Ko ga daš, je vrhunec

Kdo bo po vašem mnenju osvojil naslov svetovnega prvaka na turnirju v Braziliji?
Nimam favorita, na splošno je takšne stvari nehvaležno napovedovati. Toliko je dejavnikov, ki vplivajo na takšnem turnirju. Vsak trener ve, kdo so njegovi najboljši posamezniki, če kdo odpade zaradi poškodbe, pa že nastopijo resne težave. Stvari se podrejo tako nam, v mislih imam seveda slovensko reprezentanco, kot tistim boljšim. Če ni Cristiana Ronalda, Real ni več Real. Če ni Lionela Messija, Barcelona ni več Barcelona. Dobro, v tej sezoni mogoče to pri Barceloni ni bilo tako očitno, v preteklosti pač. In v reprezentancah je zgodba enaka. Marsikaj bo odvisno tudi od tega, kako bodo najboljši v kratkem času po koncu klubske sezone in pred začetkom svetovnega prvenstva uspeli napolniti baterije. Ponavljam, nimam favorita, imam pa občutek, da bi lahko presenetila kakšna od reprezentanc, ki jih na prihajajočem prvenstvu nihče niti po naključju ne uvršča v krog najboljših.

Kakšne možnosti pripisujete Hrvaški ter Bosni in Hercegovini, ki bosta kot edini na tem svetovnem prvenstvu branili čast držav nekdanje skupne Jugoslavije?
Obe bi lahko bili zelo nevarni, obe imata predvsem med vezisti nemalo vrhunskih nogometašev. Imata takšne, ki jih klubi danes iščejo s povečevalnim steklom. Toda in za Bosno in Hercegovino in za Hrvaško velja še nekaj: 'tanki' sta zadaj, v obrambi. Tam imata težave, zato mislim, da česa več - tukaj imam v mislih odmevnejše dosežke, recimo tretje mesto, do katerega je leta 1998 Hrvaška že prišla - vsaj v tem trenutku nista sposobni.

Bodo Španci, ki so zmagali na zadnjih treh velikih tekmovanjih, nadaljevali svoj sanjski niz? Ali menite, da so se počasi že izpeli in je napočil pravi trenutek, da jih na prestolu zamenja nekdo drug?
Dvomim, da bo španska reprezentanca tudi letos tako prepričljiva, kot je bila še na preteklem evropskem prvenstvu. Razlogov za to je več, glavni pa zagotovo ta, da Xavi in Andres Iniesta v zadnjem času ne delujeta več tako prepričljivo, kot sta v preteklosti. Iniesta še nekako drži svojo raven, Xavija pa načeloma sploh nikjer ni. Povsem se je izgubil, kar pa je po svoje logično, saj ni več rosno mlad. Skratka, moje mnenje je, da Španija letos ni glavna favoritinja za naslov prvaka, je pa jasno, da gre za reprezentanco, ki utegne biti ne glede na vse vedno nevarna.

Glede na to, da ste dolgo časa igrali v Italiji, zagotovo dobro poznate tudi njeno zdajšnjo reprezentanco. Menite, da lahko pride daleč tudi na tokratnem prvenstvu?
Njen selektor Cesare Prandelli je pred kratkim dobro povedal - čeprav dejansko nič takšnega, česar se ne bi vedelo -, ko je dejal, da so v današnjem času bistvo nogometa tek, hitrost in vzdržljivost. Kdor tega ne more izvajati na najvišji ravni, ne more igrati, tekmovati. Res je lepo povedal ... Na njegovem seznamu za svetovno prvenstvo so tako v glavnem nogometaši, ki so popolnoma zdravi, povsem pripravljeni za takšne napore. Luca Toni je v serie A zabil dvajset golov in bil drugi strelec italijanskega prvenstva, toda nedolgo tega je bil v Dubaju, pa tam ni mogel igrati. V sodobnem nogometu je tako, da ko treniraš telo, treniraš tudi možgane. Če si popolnoma 'fit', lahko razmišljaš, če nisi, ti tudi možgani ne delujejo. In potem je 'ciao', kot bi rekli Italijani. Vse je povezano, Prandelli pa se tega še kako zaveda.

