Letošnja podelitev zlate žoge, najbolj laskave nagrade v svetu nogometa, bo še dolgo odmevala. Ne toliko zaradi zmagovalca, temveč zaradi odziva poražencev. Vse do ponedeljkovega popoldneva je namreč veljalo prepričanje, da bo šel naslov v roke zvezdnika Reala, Viniciusa Jr., ko pa so bile vedno glasnejše govorice, da bo nagrado osvojil španski virtuoz, pa se je celotna ekipa Reala odločila bojkotirati prireditev. A dovolj o bridkih poražencih, vso slavo bi moral požeti Rodri, ki je v zadnjih dveh letih nepogrešljivi motor ekipe Manchester Cityja, prav tako pa tudi španske reprezentance, ki je letos poleti osvojila naslov evropskega prvaka. Je tudi nogometaš, ki je dosegel edini zadetek v finalu lige prvakov, ki ga je City v sezoni 2022/2023 osvojil prvič v svoji zgodovini. O tem dosežku so sanjali vse od leta 2008, ko so klub prevzeli bogataši iz Združenih arabskih emiratov, še posebej pa od leta 2016, ko je vodenje prevzel Pep Guardiola, specialist za največje klubsko tekmovanje.
Španski vezist Rodri nikakor ni eden od tistih nogometašev, ki bi polnili naslovnice s svojim ekstravagantnim vedenjem in pestrim zasebnim življenjem. Vse, kar želi povedati, pove na nogometnem igrišču. Vedno miren, izjemno nogometno inteligenten igralec, ki se odlično znajde v majhnem prostoru in za katerega bi lahko brez trohice pretiravanja zapisali, da je bil ob zgodovinskem trojčku Cityja v sezoni 2022/2023 pomembnejši od moža z 52 zadetki, Erlinga Haalanda.
Ko se je Rodri leta 2019 iz madridskega Atletica preselil v premier ligo, še zdaleč ni kazalo na to, da bo postal ključni nogometaš Cityja. To še zdaleč ni nekakšna zgodba o »instant« uspehu. Tako kot Rodrijeva celotna življenjska zgodba je tudi to zgodba o odrekanju, trdem delu in izjemnem talentu. Slednji ni bil nikoli sporen, a nekako so ga ob prihodu v Anglijo vrgli v vodo, zaigral je tik za napadalcem, a nobeden od njih ni tako uspešno pritiskal na nasprotnikova vrata, zato so bile predvsem pri protinapadih izpostavljene vse Rodrijeve slabosti. A v zadnjih dveh letih in pol je postal zvezdnik premier lige, čeprav je treba pri njegovi igri pogledati veliko globlje kot le na razpredelnico zadetkov in asistenc. Je nogometaš, ki je po izgubljeni posesti svoje ekipe največkrat dobil žogo nazaj. Je nogometaš, ki se je najbolje znašel pod pritiskom in ki je na prigovarjanje svojih soigralcev zdaj veliko pogumnejši in samozavestnejši tudi pri strelih na gol. Z njim so povezani tudi številni ključni trenutki: trenutek, ko je rešil žogo na golovi črti proti Liverpoolu, pa zmagoviti zadetek proti Arsenalu, vse to so njegovi pomembni koščki, ki so sestavljali Cityjev zgodovinski mozaik. In ob tem se lahko upravičeno vprašamo: kje bi bil City brez Rodrija?
Ker ni bil dovolj telesno pripravljen
Čeprav gre za enega najbolj vročih in najboljših nogometašev v Evropi, pa njegova življenjska zgodba ne bi mogla biti manj bleščeča; ne, kar zadeva nogometne dosežke, pač pa blišč in pojavljanje na družbenih omrežjih ali pa kontroverzno zasebno življenje. Je pravo nasprotje na primer Neymarja, ki se večkrat znajde na tabloidnih straneh kot pa na posnetkih najlepših trenutkov tekem. Osemindvajsetletni vezist je bil rojen v Madridu, svoje kariere pa ni začel pri Realu, temveč pri Atleticu, in sicer pri enajstih letih. A ko je dopolnil sedemnajst let, so se mu odpovedali, ker telesno ni bil dovolj močan, da bi ugodil standardom Atletica. Na drugi strani so ga odprtih rok sprejeli pri Villarrealu, kjer je najprej nastopal za rezervno ekipo, decembra 2015 je prvič zaigral za prvo ekipo v kraljevem pokalu proti Huesci, nekaj tednov kasneje pa prvič tudi v španskem prvenstvu.
Od tega trenutka je šla njegova pot strmo navzgor. A čeprav je v dresu Villarreala postal eden najbolj prepoznavnih nogometašev v španskem prvenstvu, se v njegovem zasebnem življenju ni veliko spremenilo. Rodri je kot član odlične španske ekipe še vedno živel v študentskem domu, saj ni želel zamuditi predavanj. To, da je profesionalni nogometaš, ga ni nikoli odvrnilo od študija ekonomije, ravno nasprotno. V njegovem življenju je bil nogomet dolgo na drugem mestu, izobrazba pa na prvem. Vsa njegova družina se je namreč zavedala, da je življenje nogometaša pogosto tvegano in nepredvidljivo, še posebej po izkušnji, ki jo je imel v najstniških letih pri Atleticu.
