kako zelo bi kakšnega potrebovali in kako zelo upam, da bo kateri od tistih najboljših, ki jih imamo, naredil še korak navzgor. Ta korak pa je zelo zelo težak, kar vprašajte Kevina Kampla. Poglejte, kaj se mu dogaja.
TAKO PRAVI MATEMATIKA
Mislite, da ima po prestopu k Borussii težave?
Ne bom rekel težave. Vem pa, da je prišel v drugačen nogomet, kot ga je bil vajen. Prepričan sem, da je sposoben napredovati. Hkrati pa je zdaj zanj nujno, da napreduje. Če ne bo napredoval, se na spremembe ne bo prilagodil in v Dortmundu ne bo uspel. Saj sta gledala kako njegovo tekmo, kajneda?
Vse. Dve od teh v živo na stadionu.
Pa vaju je Kevin zadovoljil in prepričal? Bodimo pošteni, kot smo se pogovarjali že do zdaj. Tako mu bomo najbolj koristili. Sta bila čisto zares zadovoljna?
Ne, res ne.
No, vidita.
Kaj pa vi? Bodite iskreni, ste bili zadovoljni vi?
Želel bi, da bi bilo bolje. A to ni kritika, ne vaše ne moje opažanje ni kritika. Vsi bi si želeli, da bi bilo bolje, in upamo, da bo. Vedeti pa moramo, da ima resnično težko nalogo. Prišel je v nogomet, ki je hitrejši, taktično bolj dovršen, močnejši in na splošno drugačen. Z vsem spoštovanjem do avstrijske lige, ne moremo je primerjati z nemško. To je drug svet in blesteti v Nemčiji je neprimerno težje. Zdaj si Kevin to želi, želi se dokazati, želi si uspeti. In če to želi, bo moral napredovati. To pa je dobro zanj, zame, za reprezentanco in za vas. Tudi pri boju za evropsko prvenstvo bi nam to zelo pomagalo.
Tisto evropsko prvenstvo, za katerega trdite, da se je nanj uvrstiti težje kot na prejšnja velika tekmovanja. To ste že večkrat poudarili, a se zdi nelogično.
Res verjamem, da je težje. Morda pa se motim. Vi se očitno ne strinjate?
Gre predvsem za to, da se z vami ne strinja matematika. Matematika pravi, da se motite.
Matematika pravi tako?
Da.
A res?
Da.
Zakaj pa matematika pravi tako?
Prej je ena ekipa napredovala neposredno, ena je šla v dodatne kvalifikacije. Zdaj iz enakih skupin neposredno napredujeta dve, ob tem pa gre še ena v dodatne kvalifikacije.
Toda mi nismo bili ne v prvem ne v drugem bobnu.
Kar, z dolžnim spoštovanjem, ne spremeni ničesar. Možnosti za napredovanje so vseeno večje. Ne morejo biti manjše. Možnosti za neposredno napredovanje so večje, pa tudi možnosti za napredovanje skozi dodatne kvalifikacije so večje.
Zakaj?
Ker se zdaj pomerijo tretjeuvrščene ekipe, ki bi morale biti slabše od drugouvrščenih.
Matematika je matematika in morda ima prav. A matematika ni nogomet in mislim, da to drži tudi v tem primeru. Naj vam razložim svoje videnje. Za boljše reprezentance je po vaši matematični logiki zdaj dejansko lažje, zato ne igrajo tako zelo zagrizeno in so imele predvsem na začetku pravico do precej večjega števila spodrsljajev. Drži?
Drži.
Potem sem vama povedal vse. Prepuščajo večje število točk, te se bolj razporedijo. Na koncu po navadi stisnejo in se izvlečejo na vrh, zadaj pa se razvname boj večjega števila reprezentanc z več točkami. Kar poglejta nekatere skupine.
V nekaterih je res tako. Naša se zdi drugačna.
