V osmini finala je premagala Čile, ker je ob fanatični podpori domačih navijačev imela ogromno sreče, in v četrtfinalu Kolumbijo, ker se je sicer odlična zasedba iz dežele kave vsekakor nosila nekoliko previsoko in ji je bil pričakovan uspeh proti gostiteljici mundiala preveč samoumeven. Brazilija je med štiri najboljše reprezentance lanskega svetovnega prvenstva prišla, ne da bi v resnici bila ena od štirih najboljših izbranih vrst na svetu. Bila je daleč od tega in si je na koncu verjetno želela, da bi se ustavilo pri Čilu ali Kolumbiji, namesto da se je z masakrskih 1:7 na nepozabnem polfinalnem obračunu z Nemčijo.
Morda lahko Brazilci po novem hudem udarcu tolažbo iščejo v tem. Morda je zanje vendarle bolje, da se je končalo pri Paragvaju, kot da bi do polfinala prilezli tudi na južnoameriškem prvenstvu in jo skupili proti večni tekmici in smrtni nogometni sovražnici Argentini. Kajti čeprav gavči na čelu z Lionelom Messijem, Sergiom Agüerom, Angelom Di Mario in še nekaterimi doslej (vključno s četrtfinalno zmago nad Kolumbijo) niso pokazali posebej veliko in čeprav so take napovedi v nogometu nadvse nehvaležne, o visoki argentinski zmagi preprosto ni moglo biti ter preprosto ne more biti dvoma. Celo z Neymarjem na igrišču, pa čeprav edini brazilski nogometaš v pravem pomenu tega izraza ne bi kaj dosti spremenil ne epskega potopa v Belo Horizonteju ne tokratne slike. Kaj šele brez njega, ko je Braziliji tako kot pred letom dni ostalo zgolj nekaj dostojnih branilcev (v zgodovinskem kontekstu je to paradoks vseh paradoksov) in malo, zelo malo drugega. Brez zadržkov in z vso odgovornostjo si upamo špekulirati, da bi jo Brazilija v polfinalu odnesla še neprimerno slabše, kot jo je z izpadom v četrtfinalu, razlogi za to pa so na las podobni lanskim.
DRUGA LIGA, KITAJSKA IN EMIRATI
Selecao nikakor ne spada med štiri najboljše ekipe svoje celine (kaj šele sveta), njegova zasedba je predvsem z argentinsko (a tudi še nekaterimi) preprosto neprimerljiva, kriza brazilskega nogometa pa je tako zelo globoka, kot smo v en glas ugotavljali že lani in česar ne nov selektor ne leto dni preprosto ne moreta spremeniti. V odločilnih trenutkih sobotne (oziroma nedeljske, če nanjo pogledamo z zornega kota slovenske ure) tekme je imela brazilska izbrana vrsta na igrišču nogometaša, ki je pred kratkim izpadel v drugi kakovostni razred domače nogometne scene, napadalca iz vrst kitajskega kluba in vezista, ki si kruh služi v Združenih arabskih emiratih. Morda je bila zaradi precejšnje svojeglavosti in na splošno čudnosti povratnika na mesto selektorja Carlosa Dunge ta slika nekoliko preveč ekstremna, a je glavna brazilska težava vsekakor v tem, da ni bila daleč od realne in resnične.
Če odmislimo Neymarja, ki je po vseh kriterijih (z izjemo karakternega) že nekaj časa nogometaš najvišjega svetovnega razreda, se Brazilija v smislu organiziranja akcij znajde na zgodovinsko tankem ledu, po katerem se ne bi mogla sprehajati niti vodna ptica z najbolj votlimi kostmi. Res da Willian zelo redno igra v majici Chelseaja, da je Liverpool za Firmina pravkar plačal pravo bogastvo in da bo Bayern malce manjše plačal za Douglasa Costo, toda brez dvoma gre za nič več kot koristne, delavne, neutrudne in iz več razlogov preplačane igralce brez omembe vrednih vodstvenih, organizacijskih in umetniških sposobnosti. Zelo uporabni so v močnih, že brez njih organiziranih ekipah z utečenimi mehanizmi, sami zase pa so v iskanju lastne identitete tako ubogi, kot so bili proti Paragvaju. In če so oni glavni aduti, za njimi pa je cela kopica povprečnih igralcev iz domače lige ter manjših evropskih klubov, je podoba neskončno žalostna že brez Dungovih kitajskih in arabskih dodatkov. Ki mu jih je ob vsem tem komajda mogoče zameriti.
LE KAM IN KAKO NAPREJ?
Iskal je pač rešitve, ki bi nekaj spremenile, in je v najslabšem primeru morda naredil krivico kakšnemu neznancu, ki prav tako ne bi spremenil ničesar. Če so še pred desetletjem pred zaprtimi vrati najbolj eminentne reprezentance na svetu ostajali igralci, ki so s predstavami in zadetki blesteli v zelo močnih klubih, a ob množici nogometašev najvišjega razreda preprosto niso imeli prostora, gromozanski brazilski bazen danes ne premore prvih, kaj šele drugih.
Brazilija je za enega samega napadalca, ki bi v sredini lestvice katere od najmočnejših evropskih lig dosegal med 15 in 20 zadetkov, kolektivno pripravljena dati ledvico. Prav tako kolektivno je pripravljena dodati polovico jeter za vezista, ki ne bi zgolj tekal gor in dol ter pogrešal ustvarjalcev iz klubskih vrst, temveč bi bil vsaj na osnovni ravni ustvarjalec sam. Brazilija je z več kot 200 milijoni prebivalcev, ki skorajda vsi igrajo nogomet, prišla v grotesken in nerazumljiv položaj, v katerem pravih nogometašev praktično nima oziroma so omejeni na že tolikokrat izpostavljenega Neymarja ter nekaj branilcev. In ko sta jo še najbolj izpostavljena med slednjimi Thiago Silva in Daniel Alves pustila na cedilu, ko sta tekmovala v tem, kdo bo v lastnem kazenskem prostoru bolj očitno žogo napadel z roko, je bil izpad nekaj najbolj logičnega.
Hkrati pa, kot smo izpostavili že v uvodu, glede na trenutno podobo brazilskega nogometa tudi najbolj prizanesljivega in srečnega. Za božjo voljo, najboljši mož četrtfinalne tekme je bil povratnik Robinho, ki v Evropi že pred časom sploh ni mogel več igrati. V takih razmerah spopad z Argentino (pa naj bo taka ali drugačna) resnično ne bi imel nobenega smisla. Možnosti za karkoli drugega kot nov epski polom pa bi bile tako neskončno majhne, kot so možnosti najti odgovor na vprašanje, kam in kako naprej. Prav mogoče je, da bo za iskanje nove poti potrebno vsaj desetletje, v katerem bo treba najti in odpraviti vse napake, ki so jih v največji južnoameriški državi storili v prejšnjem.