"Vedel sem, kakšna je konkurenca pri Realu. Vedel sem, da gre za eno najmočnejših ekip na svetu, ki ima v svojih vrstah številne posameznike iz najvišjega razreda. Toda vseeno sem verjel, da bom dobil več priložnosti," je pred kratkim potarnal priljubljeni Chicharito, ki se je preteklo poletje znašel na obrobju pri Manchester Unitedu, zgrabil možnost za selitev v Madrid in se nadejal boljšega statusa.
V teoriji je bil položaj pri Realu zanj bolj ugoden, saj je na seznamu klasičnih napadalcev pred njim le Karim Benzema, toda gre za specifično ekipo, ki jo trener Carlo Ancelotti vodi na specifičen način. Medtem ko je bilo takih ali drugačnih rotacij na ostalih (tudi ofenzivnih) položajih kar nekaj, je italijanski strateg v Mehičanu videl predvsem neposredno zamenjavo za francoskega napadalca, hkrati pa je Benzemaja videl kot nezamenljivega. Priložnosti je bilo zato resnično malo, medtem pa je bila Hernandezova agonija razumljiva.
"Ne morem biti zadovoljen, nihče na mojem mestu ne bi bil. Priznam, da mi je težko. Toda hkrati s tem priznanjem obljubljam, da bom še naprej pridno delal in potrpežljivo čakal," se je Javier vendarle na široko izognil polemikam, ostal ponižen in morda se mu je tudi zato že kmalu zgodilo to, kar se mu je v sredo zvečer.
Ancelotti ima Benzemaja seveda še vedno za nezamenljivega, a ko je poškodba z igrišč oddaljila tako Francoza kot še enega člana udarne napadalne trojice Garetha Bala, je napočil veliki Mehičanov trenutek. Italijanski strateg je ob bok Ronaldu moral postaviti Hernandeza in se v lovu na nujno potrebno zmago zanesti tudi na njegove strelske sposobnosti. In to vse prej kot na kakršnikoli tekmi, povratno srečanje četrtfinala lige prvakov je bilo eno najpomembnejših v dosedanjem delu sezone.
Naj se razumemo, nemogoče je zapisati, da je Chicharito prikazal kakšno zares vrhunsko predstavo, s katero bi poskrbel za kakršenkoli tektonski premik, je pa neizpodbitno dejstvo, da je potrpežljivo dočakal svojo priložnost in jo znal izkoristiti. Najprej je izvedel odlično akcijo, ki bi se končala z zadetkom v dvoboju z večino vratarjev, ne pa tudi z našim Janom Oblakom. Nato pa je bil na pravem mestu, ko je Ronaldu zmanjkalo prostora za zaključni strel in je žogo nesebično porinil do njega.
Eden najbolj postranskih elementov je postal osrednja osebnost velike zmage in zlata vrednega napredovanja, kar samo po sebi nima neke posebne vrednosti, je pa tako zelo značilno tako za nogomet kot za življenje na splošno. "Vedel sem, da bo prej ali slej prišlo nekaj takega. Seveda tega nisem govoril na glas, toda verjel sem in res je prišlo. Bil sem pripravljen narediti vse za ta trenutek," je bil ob tem seveda presrečen Mehičan, ki že ob odhodu na klop pred koncem tekme ni mogel skrivati solz. "Zavedam se, kako težko je bilo to leto zanj, toda ko sem ga zares potreboval, se je zelo izkazal, zato si zasluži poklon," pravi Ancelotti..
