Na veliko žalost imamo seveda tudi globoko v 21. stoletju kar nekaj držav ali ozemelj, ki iz tega ali onega razloga nočejo stopiti na isto nogometno igrišče ter se pomeriti drug proti drugemu oziroma druga proti drugi. Pravzaprav smo v tem pogledu naredili celo kakšen korak nazaj, kajti kot pravijo zelo ganljivi podpisi in fotografije, so celo sredi morije prve svetovne vojne vojaki na zlovešči zahodni fronti razglasili slovito božično premirje in odigrali nogometno tekmo.
Danes Azerbajdžanci brez izjeme nočejo igrati z Armenci, zato obe najpomembnejši nogometni organizaciji z željo po izogibanju nerešljivim zapletom tej želji namenoma ugodijo ob vsakem žrebu skupin za katerekoli pač kvalifikacije. Španija je po podobnem ključu dobila dovoljenje za obvezno izogibanje Gibraltarju, Armenija pa bi sicer brez težav igrala proti prej omenjenemu kavkaškemu sosedu, a jo neuradno tiščijo daleč stran od zgodovinske sovražnice Turčije, ki je nikakor ne želi srečati.
In še kdo bi se našel, o tem ste lahko trdno prepričani, sovražnosti nam pač nikoli ne zmanjka. Hkrati pa smo globoko v tretje tisočletje zakorakali tudi z nekim drug(ačn)im absurdom podobne vrste, in sicer z ozemljema, ki med seboj nista smeli igrati, čeprav sta si to neskončno želeli. Pri čemer gre, da bi bila mera polna, za ločena dela praktično iste dežele in za ločeni skupini v vseh pogledih istega naroda.
Že od nekdaj sta prisiljena oziroma sta prisiljeni organizirati ločeni prvenstvi in ločena pokala, enotnih jim vojaško mogočna soseda z brezpogojno podporo najmogočnejših velesil ne dovoli. Pravzaprav sta od njega oddaljeni približno toliko, kot je Papua Nova Gvineja oddaljena od državnega prvenstva na ravni angleške premier lige.
Sta si pa do zdaj neuspešno prizadevali celo, da bi prvak prvenstva večine dežele ali njen pokalni zmagovalec proti zmagovalcu prvenstva slavne enklave ali tamkajšnjemu pokalnemu prvaku odigral nekakšen superpokal. Kot rečeno, do zdaj, danes bo vsaj ta zid vendarle padel.
MORDA TUDI ZATO, DA BI ...
Kot so zapisali italijanski kolegi, ki jih tekma dodatno zanima zaradi trenerskega rojaka na klopi ene od ekip, bi si današnji dan zelo želel doživeti kultni urugvajski pisec Eduardo Galeano, ki je velik del življenja posvetil knjižnemu zbiranju najbolj zanimivih, najbolj prelomnih, tudi najbolj dramatičnih nogometnih dogodkov.
Na stara leta je avtor kultne El futbol a sol y sombra (knjiga žal ni prevedena v slovenščino, bi se pa naslov moral glasiti Nogomet na soncu in v senci) zelo podrobno spremljal dogajanje v Palestini in ta posebni superpokalni dvoboj med prvakom ter pokalnim zmagovalcem Zahodnega brega in pokalnim prvakom Gaze je bil tudi njegova velika želja.
Danes bi se velikemu ljubitelju nogometnega podiranja meja in pregrad ta želja uresničila, a se mu za las ni izšlo. V 75. letu starosti je umrl letošnjega 13. aprila, manj kot štiri mesece pred dnevom, na katerega je Al Ahli iz Hebrona na Zahodnem bregu pripotoval v Gazo in se pomeril z najboljšim tamkajšnjim klubom po imenu Ittihad al-Shujaiyeh.
Na Galeanovo žalost in na žalost vseh svobodomiselnih ljudi tega sveta tudi po odobritvi izraelskih oblasti, na katero so vsi vpleteni čakali več kot poldrugo desetletje zavrnjenih prošenj in mučnega odkimavanja z glavo, tudi tokrat ni šlo brez zapletov. Strogo kolesje varnostno najbolj dovršene države na svetu se je vrtelo tako zelo počasi, da so prvotni načrti padli v vodo.
