Sobotno gostovanje pri vijoličastih klavrne statistike ni izboljšalo, ampak v tem trenutku je to najmanj pomembno. Kar šteje, je naslednje: Olimpija je dokončno potrdila, da dobre igre v tej sezoni niso zgolj plod naključja.
Pred tekmo smo nogometaše ljubljanskega kluba pozvali, naj končno le dokažejo, ali so iz pravega testa ali ne. Zapisali smo, da so nekateri že pokurili ves kredit, ki so ga imeli, da so prišli do točke, ko naj ali zablestijo ali se poslovijo in mesto, ki ga odžirajo, prepustijo drugim.
Težko je govoriti o tem, ali bi se lahko vmešali v boj za prvaka. To si želim, imamo vodstvo in igralce za to, a je do konca še zelo daleč.
Morda smo bili malce neizprosni, ampak po petih letih nizanja bridkih razočaranj nam drugega niti ni preostalo. Generacije se marsikje pomni po uspehih, v Ljubljani so zaznamovane le z neuspehi. Uspehov pač ni. Oziroma jih ni bilo že celo večnost. Enkrat se bo verjetno spremenilo tudi to. Ampak kdaj? Koliko jih bo osivelo, preden bo pokal spet prišel v prestolnico? Tudi danes odgovora na to jasno nimamo, smo pa pri risanju takšnih in drugačnih morebitnih scenarijev postali precej bolj optimistični.
Razlog za to so nam ponudili nogometaši sami. Z zrelo predstavo v Ljudskem vrtu. Z igro, ki je bila na trenutke osupljiva. S potezami, ki so smisel nogometa. Z lahkotnostjo, ki je v igri Olimpije res nismo bili vajeni. Drži, v 91. minuti prejeti zadetek je pokvaril končni vtis. A ocena je vseeno odlična. Presenetljivo odlična. "Demonstrirali smo, kakšna mora biti današnja Olimpija," je eden od junakov Andraž Šporar zadel bistvo s svojimi besedami.
Olimpija bi morala biti takšna. A ne enkrat na leto oziroma v času derbijev. Na vsaki tekmi mora biti takšna. Če bo, bo spodrsljajev vedno manj. Če bo, se bodo vrnili tudi gledalci. In če bo, bo vse drugače.
No, ampak ena lastovka še ne prinese pomladi. Za Olimpijo je vendarle šele 11 od 36 prvenstvenih tekem v tej sezoni. Manj kot tretjina. Zato bo največja napaka, če bodo v Stožicah zaplavali visoko med oblake. Da, drži, predstava v Ljudskem vrtu je bila odlična in še enkrat: kapo dol za to! Ampak to ne sme biti vrhunec, to mora biti šele začetek.
Graditi na prikazanem je edina smiselna pot naprej. K sreči imajo v tem trenutku v Stožicah dovolj izkušenih obrazov, ki bi se morali tega še kako zavedati. Eden teh je tudi Darijan Matić, ki je v zeleno-belo ekipo vnesel ogromno izkušenj, s svojim načinom igre pa tudi čvrstosti, ki ponuja ustvarjalnim vezistom večjo svobodo v napadalnih akcijah. "Zanima nas vsaka tekma posebej, ne gledamo preveč naprej," je s pravimi besedami postregel 31-letni Matić in nadaljeval: "Ne preskakujemo ovir, ker bi se lahko kaj hitro opekli. Tekme v Mariboru, Domžalah, s Koprom v Stožicah in podobne nam morajo služiti kot smerokaz, kako je treba igrati v prihodnje. Vsekakor smo na pravi poti, kar pa je v tem trenutku najbolj pomembno."
Za konec velja poudariti še nekaj: cilj bo precej lažje dosegljiv, če bodo popustili tudi navijači. Ti so v soboto dokazali, da imajo ne glede na vse še naprej radi Olimpijo. Jasno je, da imajo pravico, da ne marajo Izeta Rastoderja, lahko zahtevajo tudi njegovo slovo. Ampak za vse bi bilo (naj)bolje, če bi nekako z njim le zakopali bojno sekiro. In se vrnili nazaj na svojo tribuno v Stožicah.