Še več, upamo si zapisati, da bi bil dvoboj med Juventusom in Monacom v senci – morda ne tako zelo globoki – ne glede na to, kateri izmed treh preostalih četrtfinalnih parov bi bil na spored isti dan. V največji meri zato, ker je predvsem aktualni francoski podprvak tisti, ki v nogometnem svetu velja za vse prej kot pojem atraktivnosti, tudi italijanski nogomet pa je v zadnjih letih zelo izgubil veljavo. A čeprav bo potekal v globoki senci madridskega derbija, se lahko zgodi, da bo dvoboj stare dame iz Torina in kluba iz kneževine vsaj tako razburljiv kot dvoboj med Atleticom in Realom.
Velikokrat se zgodi, da tisti obračuni, ki so tako zelo pričakovani, o katerih se pogovarja ves nogometni svet, na koncu, vsaj kar zadeva igro, razočarajo, tisti, od katerih se ne pričakuje veliko, pa navdušijo. In kaj lahko bi se v sredo pogovarjali, kako je madridski derbi minil v taktični dovršenosti obeh ekip, v veliki borbenosti, številnih prekrških in ne prevelikem številu priložnosti, medtem ko so se črno-beli in rdeče-beli na drugi tekmi izkazali z napadalno igro in številnimi zadetki.
Seveda je ta možnost bolj malo verjetna, ne nazadnje je v igri veliko več kot samo dober umetniški vtis, v igri je polfinale najelitnejšega evropskega klubskega tekmovanja. In obe moštvi bosta kajpak storili vse, da si priborita dragoceno polfinalno vstopnico.
Kdo je v vlogi absolutnega favorita, je jasno. Juventus v letošnji sezoni blesti, pretekli teden se je uvrstil v finale italijanskega pokala, nov naslov italijanskega prvaka si je – ne še teoretično, v praksi pač – zagotovil že pred časom, tudi v osmini finala lige prvakov je na fantastičen način izločil povsem nemočno Borussio iz Dortmunda. Zaradi vseh teh uspehov bi bil morebitni izpad proti Monacu veliko negativno presenečenje.
Še posebej ker klub iz kneževine v letošnji sezoni nima na voljo niti približno tako kakovostne zasedbe kot v lanski, ko je v francoskem prvenstvu zaostal samo za PSG-jem. Še v prejšnji sezoni sta v rdeče-belem dresu blestela kolumbijska superzvezdnika James Rodriguez in Radamel Falcao, v letošnji sezoni se mora Monaco znajti brez njiju. A kljub slabši individualni kakovosti se zdi Monaco letos vsaj tako močan kot lani.
EDINKRAT 1997/98
Juventus in Monaco sta se do zdaj v ligi prvakov pomerila le dvakrat, v polfinalnem dvoboju v sezoni 1997/98.
V finale se je takrat s skupnim izidom 6:4 uvrstila stara dama, ki je v finalu potem klonila z 0:1 pred Realom iz Madrida. Na prvi tekmi polfinala je s 3:2 zmagal Monaco – en gol za Francoze je prispeval Henry –, na povratni tekmi je po hat-tricku Alessandra Del Piera in zadetku Zidana s 4:1 slavil Juventus.
Trenutno je v francoskem prvenstvu na tretjem mestu, še zmeraj pa ima vse možnosti, da na koncu osvoji naslov državnega prvaka. Še boljše predstave je vsaj do zdaj kazal v ligi prvakov, kjer je najprej v ne tako atraktivni, a zelo izenačeni skupini C, osvojil prvo mesto pred Bayerjem iz Leverkusna, Zenitom in Benfico, nato pa v osmini finala pripravil prvovrstno presenečenje in šokiral londonski Arsenal. Tisti Arsenal, ki v zadnjih tednih igra v strašanski formi, ki je dosegel osem zaporednih zmag v premier ligi in ki se je na račun odličnih iger vmešal morda celo v boj za naslov angleškega prvaka.
Veliko zaslug za dobro igro francoskega prvoligaša ima njegov strateg Leonardo Jardim, ki je iz Monaca naredil čvrsto, kompaktno ekipo, ki prejema zelo malo zadetkov in katere glavna odlika je predvsem odlična igra v obrambi, v napadu pa je zelo nevarna predvsem iz protinapadov.
Klub iz kneževine je tako v francoskem prvenstvu prejel najmanj zadetkov (22) – zabil jih je samo 39, kar 21 manj od najboljšega v tej prvini Lyona –, v ligi prvakov pa je v skupinskem delu prejel samo en gol in zabil le štiri. Proti Arsenalu je nato na dveh tekmah zabil tri gole in tri tudi prejel, a predvsem prva tekma, ko je na Emiratesu slavil s 3:1, je bila prej izjema kot pravilo.
Kljub granitni obrambi in odličnih protinapadih pa, kot rečeno, dvoma o favoritu ni. Stara dama ima v časih, ko je italijanski klubski nogomet dosegel morda celo najnižjo točko v svoji zgodovini in ko dejansko razen Juventusa, ki z vzorno organizacijo zares izstopa, nobenega drugega kluba več ne omenjamo v pogovorih o najboljših evropskih moštvih, odlično priložnost, da vsaj malce popravi sliko italijanskega nogometa in si pribori polfinalno vstopnico.
A ne samo to, mnogi so prepričani, da imajo črno-beli v Massimilianu Allegriju, prekaljenem trenerskem mačku, ki se izjemno znajde predvsem v turnirskem sistemu tekmovanja, v Paulu Pogbaju, fantastičnem mladem vezistu in enem izmed največjih svetovnih nogometnih talentov, v Andrei Pirlu, izkušenem dirigentu v vezni vrsti, v Carlosu Tevezu, odličnem napadalcu z izjemnim »nosom« za zadetke, in v zimzelenem Gianluigiju Buffonu na vratih dovolj orožij, da si po letu 1985 in 1996 še tretjič v svoji zgodovini pokorijo vso Evropo. Nekaj, kar bi bilo glede na stanje v italijanskem nogometu enako pravi mali nogometni senzaciji.
