Zdi pa se, da je drugo zaporedno slavje Seville v manj prestižnem evropskem pokalu vendarle največ prineslo človeku, ki je na zelenico stopil šele po zadnjem sodnikovem žvižgu, do tedaj pa je igro svojega moštva vodil s klopi. Unai Emery se je vrnil med tista trenerska imena, ki jim je dosegljivo praktično vse.
Glagol vrniti seveda pomeni, da je tam že bil. In bil je brez kančka dvoma. Potem ko je nase opozoril kot trener skromne Almerie, pri kateri je navdušil tako z igro kot z odličnimi (seveda v relativnem smislu) rezultati, je ob pompoznem prihodu k Valencii malce zastal, a nato hitro potrdil svoj status najbolj nadarjenega španskega trenerja mlade generacije.
Pod njegovim vodstvom so netopirji skorajda serijsko osvajali tretje mesto v državnem prvenstvu in se uvrščali v ligo prvakov, za kar se je tedaj zdelo, da je preprosto največ, kar je španskemu klubu te dimenzije dosegljivo. Barcelona in Real sta bila v enem svetu, Valencia je bila na čelu preostanka, Emeryju pa so prerokovali izjemno svetlo prihodnost.
Danes vemo, da je mogoče doseči več. Celo precej več. Diego Simeone je posebej v lanski sezoni, v kateri je s svojim Atleticom postal španski prvak in se uvrstil v ligo prvakov, postavil povsem nove standarde. Toda Emery se ni izgubil v senci teh dosežkov, saj se je v kar precejšnji meri izgubil že nekoliko prej in po nekakšnem spletu okoliščin. Po mestih je bil resda blizu Barceloni in Realu, toda po točkah je bil v drugem vesolju, ne le v drugem svetu. Spomnili se boste, da je šlo za obdobje španskega klubskega nogometa, v katerem sta bila velikana povsem nedotakljiva in sta se skozi prvenstvo sprehajala z dolgočasno lahkoto.
Razprodana Valencia se je z velikimi finančnimi težavami ob tem oddaljila od središča pozornosti, in četudi njen trener nikoli ni zares razočaral, je nekako izpadel iz kombinacij za resnično velike mete. Ko se je njegovo obdobje na Mestalli izteklo, ni naredil koraka naprej, celo kluba podobnega formata mu ni uspelo najti.
V takih okoliščinah se je odločil prisluhniti klicu ruskega denarja, za kratko obdobje sedel na klop moskovskega Spartaka in čakal na naslednjo priložnost drugačne vrste. Jasno je bilo, da bo prišla. Januarja leta 2013 je res prišla. Potem ko je moral začeti na precej nižji točki od tiste, na kateri je v Španiji že bil, in je bil še leto po prihodu k Sevilli v precejšnjih težavah, pa mu je to priložnost uspelo izkoristiti. Ne le za vrnitev na nekdanjo raven, temveč še celo za nekoliko več.
Ko govorimo o težavah, v katerih je bil Emery eno leto po vrnitvi na Pirenejski polotok, in začetku sedenja na klopi Seville, se je najbolje spomniti lanskega februarja. Tedaj je andaluzijskemu klubu žreb v šestnajstini finala lige Europa namenil slovenskega prvaka, zagotovo pa zelo dobro veste, da ekipa iz enega najlepših evropskih mest na papirju ni delovala pretirano zastrašujoče. Bila je bleda senca svojih najboljših časov in že v luči dvoboja z Mariborom ni obetala česa posebnega, kaj šele da bi jo jemali pretirano resno v kontekstu španskega in evropskega nogometa.
Manjkalo ni niti govoric, ki so namigovale na obžalovanje klubskega vodstva zaradi Emeryjevega imenovanja in na razmišljanje o njegovem nasledniku. Bilo je jasno, neuspeh v dvoboju z vijoličastimi bi baskovskega stratega odnesel, marsikdo pa mu je težke dneve in tedne napovedoval tudi v primeru pozneje priigranega napredovanja. Toda ravno nekje na tisti točki je Basku steklo, ekipa je začela kazati želeni obraz in zgodba je končno zavila proti prej omenjeni izkoriščeni priložnosti.
Že nekaj mesecev pozneje je Sevilla v taisti ligi Europa slavila naslov, s sinočnjim rajanjem na mestnih ulicah in na stadionu Sanchez Pizjuan je proslavila drugega zaporednega v tem tekmovanju, četrtega v zgolj devetih letih in po novem ključu tudi neposredno uvrstitev v ligo prvakov. Sevilla si je skozi špansko prvenstvo ni priigrala, a kljub temu je njena ligaška sezona obveljala za zelo dobro, Emeryjevo odlično delo ni ostalo neopaženo in trenerja so še pred varšavskim finalom povezovali s številnimi še uglednejšimi delovnimi mesti.
Po sredini zmagi nad Dniprom pa je 43-letnik verjetno res na najvišji točki svoje kariere in se mu nadaljevanje pri Sevilli ponuja zgolj kot ena od možnosti. Morda celo kot najslabša, morda jo je prerasel, kot je morda prerasel tudi trenersko vlogo v projektu oživljanja Milana.
Ni dvoma, Emery po novem vzponu, s katerim je dokazal svoje trenersko mojstrstvo, deluje primeren za nekaj tako velikega, kot bi bila vloga naslednika Carla Ancelottija pri madridskem Realu. Za resnejše razmišljanje na to temo pa je še nekoliko prezgodaj.
