Nogometni svet se na Otoku v teh dneh vrti okrog enega samega dogodka. Jubileja Wayna Rooneyja, ki bo danes na Wembleyju odigral svojo stoto tekmo v dresu angleške reprezentance.
Proti komu bo zvezdnik Manchester Uniteda igral, ni pomembno. Vsaj za britanske medije ne. Ti v večini o slovenski izbrani vrsti sploh ne poročajo. No, razen eden.
Podobno taktiko kot britanska sedma sila so ubrali tudi angleški nogometaši, ki se s Slovenijo sploh ne ukvarjajo, je ne omenjajo, Samir Handanović, Milivoje Novaković, Boštjan Cesar in druščina zanje praktično ne obstajajo. Morda je tudi to eden izmed razlogov, da v dneh pred tekmo nismo mogli zaslediti kakšnega daljšega sestavka o varovancih Srečka Katanca. Med medijsko tišino pa je izstopal en zapis.
SREDI PUŠČAVE
Kot vodnjak sredi puščave, kot vila v barakarskem naselju ali kot kočevski medved med polarnimi se je bohotil na medmrežju, na spletni strani The Guardiana. Ko se poglobljene zgodbe lotijo pri tem priznanem britanskem mediju, vanjo vložijo ogromno truda, energije, raziskav in vsega, kar spada zraven. Skratka, dodelajo jo do potankosti in bralcem želijo predstaviti vse še tako majhne ter nepomembne podrobnosti. In tudi tokrat ni bilo nič drugače.
Jonathan Wilson, priznani nogometni pisec, ki se ukvarja predvsem s taktiko v najpopularnejšem športu na svetu in brcanjem žoge v vzhodni Evropi – med drugim je napisal tudi pet knjig –, se je na fantastičen način lotil zgodbe o naši reprezentanci. Ne, ni pisal o poškodbi Kevina Kampla, čigar nenastop bi pomenil velik hendikep za Katančevo četo, niti ni pozornosti usmeril v fantastične predstave Samirja Handanovića, ki enajstmetrovke brani kot proste mete s tridesetih metrov, prav tako je na miru pustil Milivoja Novakovića, ki pri jesenskih petintridesetih letih še zmeraj igra in gole zabija kot kakšen mladenič v pomladnih dvajsetih. Tudi taktičnih zamisli slovenskega selektorja ni analiziral ali pa se poigraval z začetno enajsterico, ki bo stekla na zelenico Wembleyja. Zdaj se verjetno že sprašujete, o čem za vraga je potem pisal.
V SLOVENIJI TABU, V ANGLIJI NAJZANIMIVEJŠA
Wilson se je lotil teme, ki v slovenskem medijskem prostoru velja za tabu. O njej se na sončni strani Alp praktično ne govori, z njo so se pozabavali – pa še to bolj ali manj samo posredno – le redki novinarji. Pa bi se ji verjetno morali posvetiti v veliko večji meri.
Govora je o Srečku Katancu in njegovem odnosu do zvezdnikov v reprezentanci. Britanski novinar je na dolgo in široko opisal Katančev spor leta 2002 s takrat najboljšim nogometašem izbrane vrste, rekorderjem po številu zadetkov v dresu s Triglavom na sprednji strani, Zlatkom Zahovićem, in ga primerjal z nedavno odločitvijo Josipa Iličića, da vse do odhoda enainpetdesetletnega stratega s selektorskega stolčka prekine reprezentančno kariero.
Zahović je odšel iz igre, dal roko Ačimoviću, nato pa izven fokusa, v ozadju brcnil plastenko z vodo. Nekje v teh treh, štirih sekundah se je končala prva zlata doba slovenskega nogometa.
Pa da ne boste mislili, da je Wilson le nanizal nekaj dejstev o prepiru med selektorjem in prvim zvezdnikom prve slovenske pravljice. Nasprotno, bralcem je problematiko predstavil, kot da bi že vse življenje živel v Sloveniji, in brez najmanjšega kančka dvoma lahko rečemo, da bi slovenski novinarji le stežka opravili boljše delo. Razložil je odnos med Ljubljano in Mariborom, vse skupaj pa začinil tudi z nekaterimi, dvanajst let pozneje še zmeraj zelo odmevnimi izjavami obeh akterjev. Od famozne Šmarne gore, Katančeve družine, Zahovićevega bogastva, njegove mame in tako naprej.
CELO IME NOVINARJA
Šel je celo v takšne podrobnosti, da je omenil tudi ime novinarja, ki je v Južni Koreji postavil prvo vprašanje o stanju v reprezentanci na svetovnem prvenstvu. Celotno zadevo je opisal zelo slikovito in na najboljši mogoči način poudaril, kaj je spor na relaciji Katanec–Zahović pomenil za slovensko reprezentanco.
"Gvangžu, 2. junij 2002. Slovenija je zaostajala z 0:1 proti Španiji na njeni zgodovinski, prvi tekmi na svetovnih prvenstvih. Po 63 minutah se je Srečko Katanec odločil iz igre potegniti Zlatka Zahovića in ga zamenjati z Milenkom Ačimovićem. Kar je sledilo po tem, je ekvivalentno Zapruderjevemu posnetku (Abraham Zapruder je s svojo kamero posnel atentat na Johna F. Kennedyja). Posnetek, ki so ga po televiziji v iskanju pomena vrteli neštetokrat. Zahović je odšel iz igre, dal roko Ačimoviću, nato pa izven fokusa, v ozadju brcnil plastenko z vodo. Nekje v teh treh, štirih sekundah se je končala prva zlata doba slovenskega nogometa," je zapisal Wilson in zadel žebljico na glavico.
DVANAJST LET POZNEJE PODOBNA ZGODBA
Ne mislimo iskati krivca za takratni spor, iskal ga ni niti Wilson. Star "primer" je znova odprl predvsem zato, ker se dvanajst let pozneje zgodba ponavlja. Britanski sedmi sili ni jasno, kako si lahko država s tako malo prebivalci in posledično izjemno majhnim bazenom za nabor nogometašev privošči prepir med vodjo stroke in najboljšim igralcem.
Ni jim bilo jasno leta 2002 – ne nazadnje je bila glavna tema na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Južni Afriki v pogovoru med angleškimi in slovenskimi novinarji prav ta famozni prepir – in ni jim jasno zdaj. "Srečko Katanec se je vrnil v slovenski nogomet, še zmeraj je enako oster do medijev in znova se mu je uspelo spreti z zvezdnikom v reprezentanci. Kako bodo sodili o celotni zadevi, bo odvisno od razpleta kvalifikacij," je zapisal Britanec, ki je tudi v sporu Katanec-Iličić postregel z veliko sočnimi podrobnostmi.
Pozabil ni omeniti niti Katančevega spora z makedonskim zvezdnikom Goranom Pandevom in njegovih neuspehov na klopi Olympiakosa, Makedonije ter Združenih arabskih emiratov, nogometaša Fiorentine pa je označil kot briljantnega, a nekonstantnega. Za konec odličnega prispevka je postregel še z zelo zanimivo mislijo, s katero se lahko strinjate ali pa ne: "Katanec je bil zmeraj strog, takšen pristop je imel, tudi ko je prvič sedel na klopi Slovenije. A potreboval je zvezdni prah svojega tedanjega prvega zvezdnika. Ustvariti novo zlato dobo slovenskega nogometa brez zdajšnjega prvega zvezdnika morda ne bo mogoče."