Vse skupaj se je začelo z naslovnico športnega dnevnika Ekipa SN v petek, 17. februarja, torej deset dni pred začetkom spomladanskega dela prvenstva, v katerega sta Maribor in Olimpija krenila z istega izhodišča – točkovno izenačena in v enakovrednem položaju za naslov državnega prvaka. Analizirali smo zimski prestopni rok oziroma menjave igralcev pri Olimpiji in ocenili, da bodo ob koncu prvenstva odgovorni možje pri Olimpiji lahko samo – ali zmagovalci ali poraženci, ali junaki ali bedaki.
Toda ta naslovnica je pri predsedniku ŠD NK Olimpija Ljubljana sprožila pravi revolt, verjetno celo gnev in v tistem trenutku je prekinil vso komunikacijo med ŠD NK Olimpija in športnim dnevnikom Ekipa SN. In kaj je bila posledica tega? Posledica tega je bila kolumna Ekipinega novinarja Andreja Miljkovića (še enkrat si jo lahko preberete na tej povezavi) nekaj dni pozneje, ki pa je, kot kaže, pri ameriškem poslovnežu srbskega rodu dokončno izbila dno soda, na katerem je sedel. Predsednika Olimpije je pisanje, ki ga je sprožil sam, tako prizadelo, da se je odločil za tožbo.
»Nič nenavadnega,« boste rekli. Drži. Za medijsko hišo ali časopis kjerkoli po svetu so tožbe del posla (vprašajte slovenske politike, kolikokrat so tožili kakšno medijsko hišo) oziroma tveganje, ki ga morajo sprejeti. Toda predsednik Olimpije se ni odločil, da bo tožil medijsko hišo, Ekipo SN, odgovornega urednika ali novinarja, ki je opravljal svoje delo za časopis, ampak se je odločil, da bo tožil Andreja Miljkovića kot posameznika, kot občana, kot državljana Republike Slovenije. Odločil se je, da bo tožil Andreja Miljkovića, ker naj bi imel osebno nekaj proti njemu oziroma naj bi namerno žalil predsednika Olimpije.
Poskus ustrahovanja in discipliniranja
Predsednik Olimpije se je torej lotil novinarja edinega slovenskega športnega dnevnika, kar je seveda eden od poskusov cenzuriranja svobode tiska in izražanja. Najvišja listina naše države – Ustava Republike Slovenije – v svojem 39. členu govori o svobodi izražanja (citiramo): »Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.« Seveda ima predsednik Olimpije pravico tudi do tožbe, a slovenska ustava mu v 40. členu zagotavlja pravico do popravka in odgovora, česar pa ni izkoristil. Zakaj? Ker morda ni imel odgovora na zapisano ali ker morda ni našel pravega popravka za napisano?
Predsednik Olimpije se je torej odločil tožiti človeka osebno, za nekaj, kar je opravil kot delovno obveznost. Logika, izgubljena nekje v vesolju? Tožbo je novinarju Ekipe SN poslal na domači naslov. Očitno je živel v prepričanju, da se bo ustrašil, da bo pokleknil, da bo s tožbo psihično izčrpal človeka, ki je opravljal svoje novinarsko delo in poslanstvo. Očitno je bil (ali je) predsednik Olimpije prepričan, da je slovensko novinarstvo na tako nizki ravni, da se novinarji ob pritisku veljakov zlomijo, ker ostanejo sami in povsem nebogljeni.
Seveda se je zmotil (tako kot se je pri svojem delu v Olimpiji večkrat zmotil, kar je predsednik kluba sam večkrat priznal), še enkrat se je zmotil. Za časopis Ekipa SN je tožba proti novinarju, četudi zasebna, popolnoma enako, kot če bi kdorkoli tožil lastnika medijske hiše, medijsko hišo, medij, odgovornega urednika ali pa vse skupaj. Naš novinar seveda ni ostal sam in ima polno podporo vseh služb medijske hiše, ki so se (in se še bodo) spoprijele s plazom, prepričani smo, povsem zgrešenih obtožb.
Bedak
Ključna beseda tožbe predsednika Olimpije ali gospoda s stalnim prebivališčem v Portsmouthu (zanimivo, da ima Milan Mandarić kar nekaj naslovov, na katerih prebiva – v različnih dokumentih –, v nekaterih prebiva v Angliji, v drugih v Kopru, v tretjih že v Ljubljani ...) je »bedak«. Tožba predsednika Olimpije proti novinarju Ekipe SN temelji na zapisanem: »Če bosta po vsem tem proti povsem mirnemu, nedotaknjenemu, za mnoge celo podhranjenemu Mariboru ostala praznih rok (pozor, v luči celotne pomladi, nikakor ne zgolj sobotnega derbija), bosta bedaka.
