© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
nu
nu
25.05.2023 13:06:12

Solze v očeh! Krznar o fotografu Wernigu na način, ki trese do kosti: Ko so ga zdravniki ugašali, se je ...

Trener Maribora Damir Krznar tudi o nesrečnemu fotografu, ki pa se počasi pobira po resnih zdravstvenih težavah.

Maribor je pred tedni pretresla novica o klubskemu fotografu Gregi Wernigu. Slednjega je med tekmo obšla slabost, po zaslugi hitre reakcije zdravniške službe pa so ga hitro prepeljali v bolnišnico, kar mu je rešilo življenje. Dolgo časa je bil v umetni komi, prejšnji teden pa so ga odklopili od aparatov, saj se lahko že samostojno prehranjuje in tudi govori. Sicer je pred njim še dolga pot do popolnega okrevanja, v tem času pa mu bo klub zagotovo stal ob strani.

To je v velikem intervjuju za Ekipo SN potrdil tudi trener Damir Krznar, ki je fotografu Wernigu poslal čudovito sporočilo podpore. "Spet bom malce filozofiral, se opravičujem. Res zelo me je prizadelo to, kar se mu je zgodilo. On je naš dober duh. Okrog njega je toliko veselja, toliko smeha. In ko se mu je to zgodilo, hočeš nočeš najprej pomisliš na tisto najhujše. In potem pride do jeze: Ne bom dovolil, da se ga pozabi! A ne tako, da ga ne bo več in da bom poskrbel, da se ga pozabi, temveč tako, da bom naredil vse, da on ostane tukaj med nami! Ker edino tako te ljudje ne bodo pozabili. Lahko si največji od vseh, pa te bodo ljudje pozabili. Spet se vračam na tisto prej, tako zelo smo osredotočeni zgolj nase, da na ostale ljudi pozabiš. Dajmo na najbolj svež primer iz moje okolice: Ćiro Blažević, trener vseh trenerjev. Na žalost se ga bomo spomnili zgolj na njegov rojstni dan in na dan, ko je umrl. In morda ob kozarcu vina ob kakšni anekdoti. In to je vse. V našem hitrem ritmu, v takšnem svetu, moraš živeti s polnimi pljuči, pošteno in tako, da narediš nekaj za drugega. Ker v trenutku, ko vas ne bo več, vas zares ne bo več. Pustite vse te floskule, živel boš večno, živel boš v nas. Nak. Enostavno hitro pozabljamo na vse in vsakogar. Na poti od Maribora do Zagreba, ki jo opravim vsaj enkrat tedensko, grem mimo pokopališča, na katerem so pokopani moj dedek, babica, veliko ljudi, ki mi veliko pomenijo. Vedno pogledam proti pokopališču in rečem: Naslednjič se moram zaustaviti. In tako mine leto dni. To je poraz vseh nas. In da se vrnem na Grego. Presrečen sem, da so novice dobre, ker v prvih dneh so bile novice zares kritične. Vse je bolj kazalo na to, da ne bo preživel. In tukaj se je Grega znova pokazal kot velik. Ni se predal. Ko so ga zdravniki ugašali, se je on budil. Res sem vesel, da se je izvlekel, in komaj čakam, da ga vidim. Če bom nadaljeval z razlaganjem, pa se bom razjokal."