Prvi je kariero končal v Sloveniji, kjer še vedno živi - v Mariboru. Prav s štajersko prestolnico ga veže pomemben del življenja, saj je sredi devetdesetih celo oblekel vijoličasti dres, približno deset let pozneje pa je še kot trener sedel na mariborsko klop. Zanimivo: igralsko pot je končal v Ljubljani, bi je del legendarne zasedbe, ki je na pogorišču stare Olimpije pomagala pri začetnih korakih NK Bežigrada oziroma današnje Olimpije.
Milko Đurovski, ki je v Sloveniji kot igralec in trener deloval že v več klubih, je v času nekdanje države prah dvignil predvsem s prestopom iz Crvene zvezde v Partizan, po odhodu v tujino pa zablestel v dresu nizozemskega Groningena.
Njegov brat Boško je v enem od intervjuju močno zatresel regijo z razkritjem, da z bratom v resnici sploh ne bi smela imeti priimka Đurovski. Krivec naj bi bil celo Tito oziroma jugoslovanska oblast. "Pravo ime najine družine je bilo Stojanović, po mami pa Petrović. A najin dedek Nikola je bil zadnji, ki je nosil ta priimek. Ko sta se starša preselila v Makedonijo, se je namreč marsikaj dogajalo. Bili so pač takšni časi. Tito in njegovi pomočniki so vršili pritisk na priseljence v Makedoniji, češ naj si spremenijo priimek, tako da se ta konča na-ski. Ker je bil najin pradedek Đuro, sta starša privolila v priimek Đurovski," je razlagal Boško.
Oče Milka in Boška je rojeni Beograjčan, na začetku druge svetovne vojne pa se je preselil v Makedonijo. Fanta se s tem nista obremenjevala in kot otroka tega niti nista vedela. O teh stvareh se na glas ni govorilo. V resnici sta torej Milko in Boško Stojanović.
Boško je še zaupal javnosti, da njun oče ni imel rad nogometa. Bil je v svojem svetu. "Ko sem mu dejal, da grem v Beograd, kjer bom igral nogomet, mi je odvrnil: 'Kaj ti bo to? Rajši ti kupim harmoniko, pa pojdi na Kalemegdan in igraj za denar.' Njemu je to ostalo od predvojnega obdobja, ko se je v Beogradu pač tako živelo."
