Nekdanji mladi slovenski reprezentant zares nima sreče. Komaj je za seboj pustil poškodbo gležnja, ki ga je z igrišč oddaljila za vse leto in s katero se je tako dolgo ubadal, da je skorajda že padel v depresijo, že se je znova poškodoval. Tokrat ni nastradal gleženj, tokrat je nastradalo koleno. In Denis Šme, ki bi se moral že v četrtek pridružiti svojim soigralcem na tradicionalni večerji Maribora pred začetkom priprav, bo moral znova na operacijo. In vnovič ga čaka mučno, dolgotrajno okrevanje. Še drugič v dveh letih.
Njegovo razpoloženje je tako v teh dneh po pričakovanjih na psu, čeprav je, kot pravi sam, že precej boljše, kot je bilo takoj po poškodbi. »Že eno leto sta bila moja partnerka Rebeka in moj sin prikrajšana za partnerja in očeta, saj mi je bilo zelo težko, ko sem se boril s poškodbo. A stala sta mi ob strani. Zdaj bomo kot družina na novi veliki preizkušnji, toda verjamem, da jo bomo uspešno preskočili,« nam je včeraj v telefonskem pogovoru Šme razkril vidik, ki ga pri nogometaših velikokrat pozabimo. Da ob njihovih poškodbah trpijo tudi njihovi najbližji.
Gliha se je po prekršku odzval skrajno neprimerno
Osrednji branilec Maribora, ki lahko igra tudi na položaju desnega bočnega branilca, je v pogovoru posebej za naš in vaš časnik izlil dušo in priznal, da je bil v zadnjih dneh v čisto pravi agoniji. Najprej je opisal, kako je do poškodbe sploh prišlo. »Ko bi se vsaj zgodilo na pomembni tekmi. Tako pa se je zgodilo na vsaj za nas povsem nepomembni, v zadnjem krogu proti Ankaranu, ko smo že imeli zagotovljen obstanek v ligi, tri dni kasneje pa nas je čakal pokalni finale z Olimpijo ...« je začel Šme, ki ga je s prekrškom zaustavil Erik Gliha. »Ne zamerim mu, ni moj sovražnik številka ena zaradi tega, kar je storil. Toda po prekršku je reagiral skrajno neprimerno. Zmerjal me je, naj vstanem in zakaj kričim. Tudi po tekmi me ni poklical ne on ne kdorkoli iz Ankarana. Bilo bi lepo, če bi me, a to ni moj problem,« je dodal Šme.
Kot pravi Šme, je v prvem trenutku mislil, da se ni zgodilo nič posebnega. »Nisem imel občutka, da mi je počila križna vez. Ne vem, mogoče si samo nisem želel priznati, da je nekaj hudo narobe. A ni bilo poka, ni bilo ostre bolečine, ki naj bi spremljala takšno poškodbo. Tudi koleno mi ni takoj oteklo. Vendar naš fizioterapevt je takoj vedel, da je nekaj hudo narobe, čeprav mi tega ni želel povedati,« je opisoval nesrečni branilec in priznal: »Tista noč po tekmi je bila najhujša v mojem življenju. Čakanje na magnetno resonanco naslednji dan, upanje, da ni nič hudega. V glavi se ti vrti 100 filmov. Nato sem v ponedeljek odšel na magnetno resonanco v Rogaško Slatino in imel sem dober občutek. 'Pa ja ni šla križna vez, zdržala je! Zagotovo je zdržala,' sem si govoril …«
Poklical sem 100 številk, da bi se prepričal
A sledil je šok ...
