V vsej specifičnosti ureditve španskih klubov je Barcelona v zadnjih dneh že nekajkrat sedla za mizo tako s predstavniki torinske stare dame kot z zastopniki izjemnega mladca Paula Pogbaja, a to je bila Barcelona v prav posebnem pomenu te besede. Ponos Katalonije uradno ne nastopa v Bartomeuovem imenu, seveda pa tudi ne v Laportovem.
Predsednik, ki je vskočil po neslavnem slovesu Sandra Rosella in predvsem v tekmovalnem (o drugih je zelo težko soditi) smislu opravil fantastično delo, se je v skladu z določili upravnega odbora ter statuta kluba le nekaj dni po slavju v ligi prvakov umaknil. Postal je zgolj eden od kandidatov na volitvah, ki jih je tik pred umikom razpisal za 18. julij, in kot tak nima nič drugačnih pooblastil kot nekdanji predsednik in skrajno resen protikandidat z velikansko željo po vrnitvi v sedlo.
Tako kot poslov ne more sklepati Laporta, jih ne more niti Bartomeu, vseeno pa je Barcelona kot klub operativno sposobna in bi v teoriji (menda pa tudi v praksi) lahko celo povlekla tako pomembno in obsežno potezo, kot bi bil nakup nogometaša za praktično določenih 80 milijonov evrov z variabilnim dodatkom desetih.
Klub mora namreč v času predsedniškega brezvladja oblikovati začasni vodstveni senat, ti gospodje pa imajo skorajda popolna pooblastila in prav v njihovem imenu v teh dneh delujejo organi kluba na čelu z operativci, ki vsaj do volitev ostajajo na svojih položajih.
A ker seveda dogovor teh organov z Juventusom za prestop, ki bi se zgodil čez leto dni, v odsotnosti predsednika in njegovih najožjih sodelavcev ne bi imel pravega smisla, se postavlja vprašanje, v čigavem interesu je pritisk začasnega senata. Predvsem pa, v čigavem interesu bi bila morebitna sklenitev posla.
ON NJIH DA, ONE O NJEM NE
Glede na Laportov odziv je dvomov zelo malo. »Verjamem, da Juventus ni klub, ki bi sklepal posle s prehodnim organom. In verjamem, da takega posla ne želita skleniti tudi nogometaš in njegov zastopnik. Začasni voditelji naj opravljajo tekoče zadeve, taka naložba pa bi morala biti odločitev predsednika v pravem pomenu te besede,« pravi kontroverzni poslovnež in bolj kot ne daje vedeti, da klub trenutno deluje po navodilih svojega nekdanjega šefa.
Tako meni tudi velik del analitikov, ki se strinjajo, da bi podpis kakršnekoli zavezujoče pogodbe z Juventusom in Pogbajem pred volitvami na njih avtomatično dal prednost Bartomeuu. Če bi ostalo zgolj pri obljubi obeh kandidatov, da bosta svojo vladavino začela z zagotovitvijo večletnih uslug najbolj nadarjenega vezista na svetu, pa naj bi zadeva Pogba prednost pri glasovanju dajala Laporti.
V prvi vrsti zaradi njegovih odličnih odnosov s človekom, ki bo pri vsem skupaj zagotovo odigral izjemno pomembno vlogo. Mladega Francoza kajpak zastopa nizozemski picopek italijanskih korenin, zloglasni Mino Raiola, in prav možak, čigar varovanci na čelu z Zlatanom Ibrahimovićem so prave prestopne nočne more, je Laportov glavi adut.
Prek njega naj bi nekdanji (in prihodnji?) predsednik na vsak način skušal doseči odsotnost dogovora pred volitvami, tudi če bi nekako prišlo do dogovora med Juventusom in začasno Barcelonino oblastjo. Hkrati pa naj bi imel v rokah načelen dogovor za obdobje po volitvah in naj bi z njim vzbujal več zaupanja pri volilnih upravičencih.
Če bi Pogba po tej logiki lahko odločil (ali vsaj pomagal odločiti) volitve, pa je v vsakem primeru zelo malo verjetno, da bodo volitve odločale o klubski usodi tega izjemnega igralca. Njegovo nadaljevanje kariere pri Barci se namreč zdi relativno gotovo, če ne celo povsem zacementirano.
NAJBOLJŠA UREDITEV ZA VSE
Pod točko ena je zelo težko verjeti najbolj ekstremnim virom z najbolj ekstremnimi teorijami, ki trdijo, da je Laporta sposoben z Raiolo skleniti nekakšen ekskluziven dogovor, po katerem bi se Pogba v Katalonijo preselil zgolj v primeru njegove izvolitve, ne pa tudi v primeru zmage Bartomeua.
Taki pogledi se zdijo še najbližje znanstveni fantastiki, kajti v celotni zgodbi se predvsem ni mogoče znebiti občutka, da za Francoza obstaja le eno morje in da je le vprašanje, tok katere reke ga bo popeljal vanj. Barcelona kot institucija je že pred časom izbrala novega vladarja svoje zvezne vrste in nihče se ne bo spustil v šikaniranje tega izbora. Se ne želi spustiti in se tudi ne more.
Po stari katalonski navadi seveda želi ter lahko manipulira, lobira in še kaj, a to je tudi vse. Pogba je namreč prav tako že izbral in, kar ni nič manj pomembno, izbral je tudi Raiola. Oba sta prepričana, da je zvezdniška Barcelona z obnovljeno šampionsko podobo najboljša mogoča izbira, zato sta se Manchester City in Paris Saint Germain postavila izrazito ob stran.
Paul se vidi za Lionelom Messijem, Neymarjem in Luisom Suarezom, tam ga vidi tudi njegov zastopnik, skupaj s prihodnjim klubom pa vidijo zelo močno igralsko ter tržno navezo, ki je ne more pretrgati nič. Še toliko manj, ker ureditev najbolj ustreza tudi Juventusu. Naj je serijski italijanski prvak še tako zrasel in se okrepil, igralcev najvišjega cenovnega razreda še vedno ne more zadržati ne v svojih vrstah ne v obubožani italijanski ligi.
Pri tem pa mu logično nič ne diši bolj od dogovora s klubom, ki se to poletje ne sme okrepiti z nikomer. Nič mu ne diši bolj od dodatne sezone s Pogbajem v svoji zvezni vrsti, od počasnega načrtovanja življenja po njegovem odhodu in od zagotovljenih osemdesetih (po vsej verjetnosti pa celo devetdesetih) milijonov evrov z letnico 2016.