Olimpija je tekmo začela, kot se proti papirnato tako skromnemu nasprotniku spodobi. A bolj kot je tekel čas, bolj se je v Ljubljančane naseljeval tisti duh stalnih evropskih neuspehov. In vse večji pritisk, ki ga je ta duh prinesel s seboj. Bilo bi drugače, če bi po dobre četrt ure zeleno-beli dobili 11-metrovko - in lahko bi jo -, a namesto tega je sodnik pokazal simuliranje in rumeni karton. No, zato pa se je drugače odločil na začetku drugega dela, a v korist Latvijcev.
Nekdo je v šali dejal, da je Mariboru po veličastni sredini zmagi na Islandiji za popolno veselje manjkalo le še to, da bi Denis Šme zagrešil penal na škodo Olimpije. In ga je res. Prepozno je izpustil nasprotnika, sodnik je zelo hitro zapiskal in pokazal na belo točko. S katere so bili gostje zanesljivi. Tisti duh se je še okrepil, pritisk prav tako, a Safet Hadžić je delal vse za to, da bi svoje varovance pošiljal čim bolj množično in čim bolj organizirano v napad.
Bolj so nizali nezaključene akcije kot priložnosti, toda pritiskali so, imeli so izrazito pobudo in tudi več kot zasluženo izenačili, ko je deset minut pred koncem zadel Boakye. In olimpija je takoj krenila po nov zadetek, za vsaj minimalno prednost namesto minimalnega zaostanka pred povratno tekmo v Rigi. Toda tisti duh se ni pustil odgnati. Namesto Ljubljančanov so z norim strelom prek glave v 88. minuti zadeli gostje. Za polom. Za potom. No, ne povsem.
Olimpiji je ostalo še moči, še volje, še želje. Kljub vsemu. Krenila je, poskušala in bila takoj nagrajena. Luka Menalo je z glavo zadel tako hitro, da je ostal še ves sodnikov dodatek, s tem pa čas za nove napade, nove priložnosti. Takoj so se zgodile, toda ... Tisti duh. Saj ne boste verjeli. Olimpija je krenila v napad s kar sedmimi minutami sodniškega podaljška, namesto zadetka za minimalno zmago pa po hitrem protinapadu prejela še en gol. Da, prav ste prebrali.