Zagotovo boste podrobno spremljali tudi igre Švice in Anglije, torej reprezentanc, s katerima se bo Slovenija kosala v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo 2016.
Seveda, še kako me zanima, kako se bosta odrezali. Čeprav hkrati mislim, da bo po turnirju v obeh reprezentancah prišlo do precej sprememb. Švicarji, ki jih seveda poznamo, ne nazadnje smo nedolgo tega igrali z njimi, bodo dobili novega selektorja, to pomeni, da prihajajo nove ideje, novi igralci. Tudi v angleški izbrani vrsti pričakujem spremembe, tisti starejši se bodo verjetno poslovili. V mislih imam Stevena Gerrarda, Franka Lamparda in še koga. Tole bodo še odigrali, potem pa verjetno ne več. Zato vprašanje, koliko odgovorov bom dejansko dobil za prihajajoče kvalifikacije.

Si boste kakšno od tekem svetovnega prvenstva ogledali v živo?
Ne, ne bom. Bom kar pred televizorjem sedel (smeh).

Leta 2002 ste Slovenijo vodili na prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji. Tam je bilo peklensko vroče, zdaj bo v Braziliji vroče in hladno. Kako velika ovira je drugačno vreme za igralce, ki prihajajo iz Evrope?
Pogoji bodo specifični, nekje bo vroče, nekje bo hladno, reprezentance bodo morale prepotovati veliko kilometrov. Ampak mislim, da je nogomet danes že takšna znanost, da to ne bo večji problem. Mi smo bili na vodi in makaronih, zdaj je vse drugače. Igralci imajo na voljo takšne in drugačne regeneracijske napitke, druge pripomočke in še in še. Je pa kljub vsemu prehrana še vedno izredno pomembna. To, kar vnašaš v telo ... Kaj ješ, kako ješ. Že v slovenski reprezentanci imamo te stvari urejene, kaj šele tisti večji. Moraš vedeti, kaj pomeni, če spiješ eno kavo, kaj, če drugo, kaj, če tretjo. Ampak kot sem rekel, danes so stvari drugačne, kot so bile nekoč. Danes igralci že v klubih osvojijo vse to znanje in znajo skrbeti zase. Tisti, ki ne, imajo pač težave.

Fifa je že pred časom potrdila, da bodo imeli sodniki na tem svetovnem prvenstvu na voljo tudi tehnologijo golove črte. Ste privrženec tega?
Ne privrženec, sem absolutni privrženec! Če je žoga notri, mora biti gol, ni druge. Ko ga daš, je to vrhunec nogometa. Kolikokrat se je zgodilo, da je bil nekdo boljši, zabil gol, pa ga niso priznali. Nato pa se je vse obrnilo in tekmec je bil na koncu tisti, ki je slavil. Nekdo, v mislih imam tudi Slovenijo, na tekmovanje, kakršno je svetovno prvenstvo, pride na vsak drug poskus, nato zabije gol, ki pa ne obvelja. Ker sodnik ni videl! To je nedopustno. Dobro, prekrški in prepovedani položaji so druga stvar, to naj kar ostane, kot je, toda ko gre žoga čez golovo črto, je to zadetek in mora obveljati. Kar naj ustavijo igro in gredo pogledat v kamero, saj to ni tako težko. Sploh zdaj, ko je v nogometu prisoten močan trend valjanja po tleh in zavlačevanja. Igralec po prekršku leži na tleh, sodnik se mirno pogovarja z njim, šele čez čas pokliče zdravstveno službo. To traja dvajset, trideset sekund. Nič več časa ne bi vzelo, če bi šli sodniki pogledat posnetek.

Vam je kaj žal, ker na svetovnem prvenstvu ne bo Zlatana Ibrahimovića?
No, žal ... Ryana Giggsa tudi ni bilo nikoli na nobenem velikem tekmovanju! To je dober kazalec, da v reprezentančnem nogometu ne igrajo posamezniki, ampak skupine. V klubu je to lahko drugače, ampak če v osnovi nimaš dobre skupine, potem si v težavah. Kar zadeva Ibrahimovića kot nogometaša, mi je vsekakor žal, da ga ne bo v Braziliji. Zato ker je poseben, ker je nor - pod narekovaji seveda. Stvari, ki jih počne on, jih ne zmore nihče drug. Skače pod oblake, neverjetno koordinacijo ima. Lahko se je navduševati, ko preigrava nekdo, ki je visok 160 centimetrov. Toda naj poskusi nekdo, ki je visok dva metra, početi podobne stvari. Zlatan pa je pri tem genialen. To, kar počne z žogo, je nekaj neverjetnega. Ni ga junaka na tem svetu, ki bi mu bil kos.

