Ko je nekdo, ki je bil lansko pomlad star 37 let, letošnjo pa po neizbežni logiki staranja kajpak že 38, dve sezoni zapored pri vrhu lestvice strelcev italijanskega prvenstva, je prvi odziv številnih nogometnih navdušencev lahko razumljiv, nikakor pa ni na mestu. Takšen namreč, ki na prvo mesto seznama razlogov za ta nevsakdanji strelski pojav postavlja padec kakovosti nekoč mogočnega italijanskega prvenstva.
Kot rečeno, odziv te vrste je razumljiv. Navsezadnje o padcu na več področjih ne more biti dvoma, za nameček pa ne govorimo o veteranu svetovnega slovesa, kakršen bi bil na primer čez nekaj let eden najboljših napadalcev zadnjih desetletij Zlatan Ibrahimović.
Toni vendarle prihaja iz drugačnega razreda igralcev, njegove veteranske podvige pa je temu primerno še lažje in še hitreje mogoče pojasniti z zaostajanjem serie A za nekdaj primerljivimi (pred dvema desetletjema celo slabšimi) tekmicami v Španiji, Angliji in verjetno še kje. Toda, še enkrat, tak odziv ob vsej razumljivosti tega sveta nikakor ni in ne more biti na mestu. Zakaj? Preprosto zato, ker je tak celofan veliko pregrd, da bi vanj zavili strelske dosežke, ki si vsekakor zaslužijo nekaj povsem drugega, nekaj povsem drugačnega. Če nič drugega, je Luca zadnjega od svojih 22 letošnjih zadetkov in zadnjega od 42 v zadnjih dveh sezonah v soboto dosegel na srečanju z Juventusom. Da, taistim Juventusom, ki bo prihodnjo soboto igral v velikem finalu lige prvakov in ki kot ena najboljših evropskih ekip igra v taisti serie A.
Stara dama ima v svojih vrstah celo kopico igralcev visokega svetovnega razreda, med katerimi je nekaj napadalcev; navsezadnje je bil sobotni dvoboj označen za neposredni obračun za vrh ligaške lestvice strelcev, kajti pred njim je imel Toni zadetek prednosti pred velikim zvezdnikom evropskega klubskega nogometa Carlosom Tevezom. Tega nogometaša na koncu premagati za dva gola je vse prej kot mačji kašelj, vsekakor pa je treba vedeti tudi, da resne konkurence v Italiji ne predstavlja le odlični Argentinec. Seznam ofenzivnih zvezdnikov na Apeninskem polotoku sicer res ni tako zelo dih jemajoč kot pred leti, toda Gonzalo Higuain, Jeremy Menez in Miroslav Klose predstavljajo zelo spodobno konkurenco, še stopničko višje od njih pa je zelo nadarjeni napadalec Interja Mauro Icardi, ki je sinoči na tekmi z Empolijem dosegel dva zadetka in si s Tonijem razdelil naziv kralja strelcev v Italiji.
V vsakem primeru je 38-letniku že v lanski sezoni uspelo nekaj izjemnega, še precej večjega spoštovanja pa sta vredna letošnja nadgradnja nečesa, kar se je pri teh letih zdelo nemogoče izboljšati, in že nekajkrat omenjeni strelski seštevek obeh sezon. Pozabite tisti celofan, v roke vzemite čim lepšega in podvig nekdanjega italijanskega reprezentanta zavijte vanj. Na primer v celofan njegove fanatične borbenosti in neizmerne, neusahljive ljubezni do najpomembnejše postranske stvari na svetu. Le če nogomet ljubite prek vseh meja, lahko globoko v drugi polovici tretjega življenjskega desetletja vztrajate v nižjih ligah in verjamete, da vam bo nekega dne res uspelo. Tako kot je vztrajal in verjel Toni. Le če resnično obožujete ta šport vseh športov, vam lahko tudi dejansko uspe in tik pred iztekom tega desetletja postanete pomemben akter na največji domači sceni ter tudi reprezentant svoje države.
Tako kot je uspelo Toniju, ki je bil pred desetimi leti v tedaj še mnogo močnejši konkurenci eden najuspešnejših napadalcev v serie A in pomemben član izbrane vrste, ki je celo prišla do naslova svetovne prvakinje. Za nameček mu je uspel prestop v enega največjih svetovnih klubov, in čeprav mu pri Bayernu nikoli ni zares steklo, je tudi vsega spoštovanja vredne münchenske dosežke (navsezadnje 38 golov na 60 ligaških tekmah) prav tako treba uvrstiti na seznam podvigov, ki so ob očitnem pomanjkanju talenta ter tehničnega znanja možni le z neverjetno voljo in brezmejno ljubeznijo. Kar te med drugim pripravi do tega, da na zelenicah ostaneš tudi, ko si dosegel in zaslužil več od pričakovanega ter ko bi marsikdo na tvojem mestu že zdavnaj odnehal. Le če si življenja brez igranja nogometa preprosto ne predstavljaš in v drugi polovici četrtega desetletja še vedno tako razposajeno rad igraš tekme, pa se ti lahko zgodi tudi to, kar se Toniju dogaja trenutno.
"Kar smejte se, boste že videli," je dejal pred slabima dvema letoma, ko je ob njegovem podpisu pogodbe s tedanjo novinko v ligi Verono marsikdo dejal, da v mestu Romea in Julije zbirajo okostnjake. Te besede danes zvenijo preroško. V mestu medčloveške ljubezni je prevladala neka druga ljubezen, poskrbela za nepozabni sezoni in spravila opravičila na številne ustnice. Pravzaprav na ustnice vseh tistih, ki se zavedajo, kako zelo daleč je Tonijev podvig od preprostega in koliko bi za njim zaostali številni nogometaši, ki jih nihče ne bi označil za sinonim slabe italijanske lige. Ob tem pa njen strelski kralj kajpak še nima dovolj. V skladu z vsem napisanim ga le formalnosti ločijo od podpisa nove enoletne pogodbe in od (najmanj) še ene sezone zabavanja ob tresenju mrež.
