Ko so mu na dan njegove smrti 1. junija na finalu lige prvakov v Madridu namenili minuto molka, so nekateri dejali, da tega ne bi smeli storiti. Motil jih je namreč junaški status človeka, ki je po prvih poročilih sebe in bratranca ubil pri tem, ko naj bi po avtocesti norel s kar 237 kilometri na uro. Policija je govorila o precej preveliki hitrosti, mediji so izbrskali celo natančno številko (omenjenih 237) in obveljalo je, da je Reyes močno kršil zakon z nadvse nevarno, celo noro vožnjo.
Najbolj se je na tovrstno početje pokojnika spravil nekdanjih odlični vratar Santiago Canizares, prikimavali so mu mnogi, seveda pa niso mogli vedeti, da so edino sramotno vlogo v tej zgodbi odigrali policija in mediji. Tako namreč kažejo izsledki preiskave, ki je potekala zadnjih 27 dni in je pokazala nekaj povsem drugačnega. Namreč da je Reyes vozil znotraj okvirjev (ali le kanček nad njimi) dovoljenega, grozljive posledice nesreče pa so bile splet brutalnega naključja.
Po zanesljivih izračunih španskih sodnih izvedencev Reyes ni kriv ničesar. Na odseku z omejitvijo 120 km/h je vozi s hitrostjo med 111 in 128 - zagotovo ne nad 128, po vsej verjetnosti pa nekje na polovici omenjenih vrednosti. Zakaj torej od avtomobila, ki je s ceste zletel s precej večjo hitrostjo, ni ostalo nič? Počila mu je zadnja guma, pri tem pa je nizek, športni avtomobil s šasijo zadel asfaltno podlago in se od nje kot puščica odbil najprej v ograjo, nato pa prek nje, kjer je zagorel.
Vsi dolgujejo in dolgujemo pokojniku veliko opravičilo, še bolj žalostno pa je pri vsem skupaj še eno dejstvo, ki so ga sporočili španski sodni izvedenci. Namreč da bi enaka nesreča, ki bi se pri tej hitrosti zgodila eno sekundo (pozor, eno sekundo) pozneje minila praktično brez hujših posledic za potnike v avtomobilu. Neverjetno.