Jekleni ptič je pristal na letališču Luton severno od Londona, glavni cilj slovenske odprave pa bo jasno kar najdražje prodati svojo kožo na kultnem Wembleyju.
Zdrava kmečka logika seveda pravi, da je zmaga boljša od remija, oboje pa boljše od poraza. Prav slednjemu se bo četa Srečka Katanca poskušala izogniti za vsako ceno. Toda ali lahko doseže še kaj več?
DVOBOJ VRATARSKIH VELEMOJSTROV
Ćiro Blažević je nekoč izjavil: vratar ti ne more prinesti zmage, lahko pa poskrbi, da ostaneš neporažen. Anglija in Slovenija vodita na lestvici skupine E tudi zaradi tega, ker sta imeli v uvodnih treh krogih čvrsti obrambi. Angleška sploh še ni klonila, slovenska je le enkrat. Ogromno zaslug za to imata v obeh primerih tudi oba vratarja.
Joe Hart je v zadnjih letih uspel razbiti mit o tem, da Angleži nimajo pojma pri ustvarjanju dobrih čuvajev mreže, o slovesu, ki si ga je v desetletju v Italiji ustvaril Samir Handanović, pa ni treba izgubljati besed. Angleži in Slovenci se bodo v prvi vrsti udarili za točke, toda na Wembleyju bomo spremljali tudi boj za prestiž med dvema vrhunskima vratarjema, ki sodita med najboljše na svetu. Obeta se nam popoldne izjemnih obramb; naj z eno več postreže Sarma. In naj Hart prejme zadetek več. Za nas bi bilo to naravnost sanjsko.
KAKO BREZ KAMPLA, ČE NE BO MOGEL IGRATI?
Ob pogledu na imena vezistov, ki jih je v angleško reprezentanco vpoklical Roy Hodgson, se marsikdo nasmehne in porogljivo izusti, da so to drugorazredni nogometaši, ki Otočanom ne morejo biti v ponos. Morda res ne gre za zvezdnike, kakršne je imela Anglija nekoč, dejansko še nedolgo nazaj. Toda zaničevanje vendarle ni na mestu; sploh z naše strani.
Vseeno ima Anglija v vezni liniji igralce Arsenala, Manchester Cityja, Manchester Uniteda, Liverpoola, Tottenhama, Evertona. Nasploh bi se morali bolj kot s tem, koliko je dejansko vredna angleška sredina, ukvarjati z vprašanjem, kako se ji zoperstaviti, če Kevin Kampl ne bo mogel igrati. Brez njega slovenska igra preprosto ni ista; prek Kampla gre večina napadalnih akcij, je prvi, ki se vrne v obrambo, je nevaren, nepredvidljiv in marljiv kot pridna mravljica. Kako torej brez njega? Mah, najbolje bo, če bo lahko igral ...
ENEMU JUBILEJNI, DRUGEMU REKORDNI NASTOP
Boštjana Cesarja na Angleže vežejo predvsem zelo grenki spomini. Leta 2009 je Wembley zapustil na berglah, manj kot leto dni kasneje so bili spet Angleži krivi za to, da se je od Južne Afrike poslovil slabe volje. Da bi bilo vse še huje, je nazadnje v Londonu staknil še poškodbo gležnja. Zadal mu jo je Wayne Rooney, ki ga je nesramno pohodil in – bizarno – svoji državi priigral enajstmetrovko.
Tokrat bosta oba v središču pozornosti že pred obračunom: rokovala se bosta, ker sta oba kapetana, za Rooneyja bo to 100. tekma v dresu z državnim grbom, za Cesarja 81., kar pomeni, da bo postal slovenski rekorder. Rooney bo po stari angleški navadi prejel zlato kapo, Cesar bi si zaslužil vsaj šopek. A največje zadovoljstvo in hkrati največje maščevanje bi bilo nekaj drugega: zmaga. To bi bil obliž na stare rane in najboljši mogoč spomin na občudovanja vreden rekordni dosežek.
PODCENJEVANJE OSTAJA ANGLEŠKA ŠIBKA TOČKA
Anglija gor, Anglija dol, Wayne levo, Wayne desno, Roy tja, Roy sem. Mi, mi, mi in še enkrat več mi – to je vse, kar tamkajšnje medije zanima pred jutrišnjim obračunom na Wembleyju. Človek ob prebiranju otoških medijev dobi občutek, da je pred Anglijo tekma brez nasprotnika. O Sloveniji niti besede, kot da ne obstaja. Kevin Kampl poškodovan? Pa kaj! Ni Josipa Iličića? Komu mar! Ne, Angleži v nogometu niso nič kaj gosposki, so prej čisto pravi snobi. Čeprav se dejansko že vrsto let ne morejo enakovredno primerjati z najboljšimi reprezentancami na svetu.
No, ampak prav to njihovo podcenjevanje, ki je zakoreninjeno v njihovih glavah in se še okrepi pred tekmami z "manjšimi" nasprotniki, je njihova največja šibka točka, ahilova tetiva. A ker so tako zagledani sami vase, jih potem še toliko bolj boli, ko jim spodrsne. Še kakšna takšna lekcija jim zagotovo ne bi škodila ...
DEBELE OTOŠKE SOLZE ZARADI RAZRITE TRAVE
Vse se spreminja, tudi Angleži so se. Ne toliko glede pitja piva, slednji pri njih še vedno teče v potokih, zagotovo pa glede igranja nogometa. Sistem "kick and rush" je bil desetletja njihov zaščitni znak. Branilci so »nabijali« žogo pred gol nasprotnika, kjer so nato visoko v zrak skakali orjaki, ki so raje kot na treninge hodili v pube, kjer so mišice pretegovali s praznjenjem kozarcev.
Ko so v premier ligi odprli vrata za številne tujce, se je spremenilo tudi to in danes je angleški nogomet drugačen. Danes tudi reprezentanca raje igra z žogo na tleh, igralci so pač bolj messiji (ne po kakovosti, po telesnih predispozicijah) kot heskeyji. Zato niti ne čudi, da so zagnali vik in krik, ker so jim ameriški nogometaši pred tednom dni dodobra razrili zelenico na Wembleyju. Tokrat celo upravičeno. Zdaj je njihova igra res takšna, da jim "krtine" preprosto ne odgovarjajo.
