Neverjetno, kako se je usoda poigrala s Krznarjem: Zaradi vojne in tankov odpovedali tek, nato pa ...

Vaški otrok iz Zaboka. To je Damirjev temelj. Ob boku temu je ponosno izpostavil, da je od nekdaj vajen trdega dela, odraščal je namreč na družinski kmetiji. »Od mladih nog so me učili, da si je treba kruh zaslužiti, in za to sem jim zelo hvaležen. Nikoli mi ni bilo ničesar težko narediti. No, lahko ti je težko, a moj oče je vedno govoril, da lahko javkaš, a delaj. Mi smo velikokrat javkali (smeh), a tudi delali,« je povedal sin trgovke in kovinostrugarja.

Njegovo otroštvo je prepleteno z lepimi spomini, dogodivščinami, ki so trajale od jutra do večera, vedno zunaj. Še danes, pravi, več kot dve uri v notranjosti ne more preživeti: »Težko me je bilo kot otroka krotiti v notranjosti.«

V tistem času je bil njegov prvi pribočnik štiri leta mlajši brat Darko, s katerim se še nikoli ni skregal. »Zelo sva navezana drug na drugega, oba bi za brata dala vse,« je pojasnil in nadaljeval: »Vseeno je Darko veliko bolj impulziven, v nasprotju z mano je vedno povedal tisto, kar je imel v mislih. Ko je imel sedem let, smo že vedeli, da je, ko se Darko ugrizne v jezik, to znak, da začneš bežati za življenje. Ko je ugriznil v jezik, je vse, kar je imel okoli sebe, letelo po zraku. Kamen, avtomobilček. Pregriznjen jezik je bil znak za reši se, kdor se more,« se je z velikim nasmeškom spominjal bratovega otroškega temperamenta.

Zaradi »tigric« kralji sveta
Od sedmega leta naprej se je bolj pogosto podil za žogo. V Zaboku so ustanovili pionirsko ekipo, ki je združevala dečke od sedmega do 11. leta starosti, zato se je težko prebil v ekipo. Dolgo časa je le treniral in pomagal. Spominja se, ko so prvič dobili žoge »tigrice«. »V čast nam je bilo te žoge samo nositi na treninge. Zaradi teh žog smo bili kralji sveta, srečnejših in pomembnejših ljudi od nas ni bilo na vsem svetu. Takrat smo si vsi upali sanjati, da bomo postali nogometaši,« je razložil Damir, ki ga je oče pri 12 letih prvič peljal na prijateljsko tekmo Dinama. Dodajmo, da so tekme tisti čas prenašali črno-beli televizijski sprejemniki, s kavča je bila slika siva. »Ko sem prvič prišel na Maksimir … Prestavljajte si začudenega otroka, ko vidi, da je vse modro, vse te različne barve. Šokiralo me je, kako lepo je bilo videti,« je nekaj, kar je danes mladim težko pojasniti, izpostavil nogometni strateg. »Še danes se živo spomnim, kako sem gledal na ta stadion in upal, da bi samo enkrat dobil priložnost, da bi stopil na to igrišče. Pozneje sem sedem let igral na njem.«

Tanki na mostovih in odpoved teka
Ko je zaključil ekonomsko srednjo šolo, je želel oditi na fakulteto za šport, na študij kineziologije. Moral je iti na sprejemne izpite, ki so potekali, ko je na Balkanu že vse kazalo na začetek vojne. »Na mostovih v Zagrebu so že bili tanki. Vse je bilo negotovo,« je razložil.

Izpita kandidati niso opravili v celoti, zaradi tankov so odpovedali tek, ki je bil močan Damirjev adut. V igrah z žogo in – v njegovi šibki točki – plavanju ni bil dovolj dober, sprejemnega izpita ni uspešno prestal. »Bil sem strt, obupan. Ta študij mi je pomenil vse na svetu. Nato se je izkazalo, da je bil ta neuspeh, konec mojega sveta, najpomembnejši dogodek, ki mi je spremenil življenje,« je zatrdil.

Ker ni bil sprejet na študij kineziologije, se je obrnil v smer Varaždina, proti fakulteti za organizacijo in informatiko. »Takrat mi je oče predlagal, naj vprašam Varteks, če jih še zanima, da bi igral za njih. Strinjali so se in vpisal sem se na fakulteto,« je opisal ugoden razplet, ki je nato postal fantastičen. V praktično istem trenutku je namreč jugoslovanska liga razpadla, Varteks je iz tretje napredoval v prvo ligo. »Čez noč sem postal prvoligaš. Če bi študiral kineziologijo, mogoče nikoli ne bi postal profesionalni nogometaš.«

CELOTEN POGOVOR Z DAMIRJEM KRZNARJEM SI LAHKO PREBERETE SAMO V SOBOTNI TISKANI IZDAJI EKIPE SN, KI JE NA VOLJO SAMO NA TRAFIKA24.SI!