Kdo ve, morda so Pep Guardiola in njegovi varovanci navdih ter optimizem iskali v dvoboju letošnje osmine finala najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja, ko je njihovemu tekmecu iz bundeslige, Schalkeju, proti favoriziranemu Realu skorajda uspel neverjeten preobrat po porazu na prvi tekmi z 0:2 na domačem igrišču – zmanjkal jim je en zadetek –, ali pa so se s spomini vrnili deset let v zgodovino in se spomnili kultnega obračuna v Istanbulu med Liverpoolom in Milanom.
Kakorkoli že, nogometaši Bayerna so vedeli, da potrebujejo pravi čudež, podoben – če ne celo večji – tistemu iz Atatürka, če si želijo priboriti vstopnico za Berlin. Še posebej ker je rezultat 0:3 iz prve tekme pomenil, da bi bilo v primeru enega zadetka Barcelone na Allianz Areni vsega bolj ali manj konec.
In z vedenjem, da ne smejo prejeti zadetka ter da morajo na drugi strani zabiti vsaj tri, če si želijo priboriti vsaj podaljške, so se Bavarci podali na misijo, ki so jo mnogi že pred prvim sodniškim žvižgom angleškega sodnika Marka Clattenburga označili kot nemogočo. V vseh načrtih katalonskega stratega, ki sedi na klopi bavarskega velikana, je bilo zagotovo zapisano, da morajo njegovi varovanci čim prej zabiti zadetek, če želijo še upati na preobrat, in za Münchenčane se tekma ne bi mogla začeti na boljši način. Do vodstva so namreč prišli že v 7. minuti, ko je po predložku s kota Xabija Alonsa v kazenskem prostoru Barcelone najvišje skočil Medhi Benatia. Takrat se je vsaj za trenutek zazdelo, da bi Bayern lahko stvari za Katalonce nekoliko zakompliciral …
A nemško upanje se je kmalu razblinilo kot milni mehurček. Zgodilo se jim je namreč to, česar so se najbolj bali, to, kar so vedeli, da si ne smejo privoščiti. V želji po čimprejšnjem drugem zadetku so v 15. minuti pustili preveč prostora v obrambi, kar je s fantastično podajo izkoristil Lionel Messi, ki je zaposlil Luisa Suareza, ta se je namesto strela odločil za podajo do Neymarja, ki je žogo potisnil v prazno mrežo za 1:1. Ko je neverjetna naveza Messi-Suarez-Neymar čez nekaj minut udarila še drugič, je bilo vseh dvomov – če so takrat sploh še obstajali – o prvem potniku v finale dokončno konec. Še posebej ker so Katalonci imeli tokrat v vratih fenomenalnega Ter Stegna, ki je branil vse, kar je mogoče, in veliko tega, kar je nemogoče.
V drugem polčasu so nogometaši Barcelone stopili na zavoro in proti vratom Bayerna skorajda niso pogledali, Bavarci pa so se trudili, da bi zaostanek ob polčasu spremenili v zmago in se tako na časten način poslovili od lige prvakov. Po zadetkih Lewandowskega in Müllerja jim je to sicer uspelo, toda napredovanje Barcelone ni bilo ogroženo niti za trenutek.
