Mnogi so menili, da bo strokovnjak, ki je z Ajaxom spletel veliko čudovitih zgodb, 20-kratnega državnega prvaka znal približati najboljšim moštvom v Angliji, tisti z močnejšo varovalko za objektivnost oziroma realnost pa so vseeno poudarjali, da je v kratkem kaj takega težko pričakovati. Zato je bila za slednje prva sezona z Nizozemcem na klopi pod črto dokaj uspešna. Resda je bila njegova četa močno oddaljena od vrha, toda 3. mesto in osvojen ligaški pokal sta bila vsekakor dobra pokazatelja, da gredo določene zadeve v pravo smer. Vsak, ki mu srce bije za moštvo iz Old Trafforda, je v naslednjem tekmovalnem letu želel videti še en skok naprej, a je dočakal nekaj povsem drugega. Izpad v skupinskem delu lige prvakov in zgolj končno osmo mesto v prvenstvu sta povsem načela vero v ten Haga in še pred zadnjo tekmo sezone se je zdelo, da se ta nikakor ne more zadržati v sedlu, da je odhod torej neizbežen. Vendar pa je veliki skalp, ki ga je v finalu FA pokala vzel mestnim rivalom (ti so po besedah Guardiole po osvojenem pokalu z dvema levoma na Wembley prišli nekoliko »zmačkani«), očitno prepričal odgovorne, da nadaljujejo pot z njim.
»Pred mojim mandatom klub šest let ni osvojil lovorike. Odkar pa sem prišel na Otok, jih je več osvojil le Pep Guardiola,« je takrat resnično ozek vidik, ki mu je govoril v prid, predstavil ten Hag ter hkrati dodal, da so s fanti še enkrat dokazali, da lahko premagajo vsakogar. No, če predstavimo drugo plat medalje ter izpostavimo, da so ti od začetka lanske sezone kar 22-krat izgubili, bi bili verjetno precej bližje resnici, če bi zapisali, da lahko vsi premagajo Manchester United.
»Vsak, ki gleda njegove tekme, pride do zaključka, da ti igralci premorejo več kakovosti, kot je videti na igrišču. Zagotovo bi morali biti višje kot na 14. mestu, verjetno sodijo celo v šesterico najboljših,« je kritiko na račun zdaj že nekdanjega stratega rdečih vragov oblikoval Gary Neville. In ker se tudi drugi niso mogli otresti občutka, da ta ekipa ne izpolnjuje pričakovanj oziroma da je celo dosegla novo dno, je bil razhod s ten Hagom edina logična rešitev.
A čeprav se je zgodilo le neizbežno, so številni trenerji, ki bi jih bilo sicer precej zmotno označiti za njegove nekdanje konkurente, do njega pokazali veliko empatije: »Žal mi je zanj, saj ima veliko znanja. To je krut posel, za razliko od zdravnikov, učiteljev in arhitektov, mi nimamo zagotovil. Slabi rezultati bodo odnesli vsakega od nas,« pravi Pep. »Žalostno je, ko nekdo od nas izgubi službo. Erik je veliko stvari spremenil na bolje, osvojil dve lovoriki in nasploh pokazal, da je izvrsten v tem, kar počne,« bo denimo dejal Mikel Arteta. Še najbolj iskreno pa je z njim sočustvoval Arne Slot: »Ker je moj rojak, me je ta novica še toliko bolj pretresla. Vsak Nizozemec, ki spremlja ta šport, ve, kako dober strateg je.«
Po teh komentarjih so se na socialnih omrežjih hitro pojavile šale, da ni prav nič nenavadnega v tem, da omenjeni možje obžalujejo ten Hagov odhod, saj da jim slovo nekoga, ki jim ni bil zmožen slediti in ki jim ni bil kos, nikakor ne gre na roko. In morda je 54-letnik, ki je v dveh letih zapravil okoli 600 milijonov evrov, res pogorel na celi črti in povsem izgubil kompas, toda tovrstne zbadljivke so na nek svojevrsten način dejansko celo neutemeljene spodbude na račun Manchester Uniteda.
Predpostavljajo namreč, da bi stik z najboljšimi lahko ujel nekdo drug, kar pa se, roko na srce, ob pogledu na trenutni kader rdečih vragov, ne zdi ravno realno. Kakorkoli, v ten Hagove čevlje bo stopil širši nogometni javnosti dokaj neznani Ruben Amorim. Ker še nima izkušenj z najvišje ravni, skepticizma seveda ne manjka. »Menim, da bi moral to delovno mesto, še preden je postal selektor Anglije, zasesti Thomas Tüchel. Ruben se je na Portugalskem zelo izkazal, ima karizmo, a to ničesar ne zagotavlja,« meni Paul Scholes.
