Večina gre seveda z roko v roki s tem, kar ekipa dosega na zelenicah. Če zmaguje, dobro nastopa v Evropi in hkrati osvaja lovorike, bo zavladala vsesplošna evforija, kar se bo kakopak odražalo tudi na obiskanosti domačih tekem. Ko ni rezultatov … , hja, potem je tudi vse drugo bolj klavrno.
Za Olimpijo bi težko trdili, da je uspešen nogometni kolektiv. Nekoč je zagotovo bila, pred toliko in toliko desetletji je bila paradni konj slovenskega nogometa. Še ob osamosvojitvi je bila nekaj razredov nad vsemi. Tedaj so bile zmage z več goli prednosti nekaj samoumevnega. Takrat se je zdelo, da imajo v Ljubljani nogometni kolektiv, ki stoji na tako zdravih temeljih, da se nikdar ne bo sesedel sam vase.
Olimpija je ob lanskem obisku Chelseaja s prodajo vstopnic zaslužila 240.000 evrov, vsi drugi domači obračuni v tej sezoni pa so zmajem prinesli zgolj 55.000 evrov.
A za simpatično fasado se je skrivala gnila notranjost, ki se je ni dalo prikrivati v nedogled. In zgodilo se je, kar se je. Z mrkom Zidarjeve Olimpije se je v Ljubljani začela pisati čisto prava športna žalostinka, ki ji še vedno ni videti konca. Že res, da so zanesenjaki in tisti, ki jim nikdar ni bilo vseeno, na pogorišču začeli pisati novo zgodbo, toda začetni optimizem je kmalu izginil in danes sta pesimizem in obup vse, kar druži navijače Olimpije.
Teh je, o tem smo prepričani, še vedno ogromno, toda zaradi takšnih in drugačnih razlogov so se poskrili v luknje, umaknili v svoj mir, kjer se poskušajo kar najmanj obremenjevati s tem, kar je nastalo iz njim ljubega kluba.
Kdo je kriv, da je Olimpija tudi za slovenske razmere postala zgolj povprečen klub in nič več, je večplastna problematika. Krivdo je težko obesiti na vrat zgolj ene osebe, saj je bilo kar nekaj takšnih, ki so prispevali svoj delež k propadu. Kdo je v tem trenutku tisti, v katerega je uperjenega največ gneva, pa kakopak ne gre izgubljati besed. Izet Rastoder med navijači Olimpije resnično ni priljubljen, lahko bi rekli, da je že zdavnaj izgubil vso kredibilnost. Treba pa se je vprašati: bi zmaji sploh še brcali, če ne bi bilo bogatega poslovneža?
Vsekakor drži, da je "kralj banan", kot so mu nekateri nadeli vzdevek zaradi posla, s katerim se ukvarja, pomagal ohraniti Olimpijo pri življenju. Toda hkrati drži tudi to, da jo je s svojimi številnimi spornimi, nelogičnimi in tudi napačnimi potezami spravil v sila neugoden položaj. Letu brez Evrope grozi še eno leto brez mednarodnega udejstvovanja, bitka za naslov je vsako sezono bolj oddaljena. Nadarjeni mladi Ljubljančani so že zdavnaj raje začeli odhajati v druge klube, kar ne preseneča, če se mladi zmajčki po treningih in tekmah preoblačijo kar v avtomobilih, saj garderob preprosto nimajo.
Tudi nekdo, ki zablesti v 1. SNL, bo precej raje odšel v Maribor ali kamorkoli na tuje kot pa v Olimpijo, ki je bila nekoč največji magnet za vse nadarjene Slovence. Skratka, marsikaj je narobe. O tem govorijo rezultati, a še nekaj – tribune.