Ibrahimović vam je torej všeč kot nogometaš, kdo pa je za vas najboljši vseh časov?
Primerjave med igralci se mi zdijo povsem nepotrebne. Kdo je najboljši vseh časov, kdo je boljši od koga, kdo je pokazal več od koga ... To so stvari, ki so pomembne le za vas, medije.

Kaj pa Lionel Messi?
Za Messijem je sezona, s katero vsaj po mojem mnenju ne more biti preveč zadovoljen. Že nekaj časa na igrišču ne deluje tako, kot je nekoč. Kot nas je navadil oziroma razvadil. Ne bom pa se spuščal v podrobnosti, zakaj je tako. A dejstvo je, da ne teče tako, kot je včasih, v igri ni prisoten tako, kot zna biti. Tisti, ki morajo vedeti, zakaj je tako, to že vedo. Ne glede na vse si želim, da bi se kmalu vrnil na najvišjo raven, saj je zame še vedno izjemen igralec.

Med najboljše vseh časov zagotovo spada tudi Diego Maradona. Sloviti Argentinec je pred kratkim v pogovoru s srbskimi novinarji dejal, da vas ne bo nikdar pozabil, saj ste ga menda na eni tekmi pošteno namlatili.
Maradona se je zmotil. Bil sem fin igralec, bil sem 'hud tehničar'. Če sem kdaj koga udaril, sem ga zato, ker sem bil prepočasen. Zagotovo pa nisem nikdar nikogar mlatil, kot se je izrazil Diego. No, pa tudi rekel je, da sem ga tepel na tekmi, na kateri dejansko sploh nisem igral. Tako ali tako pa so tedaj oni bolj tepli nas. Claudio Caniggia je res rad udaril ... Ampak na tej ravni se moraš znati tudi tepsti, moraš znati tudi udariti koga. Pa imeti takšen pedigre, da ti, ko narediš kaj takšnega, sodnik pogleda skozi prste. To pa so seveda tudi izkušnje ...

Slovencem sodniki redkokdaj pogledajo skozi prste, kajne?
S tem se moram strinjati. Spomnimo se le letošnje prijateljske tekme z Alžirijo. Čeprav se je pozneje govorilo marsikaj, želim poudariti, da smo predvsem v prvem polčasu igrali na zelo visoki ravni. Domači si praktično niso ustvarili nobene priložnosti, a kaj ko smo potem dobili gol iz prepovedanega položaja. Pa še nekaj je: enajstmetrovke nad Kevinom Kamplom ni bilo, da smo si na jasnem. Želim povedati, da če bi se to zgodilo pred našim golom, bi sodniki za domače zagotovo dosodili enajstmetrovko. Tudi ko bo na Wembleyju podobna situacija in se bo na noge dvignilo 70.000 ljudi, sodnik niti za trenutek ne bo razmišljal, kaj dosoditi. Tako pač je, s tem se moraš sprijazniti, če si manjša reprezentanca. Si pa želim, da bi bilo drugače.

Omenili ste Kevina Kampla. Je on tisti, ki bo vaš velik adut v kvalifikacijah za evropsko prvenstvo v Franciji?
Za Kevinom je fantastična sezona, za Salzburgom tudi, čeprav je izpadel iz Evrope. Vseeno se vidi, kaj so v nogometu kilometri, izkušnje ... Prej so zmagovali, ko morda niti ne bi smeli, nato pa se jim je vse vrnilo tako, da so izgubili takrat, ko si tega res niso zaslužili. Salzburg je igral na zelo specifičen način, ki pa je Kamplu ustrezal. Sistem, ki ga gojimo mi, mu mogoče ne tako, ampak dejstvo je, da mi ne moremo igrati kot Salzburg. To je preprosto nemogoče. Tam je šest igralcev, ki se na terenu ves čas izmenjujejo na svojih položajih, tako da na koncu sploh ne veš več, kaj kdo igra. V salzburškem konceptu je to fantastično, naša reprezentanca pa tako ne more delovati. Z njim bom moral veliko delati, on rad gre, rad napada in ob tem troši svoje baterije. Preveč! Tekma z Alžirijo je bila lep primer, ko je ves čas 'napadal' tekmečeve branilce in vratarja, vse. Tega mu pri nas ni treba delati. Tukaj lahko naredi pol manj kilometrov kot v Salzburgu, saj mora privarčevati energijo za stvari, v katerih ga mi potrebujemo. Ko dobi žogo, mora z njo v nogah narediti 'višek' igralca, da imamo potem v napadalnih akcijah več možnosti, več prostora.