Morda. A je precej težja od tistih dveh skupin, iz katerih sem se do zdaj uvrstil na velika tekmovanja. Spomnite se povsem razglašene Grčije, s katero smo si delili skupino. Spomnite se drugih kvalifikacij, ko je bilo sicer težje, a ne preveč. Spomnite se Srbije, ki ima še danes enake težave kot tedaj. Spomnite se Rusije, ki je prav tako imela veliko problemov. Ne trdim, da jih Anglija nima, toda to je vseeno Anglija. Le redko se ji zalomi v kvalifikacijah, in ne glede na vse ima ugled, ima karizmo, ima vpliv. Ni enako igrati na eni strani z Anglijo in na drugi z Grčijo, Norveško ali Slovaško. Nikoli in nikdar. Potem pa je tu še Švica, ki je izjemno močna in proti kateri smo imeli ogromno sreče. Ta Švica je povsem drugačna od reprezentanc, pred katere smo se uvrščali v tistih kvalifikacijah pred desetletjem in pol. Če hočete nogometno matematiko, ocenjujem, da je bilo drugo mesto tedaj bližje, kot je danes.
KDO JE KOLIKO MOČNEJŠI OD KOGA?
Tudi če to sprejmeva, je 24 ekip, kolikor jih bo sodelovalo na Euru, ogromno. Slovenija bi se skorajda morala uvrstiti na prvenstvo. Zagotovo spada med 24 najboljših evropskih reprezentanc; to pravi Fifina lestvica, to pravi tudi logika.
Morda v teoriji. Ne pa v tej skupini. V mojih očeh je res precej težja od tistih, iz katerih sem napredoval. Morda se ne strinjate, a v mojih očeh je tako.
Dobro. Tretje mesto pa je vendarle samoumevno, pa ga vi prav tako postavljate pod vprašaj?
Sta prepričana, da je tretje mesto samoumevno? Sta res prepričana?
Moralo bi biti samoumevno. In morala bi biti prepričana. Naša reprezentanca bi nama morala dajati vtis, ob katerem bi bila povsem prepričana. Za kom je sploh še mogoče zaostati? Za Litvo? Za Estonijo? Dajte, no.
Aha, kar tako se bomo šli. Za Litvo ni mogoče zaostati? Za Estonijo ni mogoče zaostati?
Po najinem dojemanju nogometa in slovenske reprezentance ne bi smelo biti mogoče.
Slovenija je toliko močnejša od Litve?
Vsaj toliko, kolikor je Švica od Slovenije.
Kako, prosim? Po katerih kriterijih? Absurdna primerjava, s katero se ne morem strinjati. Naši igralci v svojih klubih igrajo preprosto premalo, da bi si mi lahko privoščili tako gotovost. Nadalje je razlika med Švico in nami po mojem mnenju večja zato, ker imajo švicarski nogometaši karizmo in ugled, s katerima lahko v boju s Slovenijo pridejo do koristi. Slovenski nogometaši nimajo ne karizme ne ugleda, s katerima lahko pridejo do koristi proti Litvi ali Estoniji. To se je že pokazalo v Talinu. Tega imamo premalo in zato se ne bom nikoli strinjal s tako primerjavo in s tako oceno. Takega razmišljanja pa si ne smemo privoščiti še zaradi enega razloga. Zaradi naše miselnosti, ki je drugačna, kot pravi marsikdo. Če se mi postavimo kot neprimerno boljši in gremo s takim odnosom, se bomo zagotovo opekli. Tako se je močnejša Slovenija proti vsaj tako šibki Litvi v nekih preteklih kvalifikacijah že opekla. In to na dveh tekmah. Pa tudi sicer se Slovenija v nogometu pogosto opeče prav zaradi tega. Morda nam v kakem drugem športu manjka ravno take miselnosti, nič ne rečem. Toda v nogometu je drugače, v nogometu potrebujemo nekaj drugega. Večkrat sem poudaril, da moramo biti ponižni, delavni, borbeni. Drugačen pristop vodi v neuspeh, o tem sem prepričan.
A ostaja dejstvo, da bi od Litve in Estonije Slovenija morala biti boljša. Od tega ne morete zbežati.
Ne bežim. In seveda bi morali biti boljši. Pa ne samo to, dejansko smo boljši. Priznam in se zavedam. Toda vseeno ne smemo razmišljati na tak način. Ne smemo razmišljati tako, kot sta prikazovala vidva. Ni samoumevnosti, ne sme biti take napovedi. Potrebujemo ponižnost, garanje in dokazovanje na igrišču. Brez tega se nam kar naenkrat lahko zgodi, da ne bomo boljši. In potem bo problem.