In to lahko zapišem še nekajkrat ter sprožim še nekaj podobno neprimernih, grotesknih, zablojenih in povsem zgrešenih izjav za javnost, kot jih je Olimpija v svet poslala v petek zvečer. Ste pripravljeni? Bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka, bedaka.« Tožnik je tak zapis označil kot »protipravno ravnanje, saj gre za samovoljni, nedopustni, osebni napad toženca na tožnika. Toženec v omenjenem članku za to, da je tožnika označil za »bedaka«, ni navedel objektivno razumne obrazložitve, še več, toženec ni navedel prav nobene obrazložitve.«
Znati brati ne pomeni razumeti
Morda je za vse skupaj krivo to, da predsednik Olimpije slabo razume slovenski jezik? Morda je za vse skupaj krivo to, da so ljudje, ki so mu prevajali članek (članke) iz Ekipe SN, namerno poudarjali določene besede, jih vzeli iz konteksta? Morda pa ljudje, ki so predsedniku kluba prevajali članke iz Ekipe SN, niti sami niso razumeli besed, ki so bile zapisane? Vse je mogoče, kaj je res, pa ve le predsednik ljubljanskega zeleno-belega kluba.
Vse skupaj se je začelo in potem nadaljevalo v tožbi z besedo bedak. Besedna zveza »od junaka do bedaka« ali »junaki ali bedaki« je v slovenskem jeziku uporabljena precej pogosto. Tudi v medijih je ta besedna zveza uporabljena precej pogosto. Na spletnem portalu Siol.net so recimo 12. februarja 2016 objavili članek z naslovom »Peter Prevc ve, kako kratka je pot od junaka do bedaka«. Ali je zaradi tega Peter Prevc osebno tožil avtorja članka? Ne. Pa bi ga po Mandarićevem mnenju lahko, saj bi Peter lahko postal bedak, če bi recimo izgubil veliki kristalni globus tisto izjemno sezono 2015/16.
Seveda Peter ni mislil, da ga ima novinar dobesedno (tako kot piše v Slovarju slovenskega knjižnega jezika) za bedaka, za omejenega, neumnega človeka. Peter Prevc je razumel, da je novinar z besedno igro hotel poudariti, da bo poraženec ali zmagovalec. Slovenski skakalni junak razume slovenščino in jezikovne igre. In v slovenskih medijih je bilo v zadnjih letih cel kup naslovov, da ne govorimo o zapisanem v člankih, z besedno zvezo »junak in bedak« (Večer, Dnevnik, Delo, Primorske novice, 24ur ...). Milana Mandarića je razkačila naslovnica Ekipe SN »Ali junaki ali bedaki«. In videl je samo besedo bedak. Zakaj pa ne besede junak? No, tudi na to ima odgovor on sam, in to je bilo še eno od vprašanj, ki smo mu jih želeli zastaviti, pa v klubu ne čutijo potrebe po intervjuju.
Psihične bolečine
Mandarić od novinarja Ekipe SN poleg običajnih stvari (popravki, objave opravičila v časopisu in na spletu) zahteva tudi denarno odškodnino za duševne bolečine, ki jih je doživel zaradi razžalitve dobrega imena in časti. V tožbi proti našemu novinarju je zapisano, »da tožnik čuti tesnobo, strah, napetost, muči ga nespečnost, počuti se ničvrednega, ima občutek zaznamovanosti, izoliranosti, nemoči, je črnogled, depresiven, utrujen, brezvoljen, pojavili pa so se tudi telesni simptomi – glavoboli, bolečine v prsnem košu« ...
V članku je Mandarića zmotilo tudi to, da je novinar zapisal, da bo kmalu star 80 let (8. septembra bo star 79 let), česar ne razumemo najbolje. Seveda mu želimo, da bi dočakal visoko starost in še dolgo užival polno življenje, pa čeprav se nam zdi, da so nekatere stvari, ki jih je opisal kot težave, pri tej starosti bolj običajne kot ne. Za psihične težave zaradi članka Ekipinega novinarja je zapisal tudi izoliranost, pa vendar so ga ljudje večkrat opazili v veliki družbi z različnimi ljudmi obeh spolov, kako na polno uživa življenje (hvala bogu, da je tako, in seveda mu to iz srca privoščimo) brez vidnih znakov psihičnih bolečin, kot so tesnoba, strah, napetost, ničvrednost, nemoč, črnogledost ...
Zasebno življenje Milana Mandarića se nam zdi njegova osebna stvar in o tem nikoli nismo pisali, pa čeprav njemu ljubi angleški mediji počno ravno to. O Milanu Mandariću smo pisali vedno in samo v povezavi s športom oziroma Olimpijo (prej s Koprom). Ker smo športni časopis, je to naša dolžnost in naši bralci pričakujejo, da pišemo o tem. Včasih smo junaki, včasih pa bedaki. Včasih zmagamo in naredimo dobro zgodbo, včasih pa se nam kakšna stvar tudi ne posreči in smo bedaki. Pa ne neumne, omejene osebe, da se razumemo.