RUDAR PRINESEL 189 EVROV
Uradna statistika sicer pravi, da si je domače tekme Olimpije letos ogledalo 24.950 ljudi oziroma v povprečju slabih 1600 na obračun. Kar, roko na srce, ni katastrofalna statistika. Še vedno je Olimpija druga na lestvici obiskanosti, več gledalcev je imel doslej le Maribor; a občutno več – 63.800. Prav zaradi večnih derbijev z Mariborom je tudi obisk Olimpije statistično precej boljši, večina preostalih domačih tekem je namreč v Stožice privabila zgolj peščico. Temu primeren pa je bil tudi zaslužek.
Po naših informacijah je Olimpija v tej sezoni s prodajo vstopnic zaslužila 295 tisoč evrov, kar kakopak ni malo, a je hkrati res, da je v celoten znesek vključena tudi prijateljska tekma s Chelseajem. Za obisk Londončanov, ki je v Ljubljani povzročil eno redkih nogometnih evforij v zadnjem desetletju, so Rastoder in sodelavci prodali kar 15.500 vstopnic in tako zaslužili astronomskih 240 tisoč evrov. Da se torej da, je jasno; le ljudem moraš nekaj ponuditi. Če že ne kakovosti in uspehov, pa vsaj pravega nasprotnika. Kar je – žal – v tem trenutku tudi vse, s čimer lahko Olimpija privabi ljudi v Stožice.
Vse preostale domače tekme skupaj so prinesle občutno manj od "cirkusa"; če lahko tako opišemo tisto prijateljsko tekmo s Chelseajem, ki je bila odigrana, ko se je sezona že začela. Še največ dobička je imela Olimpija s prvim letošnjim derbijem, ko je s prodajo vstopnic zaslužila 24 tisoč evrov. A že naslednji derbi, ki je bil odigran en mesec kasneje, je prinesel pol manj – 12 tisoč evrov.
Več kot tisoč evrov dobička s prodajo vstopnic so imeli Ljubljančani še na tekmah z Rudarjem (avgust 2014) in Celjem (november 2014). Vse druge so prinesle drobiž, v oči pa še zlasti bode marčevska tekma z Rudarjem, ko so vstopnice v blagajno prinesle pičlih 189 evrov!
Zdaj v Stožice prihaja Celje, kar bo za Olimpijo ključna tekma, a vprašanje je, kolikšna bo podpora, ki je bo deležna domača zasedba. Do sredinega večera je bila namreč po naših informacijah prodana ena samcata vstopnica! Da, nismo se zmotili – ena!
Klubu je prinesla "vrtoglavih" 5,38 evra. No, kljub temu je bilo do sredinega večera izdanih nekaj več kot 200 vstopnic, kar torej govori o tem, kako Olimpija v zadnjem času privablja ljudi v Stožice – tako, da jim za to ni treba plačati. Verjetno ste tudi vi že naleteli na kakšno, saj jih podarjajo tako rekoč na vsakem koraku. To pa je, jasno, tudi edino pravilno; ljudi je nekako treba privabiti na tekme. Toda žal prav obisk govori, da brezplačnim vstopnicam navkljub zanimanje za Olimpijo morda še nikoli ni bilo na nižji ravni.
Ob tem je zanimivo še nekaj. Če je Olimpija v tej sezoni z vstopnicami zaslužila 295.000 evrov, če je Mestna občina Ljubljana z dvema nakaziloma novembra lani in januarja letos prispevala slabih 410.000 evrov ter če so zmaji še nekaj zaslužili s prodajama Bobana Jovića in Nika Omladiča, potem skorajda presežemo milijon evrov, kolikor naj bi po nekaterih informacijah tudi znašal sezonski proračun kluba.
Če to drži, potem lahko mirne vesti (a tudi malce "pavšalno", da ne bo pomote) zaključimo, da lahko Olimpija očitno preživi kar sama in si ji za životarjenje, kakršnemu smo priča, sploh ni treba sposojati denarja. Denimo od svojega predsednika, ki naj bi trdil, da je dolg do njega že presegel štiri milijone evrov.