Marsikdo bi rekel, da morda tudi zato, da bi organizatorjem otežili delo in jim nekoliko pokvarili praznik. Vse je bilo pripravljeno za tekmo v torek, 4. avgusta, toda Izraelci so z zadnjimi štampiljkami na zadnjih papirjih čakali do poznega ponedeljkovega večera, tako da so bili Palestinci primorani povleči vse potrebne poteze za prestavitev dogodka na današnji dan.
Zdaj pa bo s tem madežem in še z nekaterimi, zaradi katerih je sploh treba govoriti o posebnosti tega srečanja, vendarle steklo in v seštevku današnje tekme v Gazi ter nedeljskega povratnega v Hebronu bomo dobili zmagovalca palestinskega superpokala.
ZMAGA PRINAŠA NASTOP V CELINSKEM POKALU
Izrael je zaradi objektivnih okoliščin seveda član evropske nogometne zveze, medtem ko Palestina pripada azijski. Pri čemer so se vodilni možje krovne azijske organizacije postavili izrazito na stran palestinskih prizadevanj za zgodovinski superpokalni obračun in ga tudi počastili z zelo konkretno tekmovalno nagrado. Zmagovalec seštevka današnje tekme in nedeljskega povratnega srečanja se bo uvrstil v klubski pokal azijske nogometne zveze, v katerem sodelujejo najboljše ekipe iz azijskih držav v nogometnem razvoju.
HKRATI ČUDOVITO IN ŽALOSTNO
Z vsemi kontrolami in dodatnimi varnostnimi ukrepi je zasedba Al Ahlija prek sosednje Jordanije in izraelske puščave potovala ves dan, kar je bil največji civilni avtobusni premik take skupine Palestincev z Zahodnega brega v 6o kilometrov (!?) oddaljeno Gazo v zadnjem desetletju.
»Gre za tak podvig, da je težko verjeti, v katerem letu živimo. Vse skupaj je na meji verjetnega in razumljivega,« je ob tem dejal omenjeni italijanski strateg moštva iz Hebrona Stefano Cusin, zagotovo še bolj zapletena pot pa tri dni pozneje čaka moštvo iz Gaze. Še dodatno zato, ker prvak enklave prihaja iz ene od četrti, ki je zaradi domnevno izrazite prisotnosti Hamasa najpogosteje tarča izraelskih napadov in v kateri je med lanski obstreljevanjem umrlo kar 70 ljudi, od tega 13 otrok.
Hkrati pa si ob podatku verjetno lahko predstavljate tudi, kakšno je vzdušje v tej četrti, kjer stoji prizorišče današnje tekme in kjer bi si tekmo želeli v živo ogledati malodane vsi. Tako kot so si želeli ogledati imeniten sprejem, ki so ga z vsemi častmi pripravili gostujoči ekipi.
»V življenju lahko moški spremeni politično prepričanje, najde nove prijatelje ter zamenja domovino, vero in ženo, nikoli pa ne more zamenjati ekipe, za katero navija,« se glasi ena od slovitih Galeanovih izjav in po njeni logiki ljudje v četrti Shujaiyeh ne glede na vse navijajo za svoj klub.
Danes še bolj in hkrati nekoliko manj, saj je najpomembnejša zmaga, ki jo bosta obe ekipi dosegli s prvim, ne z zadnjim sodnikovim žvižgom. »Česa takega še nismo videli, to je evforija brez primere,« pravijo mednarodni opazovalci, večinoma predstavniki medijev, ki so po številu prošenj za akreditacije presegli zanimanje za marsikateri superpokal na najvišji ravni evropskega klubskega nogometa.
Je pa klasičnih športnih poročevalcev seveda bolj malo, izrazito prednjačijo kolegi s pripadajočimi snemalnimi ekipami iz vse prej kot športnih redakcij CNN-a, BBC-ja, Al Jazeere, France24 in podobnih. S stadiona Yarmouk, ki je bil prav tako žrtev prej omenjenega obstreljevanja, bodo v svet poslali sliko z dogodka, ki ga je resnično mogoče gledati z dveh zornih kotov. Čudovito je, da bo do njega prišlo. Hkrati pa zelena luč ne spremeni skrajno žalostnega dejstva, da kdorkoli potrebuje dovoljenje za nogometno tekmo.