Decembra ste napovedali, da se bodo do marca nekatere stvari morale spremeniti, da bi lahko normalno nadaljevali delo in dosegali cilje. Zdaj je marec, kaj in koliko se je spremenilo?
Želel sem si, da bi igralci igrali in se razvijali tako, kot je normalno in kot si želi vsak selektor v podobnem položaju. Opazoval sem igralce, Birso, Iličića, ostale, in čeprav so se nekatere stvari spremenile, se je zagotovo zgodilo premalo in me ponovno čaka kar nekaj iskanja tekmovalnega ritma ter prave forme.
PREPRIČEVANJE, DA SO TEŽAVE MOGOČE
Ste opazovali igralce, ki v zadnjem času niso bili v reprezentanci, pa so morda igrali več od nekaterih, na katere ste bolj računali?
Spremljam vse, opazujem vse, to je moje delo.
Kakšen nov obraz?
Mislim, da ne.
Ste bili koga ali česa ob tem še posebej veseli?
Izpostavil bi Roberta Berića. Zelo sem vesel, da zabija zadetke in da mu gre tako zelo dobro. Že na tisti prijateljski tekmi s Kolumbijo mu je šlo izjemno dobro, zdaj še napreduje in dosega še več zadetkov, tako da sem res izjemno zadovoljen. Poznam ga, odkar je imel šestnajst let, lepo se je izoblikoval in se še naprej oblikuje, to je zagotovo ena od najboljših novic. Sploh ob dejstvu, da se številni mladi ne razvijajo tako, kot bi se morali, in da ob tem o kakšni menjavi generacije lahko le sanjamo.
Kateri mladi?
Lazarević, Krhin, Vučkić, da se o še mlajših sploh ne pogovarjamo.
Našteti trije so to zimo zamenjali klub v želji, da bi igrali več. Na splošno ste v tem pogledu veliko pričakovali od januarskega prestopnega roka. Ste z njim zadovoljni?
Težko rečem, ali sem zadovoljen. Verjetno nisem.
Naj vprašava drugače. So igralci s prestopi dobili tisto, kar vi potrebujete od njih?
Ne, niso. Nihče od tistih, ki bi to morali storiti, ni šel na raven, ki bi jo jaz potreboval. Nekateri so vsaj začeli igrati, kot na primer Krhin, toda včasih se pojavijo tudi težave drugačne vrste. Denimo ravno v tem primeru. Njegova Cordoba se na ogromni večini tekem sistematično brani pred močnejšimi ekipami, jaz pa za obračune s San Marinom, Litvo in Estonijo potrebujem povsem drugačno igro. To bodo za nas ključne tekme, na njih pa bo treba organizirati in napadati, ne le zapirati prostor in izbijati žoge. Zato celo San Marina ne jemljem samoumevno. Že tako ali tako imamo veliko igralcev, ki igrajo v takih klubih, Krhin se jim je zdaj pridružil, in to me ne more veseliti. Poleg Dortmunda morda napada le še Fiorentina, tam pa oba Slovenca premalo igrata. A te ugotovitve so vaše delo, kajneda?
Že mogoče. Toda vseeno ne morete pričakovati, da bomo pred San Marinom delali kako posebno dramo.
Ne pričakujem, brez skrbi. Absolutno ne pričakujem, ne razumite me narobe. Strinjam se z vami in tudi sam pravim, da moramo zmagati. A to ne pomeni, da ne bom imel dela. San Marino gor ali dol, kar naenkrat bodo naši branilci morali kakovostno podajati žogo, ne več izbijati. Naši vezisti bodo kar naenkrat morali organizirati igro, česar v klubih pogosto ne počnejo. Ne podcenjujte dela, ki nas čaka, ob tem pa reprezentance, kot je San Marino, tudi izredno spoštujem.
Zakaj?
