Nocoj bosta z začetkom ob 20.45 vlogo čim boljše uverture, generalke ali česarkoli pač skušala odigrati manj ugledna nasprotnika na manjšem odru manj odmevnega tekmovanja, ki pa se bosta vendarle pomerila za prestižno lovoriko. Sevilla je pravi zbiralec tovrstne srebrnine, za Dnipro pa bi imel uspeh zgodovinske razsežnosti.
- DNIPRO - SEVILLA
- Sevilla po rekordno četrto, Dnipro po prvo
- Jevgen Konopljanka: Povsem cela koza in sit ščinkavec
- Po njunih igrah tudi on igra bolje (foto)
Liga Europa je tekmovanje, ki ima na celinski (kaj šele na globalni) ravni še vedno težave z identiteto. O tem ne more biti resnega dvoma, vsakršno poudarjanje drugačnih pogledov prej ali slej predstavlja zatiskanje oči in bežanje od resnice.
Uefa je sicer pri razvoju tega evropskega pokala povlekla prave poteze, povečala njegovo atraktivnost in na splošno opravila izvrstno delo, toda stvari se premikajo počasi, rezultati bolj kapljajo, kot pritekajo, in pogledovanje stran od teh dejstev nima pravega smisla.
Jeseni liga Europa v globoki senci elitne lige prvakov prinese predvsem veliko veselja v nekatera lokalna okolja, ki z navdušenjem pozdravijo njim dosegljivo mednarodno dogajanje, kar smo v preteklih sezonah zelo dobro spoznali tudi v Sloveniji.
Na poti od poletnih kvalifikacijskih do spomladanskih izločilnih bojev pa sicer prinese tudi veliko praznih stadionov, nezanimivih tekem, spregledanih dvobojev. Na tem področju bo treba storiti še kaj, kajti nujna potrebnost takega tekmovanja nikoli ni bila vprašljiva, v pričakovanju nadaljnjega napredka pa je treba živeti z realnim stanjem, izluščiti tisto najboljše in se predvsem veseliti zaključka vsake posamične sezone.
Kdor namreč pride tako daleč, dočaka prave tekme na zelo visoki ravni, ki se najbolj približajo privlačnosti precej bolj prestižne kraljice in ki vzbudijo pozornost mnogo širšega občinstva. Več kot kdorkoli pa bi vam o prihajanju daleč, o privlačnosti in o širjenju pozornosti lahko povedala prav favoritinja nocojšnjega obračuna Sevilla, ki je v zadnjem desetletju postala prava izvedenka za izločilne boje in tudi za končna slavja v njih.
V devetih letih bo današnji finale za andaluzijski klub že četrti, pri čemer na prejšnjih treh (v letih 2006 in 2007 ter lani) ne pozna poraza. Z nekajletnim predahom, ki je bil predvsem posledica šoka ob smrti nadarjenega mladeniča Antonia Puerte, so v enem najlepših evropskih mest zadevo resnično izpopolnili do skrajnosti, ligo Europa spremenili v nekakšno svoje tekmovanje, njegov finale pa v še več kot to.
Tokratnega bo sicer gostila Varšava, ki bi po marsikaterem kriteriju morala dajati prednost ukrajinski ekipi, ki je navsezadnje gostiteljica dvoboja tudi na papirju. Poljska in Ukrajina sta sosednji državi, meja ni daleč od prizorišča nocojšnje tekme, Poljaki in Ukrajinci govorijo sorodna, celo zelo podobna jezika, v aktualnem političnem položaju pa ju druži tudi skupni sovražnik.
Dnipro bi se v tem pogledu torej moral počutiti kot doma, toda vendarle se ni mogoče znebiti občutka, da bo v resnici v vlogi gosta; da je z vstopom v finale prišel v andaluzijsko dnevno sobo, v kateri je Sevilla vse prej kot gostoljubna in v kateri se niti približno domače niso počutila tudi precej bolj ugledna in na velikih odrih precej bolj izkušena klubska imena.
Španska vloga favorita, ki izhaja že iz realne moči obeh ekip in posameznikov v njih, je zaradi tega še bolj izrazita, pravzaprav si marsikdo sploh ne zna predstavljati scenarija, po katerem bi se nocoj v Varšavi končalo drugače kot z zmago Seville oziroma, povedano drugače, zdi se, da ima Dnipro na prizorišču številnih zanimivih tekem zadnjega evropskega prvenstva le en pravi adut.
Je pa res, da je dvojno odebeljen. Lov na zgodovinski uspeh že sam po sebi predstavlja izjemen motiv in Ukrajinci so resnično v položaju, v kakršnem jih ni pričakoval nihče in ki predstavlja najvišjo točko najstarejšega kluba na območju pokojne Sovjetske zveze. Dnipro seveda še nima mednarodne lovorike in današnja bi zanj predstavljala prelomnico, ki si jo je komaj mogoče predstavljati.
Ob tem pa bi prišla v družbeno-političnih okoliščinah, ki ne bi mogle biti bolj specifične. Finalist svojih domačih tekem zaradi grožnje vojnih razmer ni igral v domačem Dnjepropetrovsku, Ukrajina kot država pa je na splošno v položaju, v katerem bi ji uspeh te vrste pomenil še toliko več.