Kaj pa oba vratarja? Vam je v veselje, da imate na voljo takšna asa, kot sta Oblak in Handanović, ali pa vam to povzroča dodatne skrbi?
Kakšna skrb nekaj, nehajte, no ... To, da imamo na voljo dva tako kakovostna vratarja, je nekaj, kar je preprosto super. Toda ne glede na to, kakšna sezona je za Janom, se hierarhija med vratarji v reprezentanci ni spremenila. Sarma je številka ena, to se ve. Tudi Jan bo številka ena, če bo tako nadaljeval. A nekoč v prihodnosti, tedaj, ko bo Samir nehal igrati za reprezentanco. Pri čuvajih mreže morajo biti vloge jasno razdeljene, mora se vedeti, kdo je kdo. Toda tukaj ni nobenega antagonizma.

Za prihajajoči prijateljski tekmi ste vpoklicali tudi Milivoja Novakovića. Iz tega lahko sklepamo, da bo tudi v kvalifikacijah eden vaših največjih adutov?
Seveda! Malce me čudi, da takrat, kadar je v ekipi, igramo povsem drugače kot takrat, kadar ga ni. Sicer vem, zakaj je tako, ampak pustimo to ... Novaković ostaja pomemben člen slovenske reprezentance, tega ne spremeni niti to, da ni več rosno mlad, niti to, da igra na Japonskem.

Kvalifikacije za Euro 2016 niso daleč stran. Že takoj po žrebu ste priznali, da ste zadovoljni s skupino, v kateri se je znašla Slovenija. Ste zdaj, nekaj mesecev pozneje, enakega mnenja?
S skupino sem zadovoljen, ampak le v primerjavi z drugimi oziroma zaradi dejstva, da bi se žreb za nas lahko končal tudi precej slabše. Bom pa rekel to, kar povem velikokrat: s tekmeci se ne smemo obremenjevati, moramo razmišljati predvsem o sebi. In zato bom priznal, da če bi nas naslednji teden čakala kvalifikacijska tekma z Estonijo, ne bi bil miren. Seveda predvsem zaradi stanja nekaterih naših reprezentantov. Od januarja Andraž Kirm ni igral skoraj nič, pa je izjemno pomemben člen naše ekipe. Za Tima Matavža velja enako, da niti ne začnem naštevati. V mislih imam igralce, od katerih smo pričakovali, da bodo dodana vrednost za reprezentanco. Od Lazarevića pa do Vučkića. Ampak fantje se ne razvijajo dobro, to je objektivno. Pa še so ... Valter Birsa je poškodovan, kaj se bo dogajalo z njim, bomo videli ...

Kaj pa Josip Iličić? On bi glede na vse moral biti eden od vodij te generacije, pa se zdi, da v dresu z državnim grbom nikakor ne zna ponoviti tekem iz klubskega dresa.
Imam občutek, da vsi od Iličića pričakujete ne vem kakšne stvari. Predvsem pa več od tega, česar je realno sposoben. Ne vem, vsi mislijo, da bo vzel žogo v svoje noge, preigral tri, štiri in zabil gol. Ampak ne, to se ne bo zgodilo, on tega ne more narediti. Dela se medvedja usluga tako njemu kot ekipi. Fiorentina igra drugače, njena igra temelji na posesti žoge. Ima igralce, ki so močni na žogi, posledično Josipu v klubu ni treba početi stvari, ki jih v reprezentanci mora. Zato vas že zdaj opozarjam, da v prihodnje ne pričakujte preveč od njega. Da ne bo pomote: Jojo je odličen nogometaš, to je dejstvo, ki drži kot pribito. Ampak ko mu okoli vratu nadenete utež, mu s tem, kot sem že dejal, naredite medvedjo uslugo. On ne potrebuje dodatnega bremena.