Zato ker pri San Marinu, Andori, Ferskih otokih cenim vztrajnost. In predvsem zato, ker sem se z njimi že opekel tako na slovenski kot na neki drugi klopi. Vem, da se je ne glede na vse mogoče opeči. Morda se proti San Marinu, ki je na papirju še malce slabši od ostalih, ne bomo ravno opekli. Toda lahko bi imeli težave, če ne bomo pravi. Moja naloga je prepričati fante, da je mogoče imeti težave, in upam, da mi bo uspelo. Nikakor ne bom strašil, da je San Marino ne vem kaj, brez skrbi. Ne bom pa rekel, da proti njemu ni mogoče imeti težav. In tudi igralce bom prepričal, da ne bodo govorili tega. Verjamem, da so dovolj pametni.
PLAŽA? NI PROBLEMA!
Zakaj Lazarević ne uspe postati stalnica kljub nekaterim izjemnim lastnostim, ki jih občasno pokaže?
Hm, težko vprašanje. Ima izjemno hitrost, ima izjemno tehniko, a mu resnično ne uspe narediti preboja. Ne delam z njim v klubu, zato ne vem, kaj se dogaja večino leta. Lahko pa glede na vse predpostavljam, da bi moral napredovati v taktičnem smislu. Videl sem tekme, na katerih pozabi na prostor in igralce, ki bi jih moral pokrivati, in verjetno je v tem pogledu narobe še kaj. Nekaj mora biti, če tudi tedaj, ko se zelo izkaže, nato ne dobi kaj dosti več novih priložnosti. Ali je pri njegovih letih za napredovanje te vrste že prepozno, pa bi bilo govorjenje na pamet. Ne vem, za take ocene bi moral z njim delati daljše obdobje.
Vas skrbi, ker je Novaković ostal na Japonskem. Bi vam bilo ljubše, če bi se vrnil v Evropo?
Vsekakor to bo problem, a smo se nanj že navadili in ga bomo reševali po ustaljenih tirnicah. Pa ne gre le za Novakovića, tu je tudi Ljubijankić, ki ga nikakor ne smemo pozabiti in ki ga vsekakor potrebujem. Tudi on je ostal na Japonskem, kar bo seveda problem. Ob tem pa moramo vedeti, da je prestopil v resnično močno ekipo, kar zelo dobro govori o njegovih sposobnostih in o tem, kaj lahko da naši reprezentanci. Tak klub nogometaša ne pripelje kar tako v tri dni, verjemite mi.
Že pogledujete proti junijskemu domačemu srečanju z Anglijo? Kako se ga boste lotili?
Pripravili se bomo čim bolj mirno, igralcem bom dal kak dan oddiha, nekaj bomo trenirali in mislim, da bi morali srečanje dočakati tako, kot je treba.
Bi termin utegnil biti problematičen? Klubske sezone bo konec, bo katera od reprezentanc težko ohranila zbranost?
Morda bi kdo lahko rekel, da bomo pri tem v prednosti pred Anglijo, a se na to ne bi zanašal. Gre za precej pomlajeno angleško izbrano vrsto, v kateri si fantje želijo dokazovanja v dresu z državnim grbom. Kar zadeva naše nogometaše, pa … Če bodo imeli težave z motivacijo in zbranostjo pred domačim srečanjem z Anglijo, potem mi nekatere zadeve na tem svetu resnično niso jasne. Če bo pred tako tekmo kdo razmišljal o plaži, ni problema.
Kako to mislite?
Naj mi kar odkrito pove. Naj gre na plažo in naj tam ostane. Obračun z Anglijo mora že sam po sebi predstavljati velikanski motiv, potem pa je tu še boj za evropsko prvenstvo. Kajti moji pogledi, s katerimi smo se prej toliko ukvarjali, ne pomenijo, da mislim, da ne moremo biti drugi in da se ne moremo na Euro uvrstiti neposredno. Seveda smo lahko drugi, to trdno verjamem. Zmaga nad San Marinom, nato kako presenečenje proti Angliji in na eni strani si bomo ustvarili večji ugled, na drugi strani pa bomo tudi točkovno v igri za marsikaj. Predstavljajte si, da se nam stvari zložijo in da pridemo v Švico na neposreden obračun za drugo mesto. To bi bilo fantastično in kar naenkrat bi bile stvari drugačne. Mi ne bi mogli izgubiti ničesar, oni ogromno, resnično bi bil tak položaj sijajen in tudi o njem veliko razmišljam. Seveda razmišljam, kaj pa mislite? Da razmišljam le o tem, kako mi lahko San Marino povzroči težave?
