Ni božič, tudi karneval ne, današnji dan je tako pri nas na severovzhodu Brazilije kot drugod po tej orjaški državi verjetno celo pomembnejši od tradicionalnih vrhuncev vsakega leta. Stadion Castelão bo sredi praznično okrašenega mesta gostil četrtfinalni nastop brazilske izbrane vrste na domačem svetovnem prvenstvu in odgovoril na vprašanje, ali bomo že v naslednjih dneh doživeli vsaj en, morda pa celo dva dneva s še večjo vrednostjo ter še večjo norijo. Pri tem pa je kolumbijska ovira visoka, da bi bila težko bolj in kot ni bila še nikoli v zgodovini.
Zgolj dva poraza na zadnjih 24 tekmah je statistika, celo statistična napaka, ob kateri človeku zelo hitro postane jasno, kaj obračuni Brazilije in Kolumbije pomenijo, če jih postavimo v nekoliko širši kontekst. Z izjemo kratkih obdobij ali celo prebliskov na posamičnih tekmah gostitelji letošnjega svetovnega prvenstva v svojih severozahodnih amazonskih sosedih nikoli niso videli omembe vredne nogometne grožnje in so se po navadi resno ukvarjali le z grožnjami, ki so prihajale z juga. Po tej logiki si ne bi mogli želeti nič lepšega od dvoboja z večno tekmico na področju proizvodnje in prodaje kave v četrtfinalu domačega svetovnega prvenstva. A seveda je že osnovno poznavanje trenutnih nogometnih razmer dovolj za ugotovitev, da je ta logika ostala v preteklosti in da bo morda spet veljala nekega dne, zagotovo pa ne velja v tem trenutku.
Pravzaprav v veliki meri ne velja že nekaj časa, kajti če na zgodovino dvobojev teh dveh reprezentanc pogledamo skozi prizmo nekoliko manjše časovne enote, pridemo do spoznanja, da so se zadnje štiri tekme ne glede na njihovo prizorišče končale z neodločenim izidom. Predvsem pa ne velja tukaj in zdaj, kajti zdi se, da se je razlika še zmanjšala in da si reprezentanci še nikoli v zgodovini nista bili tako zelo enakovredni kot na letošnjem mundialu. Če bi tako kot nekateri preprosto odmislili prednost domačega igrišča, žlahtno tradicijo in izkušnje, ki jih zlato-zelen dres prinaša že sam po sebi, pa bi po nekaj kriterijih najboljšo generacijo v zgodovini kolumbijskega nogometa lahko postavili pred eno najbolj povprečnih v zgodovini brazilskih nastopov na svetovnih prvenstvih.
Le če bodo dali več kot kadarkoli
Zato ga na brazilski strani preprosto ni junaka, ki bi samo odmahnil z roko, se skliceval na popolno odsotnost kakršnekoli zares pomembne kolumbijske zmage nad velikansko sosedo in v sicer tipičnem tukajšnjem slogu napovedal zanesljivo napredovanje domače izbrane vrste. Tega ne boste našli, čeprav boste pretaknili vse kotičke z neprehodne meje z današnjo nasprotnico do štirideset stopinj hladnejšega skrajnega juga. Svojega današnjega tekmeca Brazilci jemljejo resno, kot bi šlo za tradicionalno rivalko Argentino, morda se ga v nekaterih pogledih bojijo celo bolj. Seveda so že po naravi optimistični in seveda strah ne zmanjšuje neverjetno obsežne evforije, toda samozavestne napovedi na robu arogantnosti, ki bi pričakovanje obračuna s Kolumbijo zaznamovale kadarkoli v zadnjih štiridesetih letih, so tokrat zamenjale preudarne razprave, ki druščini drugačnega odtenka rumene barve dajejo več kot realne možnosti za uspeh in ki brazilsko napredovanje v polfinale pričakujejo zgolj, če bo ekipa presegla samo sebe ter odigrala svojo prepričljivo najboljšo tekmo na tem turnirju.
Mnogi Brazilci so prepričani, da brazilska ekipa kot taka ne bo dovolj oziroma da ne bodo dovolj sposobnosti, ki jih ima, glede na videno in glede na realno vrednost njenih nogometašev, na papirju. Pri tem pa možnost za preseganje osnovnih zmožnosti vidijo prav v dvoreznem meču izjemne, nam nepredstavljive čustvenosti. "Če bo vznesenost, zaradi katere ves čas tečejo potoki solz, iz večine igralcev iztisnila več, kot so dali kadarkoli, potem je Brazilija favorit za napredovanje. V vseh ostalih primerih pa bomo imeli le navijače in tradicijo, na drugi strani pa bo stala realno boljša ekipa in v tem primeru bo izjemno težko," nam je zadevo odlično opisal komentator osrednjega brazilskega športnega časnika Lance.
Nedvomno vredno zavidanja
Zagotovo ima prav. Mnogi zato menijo, da se slavni psihologi ne ukvarjajo s tem, da bi se pretirana čustvenost pomirila, temveč da bi jo nogometaši znali pravilno usmeriti. Čeprav so taka čustva velika nevarnost, so hkrati največja prednost izbrane vrste, ki sicer ima zelo vročega Neymarja in nekaj odličnih posameznikov v obrambi, a lahko v marsičem zavida svoji današnji nasprotnici. Njen prvi zvezdnik James Rodriguez se z Neymarjem zdi najmanj primerljiv, za nameček pa nanj ne bo mogel paziti kaznovani Luiz Gustavo, ki je na prvih štirih tekmah med vsemi Brazilci največ pretekel, dobil največ dvobojev in imel največ odvzetih žog. Vprašanje je le, kako se bo mladi kolumbijski fenomen znašel na prvi resnično globalni tekmi svojega življenja, a če sklepamo po osmini finala in dvoboju z Urugvajem, obeti za Brazilce niso ravno dobri. Če odmislimo dvoboj verjetno res najboljših igralcev tega prvenstva, pa gostitelji nimajo igralca tipa Juan Cuadrado, predvsem pa lahko tudi v odsotnosti poškodovanega Radamela Falcaa le sanjajo o napadalcih, kakršne ima kolumbijska izbrana vrsta.
Jackson Martinez, Teofilo Gutierrez in tudi Carlos Bacca, ki do zdaj sploh še ni igral, so okno v svet za Freda in Joja, ki sta bila do zdaj videti kot rezervna napadalca Južne Koreje, ne kot glavni strelski orožji petkratne svetovne prvakinje. Ob tem pa nikar ne mislite, da Kolumbijcem manjka motivacije, o čem takem bi lahko razmišljal le nekdo z omračenim umom. Kot da obračun z večno nedosegljivim brazilskim idealom na njegovem prvenstvu ne bi bil dovolj, Kolumbija prvič v zgodovini igra v četrtfinalu in ima seveda ob manični podpori tukaj prisotnih navijačev ter množic v domovini prvič priložnost priti med štiri najboljše.