Zavrtimo čas spet v preteklost. Dotaknili ste se že tiste slovite tekme med Jugoslavijo in Argentino na svetovnem prvenstvu leta 1990. Vi ste tedaj v Italiji igrali poškodovani.
Takrat sem pravzaprav igral z zgolj eno nogo, če se lahko izrazim na takšen način. Že na svetovno prvenstvo sem prišel poškodovan, potem ko mi je v finalu evropskega pokala v Göteborgu počil meniskus. Ampak mi zdravnik tega takrat ni hotel povedati. Koleno je bilo ves čas zatečeno, toda kljub temu je bilo stanje znosno. Vzel sem kakšno tabletko, dobil kakšno injekcijo v rit, pa je šlo. Dokler je šlo. Potem pa se je ustavilo in ni šlo več (smeh). Ko ne gre več, pač ne gre. Ni mi bilo žal zaradi mene, bolj zaradi celotne ekipe. Tista tekma z Argentino ... Oglejte si posnetek in videli boste, kako je imel Safet Sušić pet minut pred koncem žogo pet metrov od gola. Le brcniti bi jo moral v mrežo, pa jo je 'šel ustavljat'. Če bi jo 'šutnil' ... To ti ostane v spominu, zaradi tega ti je težko.

Še dandanes nekateri pravijo, da bi Jugoslavija tedaj zagotovo zmagala, če bi igrali vi. Vas pa ni bilo, ker ste bili poškodovani.
Ne, to pa ne! Ne vem, kaj bi bilo, če bi igral, ampak to so stvari, na katere nikdar ne bomo dobili odgovora. Dobro, bil sem neki dejavnik, nisem bil nepomemben, s selektorjem Ivico Osimom sva res dobro sodelovala. Ampak bolj pomembna je bila vsekakor skupina. Pa tudi: če je že takšen as, kakršen je bil Sušić, naredil, kar je, pa ga seveda ne obsojam, kaj bi potem šele jaz ... Mogoče bi celo žogo zgrešil (smeh). Ne vem ... Ne bomo nikdar vedeli.

Vašo kariero in življenje je zaznamoval tudi nedolgo tega preminuli Vujadin Boškov, kajne?
Spomini nanj so izjemni spomini, pet let sem sodeloval z njim, tri leta sva celo živela skupaj. Bil je res velika oseba, izjemen trener. To so bili izredni ljudje, posebne osebe. A zelo preprosti trenerji, ne bi si mogli misliti, kako zelo. Listek papirja v žep, pa gremo. Vse je imel v glavi.

Je to, da je Matjaž Kek letos z Rijeko osvojil hrvaški pokal, Slaviša Stojanović pa z beograjsko Crveno zvezdo srbsko prvenstvo, priznanje za celotno slovensko trenersko stroko?
Predvsem je to priznanje zanju. A tudi za slovensko trenersko stroko, vsekakor. Lepo je slišati, da so Slovenci uspešni tudi na tujem. Oba sta si to zaslužila, vesel pa sem predvsem za Stojanovića. Marsikaj je doživel, marsikaj je preživel. Zelo čustveno je doživljal vse to, kar se mu je dogajalo v Sloveniji. Ni mu bilo lahko, zato sem še toliko bolj vesel, ker mu je uspelo v Beogradu. Se pa vsi učimo, da ko ti gre slabo, nisi nikdar tako slab, kot želijo nekateri to predstaviti. Pa tudi ko ti gre, nisi tako dober, kot se govori, da si. To je pomemben nauk, ki sem se ga naučil v svoji karieri. To je tudi misel, ki bi jo delil z vsemi slovenskimi kolegi. Ni tako grozno, ko ti ne gre, pa tudi ni tako lepo, ko ti gre. Zmeraj po nečem pride nekaj drugega. Matjaž pa ... Tudi njemu privoščim, odličen uspeh. Objektivno vodi drugo najboljšo ekipo na Hrvaškem. Prve ne, Dinamo je še vedno številka ena. Ni pa Rijeka zame nobeno presenečenje, poznam njen kader. A ponavljam, sem vesel zanj, ljudje ga na Hrvaškem spoštujejo, to ni kar tako.