Ne le zaradi pandemije, ampak tudi zaradi odmevnega športnega dosežka, Ante Šimundža in njegovi varovanci so še vedno v igri za pokalno lovoriko, povrhu je za zaključni obračun predvidena Fazanerija. "Poskušam se organizirati tako, da ni pretiranega dolgočasja. Da bi bilo čim bolj zanimivo, razgibano. In to ni pretirano lahko," o dnevih v karanteni pravi Amadej Maroša, ki mora opraviti tudi redno dnevno obveznost. "Uresničiti je treba individualni program vadbe, ki nam ga določa trenerska ekipa. Sicer pa igram igrice, gledam filme, serije, odidem na kakšen sprehod, sedem na kolo ... Tako kot večina ostalih, nekako si je treba krajšati čas. Nisem navajen biti ves čas doma, a drugega mi zdaj pač ne preostane, s tem se je treba sprijazniti. Obenem dosledno upoštevam vse varnostne ukrepe in navodila za preprečevanje širjenja bolezni covid-19. Nočem biti nespameten in ni potrebe po kakršnemkoli tveganju, biti moramo odgovorni. Vsi po vrsti."
ZDAJ STOPNJO SAMO STOPNJUJEM
Playstation je bil priljubljen že pred izbruhom koronavirusa in naš sogovornik je že od nekdaj dober igralec tudi pred ekranom, ampak … "Zdaj formo zgolj še stopnjujem," se je nasmejal eden od ljubljencev navijačev Mure, ki priznava, da samostojni treningi niso zgolj rutina. "Navajen sem biti v skupini, s soigralci. To mi daje dodatni zagon, ko si sam, je vse skupaj precej težje. Psihično je zahtevno, motivacija je v precejšnji meri odvisna tudi od tega, kakšna vadba je na sporedu. Dolgi kilometrski teki mi ne ustrezajo, težko se pripravim na njih, ampak hkrati se v vsakem trenutku zavedam, da brez tega ne gre. Veš, da moraš. In odideš opraviti, kar je treba, vendar res že močno pogrešam skupne treninge na igrišču. Pogrešam nogomet, žogo, druženje s soigralci. Prav tako kot nekatere rituale, ki so bili v normalnih okoliščinah nekaj samoumevnega. Denimo jutranjo kavo v priljubljenem lokalu."
Je morda že tako hudo, da so se tekme naselile v sanje. Ali pa mogoče vzkliki uradnega napovedovalca v Fazaneriji v navezi s polnimi tribunami po doseženem golu, ko na stadionu odmeva "A-ma-dej Ma-ro-ša" … "Ha, ha ... Ne, tako hudo še ni, seveda pa si neizmerno želim in upam, da bo to mogoče slišati čim prej."
UPAM, DA BOM IGRAL NOGOMET
Kot je znano, je njegova družina največji slovenski pridelovalec industrijske konoplje na 30 hektarjih kmetije, ki premore 150 hektarjev obdelovalnih površin. Amadej se je kakopak povsem posvetil nogometu, medtem je tudi zapustil domače Melince in s svojo izvoljenko živi v Odrancih, toda zdaj, ko ima časa na pretek, bi ga oče Aleš bržčas lahko 'izkoristil' za kakšno opravilo. "Ravno zdaj je obdobje, ko s konopljo ni pretirano veliko dela. Na mojo srečo," se je nekoliko bolj po tiho nasmehnil 26-letni napadalec. "Saj še vedno priskočim na pomoč, če je kaj nujnega. Tudi med sezono. Če je treba kaj urediti, kam skočiti, to vedno storim. Ampak to se ne dogaja ravno pogosto." V nadaljevanju nas je poučil, da je najbolj naporno junija in julija, ko je na vrsti žetev. "Kdaj natančno, je odvisno od sorte konoplje, dejstvo pa je, da je dela zares veliko. Ogromno. Od zgodnjega jutra do večera."