Zelo verjetno je Florentino Perez razmišljal tudi o letu 2003, ko se je odločil za svojo prvo trenersko menjavo v vlogi predsednika Reala in ko je naredil tudi svojo največjo napako te vrste. Tako kot tedaj je tudi tokrat odstavil trenerja, posloviti se je moral Carlo Ancelotti, čigar odhod seveda vzbuja kopico pomislekov, ogromno razprav, a tudi (najmanj) nekaj razumevanja.
Tista pomlad pred ducat leti je bila zadnja pred letošnjo, ki jo je kraljevi klub preživljal kot aktualni evropski prvak, in seveda najbolj prestižnega naslova v evropskem klubskem nogometu tudi tedaj ni ubranil. In čeprav je takrat celo uspel postati španski prvak, je bilo enemu najbolj ambicioznih nogometnih poslovnežev vseh časov to premalo. Imel je svoje galaktike, uspešno je sestavljal ekipo globalnih super zvezdnikov in zgolj naslov španskega prvaka mu ni bil dovolj. Sploh ob trdnem prepričanju, da bi njegova ekipa vseh ekip morala igrati bolje, lepše, bolj atraktivno, bolj učinkovito.
Galliani pa bo vseeno poskusil
Čeprav je Ancelotti jasno dejal, da bo v primeru prekinitve sodelovanja z Realom eno leto počival, je podpredsednik njegovega dolgoletnega kluba Milana Adriano Galliani sinoči pripotoval v Madrid. Z željo, da bi stratega prepričal, naj si premisli in še enkrat sede na rdeče-črno klop.
Današnji selektor španske izbrane vrste Vicente Del Bosque je želel ostati, enako je želela ogromna večina navijačev, toda Perez je razmišljal drugače in bil pri tem neomajen. Ne bomo se spuščali v to, kaj bi bilo, če bi bilo. Nikoli namreč ne bomo vedeli, ali držijo zagotovila, da bi se Real z odličnim španskim strategom ekspresno vrnil na evropski vrh in na splošno nadaljeval nizanje lovorik. Dejstvo pa je, da je Perez (naključno ali ne) svojo tedanjo odločitev plačal s tem, da se njegova ekipa na položaj zmagovalke lige prvakov ni vrnila dolgih dvanajst let. Vmes se je poslovil z mesta predsednik, se po nekajletnem kaotičnem vladanju drugih ponovno vrnil in evropski prvak ponovno postal lani, ko mu je naslov prinesel Ancelotti.
Taisti Ancelotti, ki lovorike letos kajpak ni ubranil in ki za nameček ter v nasprotju z Del Bosquejem tudi ni uspel postati španski prvak. Taisti Ancelotti, o katerem je v zadnjih dneh razmišljal, o katerem je razmišljal včeraj do zadnjega in s katerim ni želel narediti enake (ali vsaj zelo podobne) napake. Florentino tudi tokrat ni bil zadovoljen s predstavami, pa čeprav se je še pred pol leta ob rekordnem nizu Realovih zmag temu zadovoljstvu približal bolj kot kadarkoli v času Ancelottijeve trenerske vladavine in tudi bolj kot kadarkoli v času delovanja Italijanovega še bolj slovitega predhodnika Joseja Mourinha. In Florentino je bil tokrat še manj zadovoljen z rezultati, ki so za nameček padli na podlago zgolj ene državne krone v zadnjih sedmih letih. Vseeno so ob tem nekateri menili, da je s staranjem dozorel in našel večjo mero preudarnosti ter da bo ob spominu na Del Bosqueja dal prednost načrtovanju, sistemu, redu in kontinuiteti. A takih je bilo iz dneva v dan manj in resnično Perez na koncu ni mogel iz svoje kože.
Novinarje je zbral na zase tipični tiskovni konferenci in potrdil tisto, kar so najbolje obveščeni španski novinarski kolegi izbrskali že nekoliko prej in kar je približno tedaj predsednik kluba sporočil dotedanjemu trenerju. Namreč natanko to, da je postal dotedanji in da bo Real (vsaj) v tem pogledu stopil na novo pot. "Potrebujemo nov zagon. Bila je težka odločitev, toda trdno verjamem, da je najboljša za Real," je nato Perez dejal skoraj natanko dve leti po tem, ko je na podobni tiskovni konferenci Ancelottija imenoval.
Ob tem je seveda takoj sprožil ugibanja o tem, kdo bo postal Ancelottijev naslednik, ki naj bi bil po predsednikovih besedah znan prihodnji teden. S tem je ostalo nekaj časa ne le za ugibanja o tem, temveč tudi za razprave, kako (ne)pravilno je ravnal prvi mož kraljevega kluba. Navijači so bili ponovno večinsko na strani dozdajšnjega trenerja, ki mu je bil v določeni meri naklonjen tudi nezanemarljiv del strokovne javnosti.
Če kaj, potem je Ancelottiju v moštvu številnih močnih osebnosti in zapletenih karakterjev uspelo ustvariti skorajda neverjetno harmonijo, ki tudi s koncem tistega zmagovitega niza in nato z neuspehi ni izginila.
Ekipa 200, klub niti 10 odstotkov
Manj odmevno, a nikakor nepomembno slovo se pripravlja pri Barceloni. "Član ekipe sem 200-odstotno, kluba niti 10-odstotno," je včeraj dejal brazilski branilec Dani Alves, ki ponos Katalonije obtožuje pomanjkanja spoštovanja in si bo po finalu lige prvakov očitno poiskal novega delodajalca.
Marsikdo v tem vidi nekaj zelo pomembnega in nekaj, čemur se Real ne bi smel tako lahko odpovedati. Sploh ob dejstvu, da je preobrat v rezultatskih vodah prišel tudi (če ne celo predvsem) zaradi težav s poškodbami in zaradi nezmožnosti nekaterih nogometašev, da bi zapolnili nastale vrzeli. Ne gre za kronski dokaz, a dober primer je zagotovo Asier Illaramendi, ki bi glede na plačano (Perezovo, ne Ancelottijevo) ceno moral biti vsaj tako dober kot Luka Modrić, v resnici pa kljub Hrvatovi poškodbi komajda obstaja. Če nova Realova pot ne bo uspešna, se bomo zagotovo večkrat spomnili vsega tega in kot dodatek ponovno izbrskali tudi Del Bosqueja. Hkrati pa se zavedamo, za kako velikanske vložke gre v Madridu in kako velikanske so zahteve po stalnem pritoku novih lovorik. Zahteve, ki so odnesle tudi štirikratnega (trikratnega v vlogi trenerja) evropskega prvaka in ki se bodo zdaj nagrmadile na ramenih nekoga drugega.
