"Vsak dan govorim z njegovo družino. Bil sem z njimi le nekaj dni nazaj in bilo je težko, ker tako trpijo. Tega si nihče ne želi videti."
"Menil sem, da sem pripravljen na to, še posebej, ker sem prebrodil situacijo z očetom. Ampak videti dečka pri tej starosti, ki mora skozi to v tako dolgem in mučnem obdobju in ko vsak dan očitno zelo trpi, je nekaj uničujočega."
In se je zlomil.
"Rekel bi, da so mu ostali le še dnevi, ampak z mano bo vedno v srcu, celoten preostanek mojega življenja. Skupaj smo z družino tudi naprej, vse ostale stvari bolezen postavi v drugačno perspektivo."
"Ni dneva, ko ne bi zjutraj najprej pogledal na telefon in pomislil na Bradleyja, saj je njegova ljubezen do nogometa res najbolj pristna. To vedno vidim v njegovih očeh, ko me pogleda."
In se je spet zlomil. Priznamo, zlomili smo se tudi mi.
